Jedro

Za odločitev o tem, ali je bila obnova postopka predlagana pravočasno, je odločilnega pomena ugotovitev, kdaj je stranka izvedela, da je bila izdana odločba, glede katere predlaga obnovo postopka, s čimer je pričel teči enomesečni subjektivni rok. Besedilo 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, ki kot začetek teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo določa dan, ko se je predlagatelj obnove dejansko seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne dneva, ko so nastopile okoliščine, ki so mu to objektivno omogočale, oziroma dneva, ko bi se predlagatelj s to okoliščino zgolj mogel seznaniti. V primeru, ko je neposreden dokaz (npr. o vročitvi odločbe) o tej okoliščini nadomeščen s sklepanjem na podlagi drugih okoliščin, mora biti to sklepanje toliko trdnejše, zanesljivejše in temeljito obrazloženo.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odpravijo 1., 2. in 4. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 19. 8. 2009 in se zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za okolje in prostor v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v višini 350,00 EUR v 15 dneh od prejema te sodne odločbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor RS je z izpodbijano odločbo odpravilo sklep Upravne enote Piran št. ... z dne 4. 6. 2009 v delu, ki se nanaša na dovolitev obnove postopka, končanega z odločbo Upravne enote Piran št. ... z dne 14. 11. 2007 (1. točka izreka); zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z navedeno odločbo Upravne enote Piran (2. točka izreka); odpravilo sklep Upravne enote Piran, št. ... z dne 4. 6. 2009 v delu, ki se nanaša na dovolitev obnove postopka, končanega z odločbo Upravne enote Piran št. ... z dne 27. 6. 2008 in vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek (3. točka izreka) ter odločilo, da stroškov postopka ni (4. točka izreka).

V obrazložitvi te odločbe je drugostopenjski upravni organ med drugim navedel, da je prvostopenjski upravni organ s prej navedenim sklepom dovolil obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo – gradbenim dovoljenjem z dne 14. 11. 2007 in z odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 27. 6. 2008, iz razloga iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP) in sicer v obsegu, da se tožeči stranki omogoči udeležba v postopku, oziroma da se jo zasliši kot stranko v postopku.

Prvostopenjski organ je po ugotovitvah drugostopenjskega organa svojo presojo o pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka oprl izključno na izjave prič o tem, kdaj je zakonita zastopnica A. d.o.o., torej tožeče stranke, izvedela za izvajanje gradbenih del na podlagi gradbenega dovoljenja, na izdajo katero se je nanašal predlog za obnovo postopka. Ob tem prvostopenjski upravni organ ni upošteval navodila drugostopenjskega upravnega organa iz njegove predhodne odločbe, da mora preveriti, kdaj so bila gradbena dela dejansko pričeta, saj po stališču drugostopenjskega upravnega organa pričetek gradbenih del že sam po sebi predstavlja okoliščino, ki kaže na to, kdaj je predlagatelj obnove izvedel, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, s tem pa prične teči tudi rok za vložitev predloga za obnovo postopka, v katerem je bilo to gradbeno dovoljenje izdano.

Drugostopenjski upravni organ se v zvezi s svojim stališčem, da izvajanje gradbenih del predstavlja okoliščino, iz katere je mogoče utemeljeno sklepati, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta, sklicuje tudi na sodno prakso, ki pa je ne navaja, in na okoliščino, da gre v obravnavani zadevi za večji obseg gradbenih del. Na podlagi podatkov iz gradbenega dnevnika o datumu pričetka gradbenih del, podatkih upravnega spisa o prijavi pristojnemu inšpektoratu (iz česar sklepa na postavitev gradbiščne table) in navedb investitorja o postavitvi gradbiščne table, na kateri morajo biti navedeni tudi podatki o gradbenem dovoljenju, upravni organ ugotavlja, da je predlagateljica obnove lahko že v januarju 2008, najkasneje pa 25. 3. 2008, ko je bila postavljena gradbiščna tabla, sklepala, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka zato ni mogel začeti teči šele v maju 2008, kot je to ob dovolitvi obnove štel prvostopenjski upravni organ. Predlog za obnovo, vložen dne 6. 6. 2008, je bil torej prepozen, tako da ni bil izpolnjen zakoniti pogoj pravočasnosti predloga iz 267. člena ZUP, zato je drugostopenjski upravni organ izpodbijani sklep v tem delu odpravil in predlog za obnovo zavrgel. Drugostopenjski organ dodaja še, da za postopek ni pomembno, kdaj je predlagateljica obnove posredno, preko najemnice apartmajev, izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, kot je to upošteval prvostopenjski organ. Ne glede na to pa drugostopenjski organ ugotavlja, da v zvezi s to okoliščino prvostopenjski organ ni izvedel nasprotnega dokaza, ki sta ga predlagali prizadeti stranki, torej zaslišanja treh prič, ki naj bi dokazale, da je bila predlagateljica obnove že pred mesecem majem seznanjena z gradnjo, kar izhaja tudi iz pisnih izjav teh treh prič, ki sta jih prizadeti stranki predložili v spis. Poleg tega je predlagateljica obnove v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe dne 11. 7. 2008 navedla, da je toženec podjetje B. z gradnjo pričel januarja 2008 ter da od takrat dalje moti njeno posest. Za presojo dokaza, kdaj je predlagatelj izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja, po mnenju drugostopenjskega organa ni mogoče upoštevati vedenja tretjih o gradnji in časa posredovanja informacije o gradnji predlagatelju. To izhaja iz prej navedenega stališča, po katerem „proces izvajanja gradnje objekta predstavlja takšno okoliščino, na podlagi katere se utemeljeno lahko sklepa, da je bilo gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta izdano, smiselno pa tudi iz določbe 62. člena ZGO-1, ki položaj stranskega udeleženca dalje lastniku nepremičnine v vplivnem območju“. Zato v obravnavani zadevi vedenja ter informiranja prek najemnice „ni mogoče upoštevati kot edini dokaz časa seznanitve predlagateljice o gradnji, kot tudi ni bilo upoštevano vedenje o gradnji družbenika predlagateljice C.C., čeprav je povsem možno, da je z gradnjo že ob njenem začetku seznanil zakonito zastopnico svoje družbe.

