Jedro

Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti v smislu 216. člena ZOR ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil slednji dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je lahko (glede na okoliščine konkretnega primera) odločitev trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen.

Ne vrača se (le) denar, ki ga oškodovanec v dobri veri porabi z ravnanjem, ki pri njem sicer ni običajno in ga brez prisojenega zneska ne bi opravil.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.288.484 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v višini 404.712 SIT s s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Ne strinja se s stališčem, da krivde za to, da toženca njegovi pooblaščenci niso obvestili o vloženi reviziji, ne more prevaliti na slednjega. Poudarja, da je že v tožbi predlagal pribavo spisa Okrožnega sodišča v Celju P 102/95, v katerem se gotovo nahaja tudi povratnica, ki potrjuje, kdaj je toženčev pooblaščenec prejel revizijo; njen prejem se v skladu z 214. členom v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) domneva, pooblaščenci pa so bili o njej dolžni obvestiti toženca. Nižji sodišči bi morali upoštevati, da je s tem, ko so za vloženo revizijo vedeli toženčevi pooblaščenci, zanjo vedel tudi toženec, zaradi česar bi le-tega ob pravilni uporabi materialnega prava morali šteti za nepoštenega prejemnika že od obvestitve o reviziji, to je od novembra 1998. Tudi drugostopenjsko stališče, da bi moral tožnik dokazati, da je toženec ob prejemu obvestila o reviziji razpolagal natančno z zneskom 1.288.484 SIT, je materialnopravno napačno z vidika pravil o dokaznem bremenu. Domnevno porabo prejete odškodnine oziroma dela le-te bi moral dokazati toženec. Prav tako ni pravilno stališče, da nakupa pralnega stroja, postelje in vračila dolga, ki se je nanašal na nakup avtomobila, ni mogoče šteti za pridobitev premoženjske koristi.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Pravni institut neupravičene pridobitve temelji na načelu pravičnosti. Za splošnim pravilom v 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, katerega določila se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ) so urejena pravila vračanja v posebnih primerih in izjeme od splošnega pravila o dolžnosti vrnitve koristi (211., 213. in 216. člen ZOR). V 216. členu ZOR (oziroma sedaj v 195. členu OZ) je tako določeno, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Ta določba torej (iz razlogov humanosti) preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih odškodnin za naštete primere škode(1), pri čemer zakon varuje samo tistega prejemnika odškodnine, ki je pošten, glede česar je dokazno breme seveda na njem. Pravni teoretiki opozarjajo na to, da na strani prikrajšanega ne sme biti krivde ali pomanjkanja skrbnosti, na strani obogatenega pa je potrebna poštenost in ne zavest, da je nekaj prejel brez pravne podlage. To pomeni, da oškodovanec, ki prejme denar, ne sme vedeti, da je prejel odškodnino, ki ne temelji na pravni podlagi. Potrebno je njegovo prepričanje, da mu tisti, ki mu izplača odškodnino zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, to dolguje. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Če je bil oškodovanec obveščen ali - kar je treba posebej poudariti - bi moral biti obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva in se je tako zavedal ali bi se moral zavedati, da je zavarovalnica plačala pravnomočno prisojeno odškodnino zaradi tega, ker ji je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložila izredno pravno sredstvo, je treba ugotoviti: ali oškodovanec še ima odškodnino ali jo je porabil; za kaj jo je porabil; ali ima od tega (še) kakšne koristi(2).

7. Glede na izvajanja pritožbenega sodišča revizijsko sodišče opozarja, da se obseg upravičenosti za zastopanje (na področju procesnega prava) presoja izključno iz vsebine pooblastila (kot izraza tako imenovanega zunanjega razmerja), ne pa iz vsebine tako imenovanega notranjega razmerja, to je pogodbe med zastopancem (pooblastiteljem) in pooblaščencem. Za primer, ko stranka obsega pooblastila ne navede natančneje, le-tega dopolnjuje sam zakon (primerjaj 95. in 96. člen ZPP). Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi stranke (primerjaj 92. člen ZPP), tudi vednost pooblaščenca se pripiše stranki; okoliščina, da stranko zastopa pooblaščenec, ne sme povzročiti bremen, rizikov in negotovosti za nasprotno stranko. Stranka sicer obseg pooblastila lahko omeji (primerjaj 94. člen ZPP), vendar se to nanaša le na procesna dejanja. Vročanje sicer je procesno dejanje (in to sodišča), ni pa procesno dejanje sprejem sodnih pisanj, saj ni odvisno od volje strank; določbe o vročanju so kogentne. Prvi odstavek 137. člena ZPP tako določa, da se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno njenemu pooblaščencu (ali zakonitemu zastopniku). V skladu z zadnjo citirano določbo je v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, (tudi) vročitev izrednega pravnega sredstva (na primer revizije) veljavno opravljena zgolj tako, da se pisanje vroči pooblaščencu; vročitev sami stranki v takšnem primeru ne bi bila pravilna. Kakor hitro je pooblaščenec začel delovati za svojo stranko, morata sodišče in nasprotna stranka opravljati dejanja le nasproti pooblaščencu, ne pa neposredno nasproti stranki(3).

