Jedro

Stališče sodišč, da je pritožnik z žaljivimi obdolžitvami v pritožbi izrazil negativno vrednostno sodbo o pooblaščencu nasprotne stranke in o delu sodišč, ki utemeljuje izrek denarne kazni, je tudi ob upoštevanju pritožnikove svobode izražanja pravilno.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pritožnik, tj. prvotoženec, zaradi žalitve sodišča kaznuje z denarno kaznijo v znesku 600 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 15 dni.

2. Prvotoženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega, ustavnega in mednarodnega prava. Trdi, da (upravičena) kritika ni bila oddana v postopku pred Višjim sodiščem in da je zato za kaznovanje pristojno "spodnje, ne pa Višje sodišče". Sodišče ga je sankcioniralo s kaznijo v višini 600 EUR, ne da bi ugotovilo njegovo premoženjsko stanje. Na nadaljnjih več straneh pritožbe je "dokazal, da je Slovenija ne le ciganska (...), ampak koruptna država z na visoki stopnji nestrokovnim, nesposobnim in neučinkovitim sodstvom." Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in v zadevi samo odloči ali pa naj zadevo vrne v novo odločanje in na podlagi 168. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožnika oprosti stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je svojo odločitev o denarnem kaznovanju oprlo na določbo 109. člena ZPP, po kateri pravdno sodišče kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena tega zakona tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Zavzelo je stališče, da je pritožnik z žaljivimi obdolžitvami, ki jih je v izpodbijanem sklepu povzelo, izrazil negativno vrednostno sodbo o pooblaščencu nasprotne stranke in o delu sodišča, s čimer je rušil zaupanje v sodni sistem in spodkopaval avtoriteto sodišča. Ob upoštevanju izjemne žaljivosti, ki je kljub nezadovoljstvu s sodno odločbo ni mogoče opravičevati, mu je izreklo kazen v višini 600 EUR.

5. Vrhovno sodišče se v celoti strinja s pravilnostjo dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, zavzetih v izpodbijanem sklepu. Sodišče je razlagalo 109. člen ZPP ob upoštevanju vseh določb Ustave ter Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki jih omenja pritožnik, in pravilno sklenilo, da zapisanih trditev ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na človekove pravice, ker te – vključno s svobodo izražanja – niso neomejene.(1) Presoji o tem, da gre za žaljivo izražanje, pa pritožnik niti ne oporeka. Trditev o nepristojnosti pritožbenega sodišča za izrek denarne kazni ni utemeljena. Denarna kazen je bila namreč izrečena v zvezi z žalitvijo v pritožbi, ki jo je to sodišče obravnavalo. Višini denarne kazni je pritožnik nasprotoval le pavšalno, ni pa navedel konkretnih okoliščin, ki bi mogle vplivati na višino izrečene denarne kazni.

6. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005, Uradni list RS, št. 69/2005.