Tožeča stranka v tožbi med drugim navaja, da je v obravnavani zadevi ključnega pomena za odločitev ugotovitev pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, takšen predlog pa je potrebno vložiti v subjektivnem roku iz določbe 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, po kateri lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Ta določba ZUP ne daje podlage za razlago, na kakršno se opira drugostopenjski upravni organ, da zadostuje, da se gradbišče vidi in da je postavljena gradbiščna tabla, čeprav je stranka od tega gradbišča oddaljena 100 Km in investitor ni uspel dokazati, da je tožeča stranka izvedela za gradnjo pred 6. 5. 2008. Z vpogledom v Poslovni register Slovenije bi se tožena stranka lahko prepričala, da ima tožeča stranka sedež v Ž., in da je njena zakonita zastopnica doma iz Z. Res je, da je tožeča stranka lastnica parcel št. 1635, 1625/1 in 1627/1, vse k.o. ... in objekta na teh parcelah, vendar pa te nepremičnine oddaja v najem in sama na njih ne izvaja nobene dejavnosti. Zato ji začetek gradnje in postavitev gradbiščne table niso mogle biti poznane same po sebi. Šele obvestilo najemnice o gradbišču v povezavi z zamudo pri plačevanju najemnine je zakonito zastopnico tožeče stranke vzpodbudilo, da se je pri prvostopenjskem upravnem organu pozanimala o izdaji gradbenega dovoljenja.