8. Na podlagi navedenega je jasno, da za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti v smislu 216. člena ZOR ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil slednji dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva - kar sta ugotavljali nižji sodišči -, temveč je lahko (glede na okoliščine konkretnega primera) odločilen trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen. Revizijsko sodišče poudarja, da utegne biti v obravnavani zadevi - glede na to, da je imel po ugotovitvah nižjih sodišč toženec v pravdi Okrožnega sodišča v Celju P 102/95 pooblaščence - za ugotovitev nastopa toženčeve nepoštenosti ključen ta drugi časovni mejnik. Pri tem je treba opozoriti, da je tožnik že v tožbi navedel, da je bila revizija v zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 102/95, v kateri je bila tožencu prisojena sporna odškodnina, toženčevemu pooblaščencu dostavljena in je z njeno vročitvijo toženec postal slaboveren, pri čemer je predlagal tudi pribavo spisa iz te zadeve, ki ga je sodišče (prve stopnje) nato v dokaznem postopku v celoti pregledalo. V pripravljalni vlogi z dne 21. 7. 2000 je tožnik ponovno opozoril, da je bila revizija v zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 102/95 vložena 2. 11. 1998, da je toženčev pooblaščenec za to izvedel nedolgo zatem in je takrat vedel oziroma bi moral vedeti za možnost, da bo pravnomočna sodba, ki je (bila) podlaga za izplačilo sporne odškodnine, lahko spremenjena ali razveljavljena; s tem pa je za takšno možnost vedel tudi toženec. Iz teh razlogov se ni mogoče strinjati z drugostopenjskim sodiščem, ki je tožnikova pritožbena izvajanja v tej smeri odpravilo s sklicevanjem na 337. člen ZPP.

9. Prav tako velja pojasniti, da mora oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, posebej skrbno ravnati s prejetim denarjem (pravni red mu nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo) in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Če oškodovanec s prejetim denarjem ne ravna dovolj skrbno, temveč ga kar potroši, ni pošten. Pravna norma o prepovedi vračila tudi ni utemeljena (bila bi v nasprotju z načelom pravičnosti), če okoriščenec še ima bodisi tisto, kar mu je bilo plačano, bodisi kakšno drugo nadomestno korist, ki ne pomeni varstva njegove poškodbe ali restitucije v zvezi z njegovo poškodbo. Glede na v pretežnem delu zgrešena izhodišča, iz katerih sta pri tej presoji izhajali sodišči prve in druge stopnje, revizijsko sodišče zlasti opozarja, da se ne vrača (le) denar, ki ga oškodovanec v dobri veri (torej v obdobju, ko je bil pošten v smislu 216. člena ZOR) porabi z ravnanjem, ki pri njem sicer ni običajno in ga brez prisojenega zneska ne bi opravil (na primer za luksuzne stvari ali storitve)(4). Nazaj se tako lahko (utemeljeno) zahtevajo tudi vsi tisti stroški, ki pomenijo prihranek izdatkov, ki bi jih oškodovanec imel, ko ne bi bilo okoriščenja(5).

10. Iz obrazloženega izhaja, da nižji sodišči zaradi napačnih materialnopravnih stališč nista ugotavljali in pojasnili nekaterih odločilnih dejstev, ki so pomembna za pravilno pravno sklepanje o nastopu toženčeve nepoštenosti v smislu 216. člena ZOR, o njegovi porabi sporne odškodnine in o morebitnih nadomestnih koristih (ki varujejo oziroma ne varujejo posledic njegove poškodbe). Ker je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje obravnavane zadeve ostalo nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Glede na doslej povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj avtentično razlago 195. člena OZ, po kateri se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Op. št. (2): Primerjaj načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 30. 6. 2004 in sklep tega sodišča II Ips 154/2004 z dne 13. 5. 2004. Op. št. (3): Dodati velja, da morebitne kršitve obveznosti v notranjem razmerju med pooblaščencem in stranko lahko utemeljujejo (le) samostojne odškodninske zahtevke pooblastitelja do pooblaščenca, kateri se (lahko) uveljavljajo v posebni pravdi, ne morejo pa imeti učinkov na veljavnost opravljenih procesnih dejanj oziroma na posledice opustitve teh dejanj v pravdi, v kateri je do teh ravnanj prišlo. Op. št. (4): To izhaja že iz splošne ureditve kondikcijskih zahtevkov v našem pravu, kjer je uveljavljeno obogatitveno in ne vrnitveno načelo; primerjaj A. Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati: neupravičena obogatitev in 195. člen OZ (216. člen ZOR); Odvetnik št. 4, 2003, str. 6-8. Op. št. (5): Primerjaj S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 842 in 843.