Ker gre za odločanje o pravicah stranke, ki so prekludirane z neizpolnjevanjem zakonskega pogoja, se zahteva stopnja verjetnosti, da je oseba bila neposredno seznanjena z okoliščinami, ki so kazale na izdano gradbeno dovoljenje. S temi okoliščinami bi morala biti seznanjena stranka sama, saj gre za subjektivni rok. Stranka je lahko izvedela za izdano gradbeno dovoljenje, če je na podlagi vseh okoliščin lahko sklepala o tem, vendar so morale biti te okoliščine znane njej in ne komurkoli, kajti samo tako lahko stranka varuje svoje pravice. Že takšna razlaga 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP je zelo ohlapna in se z njo v bistvu zmanjšuje pravice prizadetih strank, saj je zakonska dikcija še vedno vezana na dan, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana. Pravočasnost vloženega predloga je zato potrebno presojati skozi okoliščine, ki so bile stranki znane in s katerimi se je stranka lahko seznanila. Tožeča stranka iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v 1., 2. in 4. točki odpravi ter v tem delu vrne zadevo toženi stranki v novo odločanje, tožeči stranki pa priznana povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in podjetju B. kot prizadeti stranki. Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeta stranka je na tožbo odgovorila in v odgovoru med drugim navedla, da tožeča stranka po njenem mnenju v upravnem postopku nima položaja stranskega udeleženca, saj je ekspertno mnenje, na katerega tožeča stranka opira svojo zahtevo po udeležbi v upravnem postopku, povsem ovrgel sodni in okoljski izvedenec. Tudi sicer bi morala tožeča stranka vsaj z verjetnostjo dokazati, da je vplivno območje v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikazano napačno, zato bi moral upravni organ postaviti izvedenca, ki bi opravil končno evaluacijo prikazov vplivnega območja v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Poleg tega prizadeta stranka meni, da je predlog tožeče stranke za obnovo postopka prepozen, ker je bila tožeča stranka seznanjena z izdanim gradbenim dovoljenjem takoj po začetku gradnje. Meni, da je potrebno C.C. šteti za aktivnega družbenika tožeče stranke, kar pomeni, da je bila tožeča stranka seznanjena s pravno relevantnimi dejstvi, pomembnimi za njeno delovanje, takrat ko se je z njimi seznanil ta aktivni družbenik in ne šele takrat, ko se je s temi dejstvi seznanil zakoniti zastopnik družbe. Ta družbenik je vplival na poslovodstvo, verjetno tudi zahteval vložitev izrednega pravnega sredstva in aktivno sodeloval pri delovanju družbe, saj jo je zastopal na sestanku pri JP C., iz česar prizadeta stranka sklepa, da je družba izvedela za izdano gradbeno dovoljenje takoj po začetku gradnje. Dejstvo je, da je tožeča stranka v pravdni zadevi opr. št. P ... dne 18. 9. 2008 predlagala razširitev tožbe na novo toženko, ker je prišlo na pasivni strani do spremembe investitorja gradnje, kar pomeni, da ne drži, da bi tožeča stranka izvedela za spremembo gradbenega dovoljenja šele 2. 3. 2009, kot je navedla v vlogi z dne 12. 3. 2009. Prizadeta stranka opozarja še na vrsto pritožbenih navedb, ki jih drugostopenjski upravni organ ni obravnaval ter sodišču predlaga, naj odgovori tudi na te navedbe, tožbo pa kot neutemeljeno zavrne ter „drugi strani povrne stroške sestave odgovora na tožbo“.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi predlagala obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, ker meni, da bi morala biti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja udeležena kot stranski udeleženec. Tožena stranka je predlog tožeče stranke zavrgla na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP, in sicer izključno na podlagi ugotovitve, da ni bil vložen pravočasno (1. odstavek 267. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 263. člena ZUP). Pravočasnost vložitve predloga je tudi edini predmet tožbenih navedb in s tem edina sporna okoliščina v tem upravnem sporu.

Po 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP lahko stranka v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Za odločitev o tem, ali je bila obnova postopka predlagana pravočasno, je torej odločilnega pomena ugotovitev, kdaj je stranka izvedela, da je bila izdana odločba, glede katere predlaga obnovo postopka, s čimer je pričel teči enomesečni subjektivni rok.

Tožena stranka svoje ugotovitve o tem, kdaj je tožeča stranka izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, opira izključno na objektivne podatke o pričetku gradbenih del. Meni, da predstavlja opravljanje gradbenih del, posebej v večjem obsegu, kar velja tudi za obravnavano zadevo, takšno okoliščino, na podlagi katere je mogoče utemeljeno sklepati, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, s tem pa tudi na to, da je predlagatelj obnove izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja. Po presoji sodišča pa je takšno stališče tožene stranke napačno.

V zvezi s tem sodišče najprej opozarja na jasno in nedvoumno besedilo 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, ki kot začetek teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo določa dan, ko se je predlagatelj obnove dejansko seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne dneva, ko so nastopile okoliščine, ki so mu to objektivno omogočale, oziroma dneva, ko bi se predlagatelj s to okoliščino zgolj mogel seznaniti. To sicer še ne pomeni, da ne bi bilo mogoče o tem, kdaj je predlagatelj obnove izvedel, da je bila izdana odločba, sklepati tudi posredno, na podlagi drugih okoliščin. Vendar pa mora biti v primeru, ko je neposreden dokaz (npr. o vročitvi odločbe) o tej okoliščini nadomeščen s sklepanjem na podlagi drugih okoliščin, to sklepanje toliko trdnejše, zanesljivejše in temeljito obrazloženo. Pri takem sklepanju je treba upoštevati vse relevantne okoliščine, po potrebi tudi osebne lastnosti predlagatelja.

Sodišče se sicer načeloma strinja s sklepanjem drugostopenjskega upravnega organa, da je izvajanje del, za katera je glede na njihovo naravo in obseg očitno potrebno gradbeno dovoljenje, okoliščina, na podlagi katere je mogoče zanesljivo sklepati na dejstvo, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Vendar pa objektiven obstoj take okoliščine sam po sebi še ne pomeni, da se je lahko predlagatelj z njo tudi resnično seznanil, kar je seveda bistven pogoj za veljavnost oziroma logično pravilnost sklepanja, da se je na ta način seznanil z izdajo gradbenega dovoljenja. Vprašanje, kdaj je predlagatelj obnove opazil gradbena dela, se iz očitnih razlogov ne pojavlja v primerih, ko je njegovo bivanje oziroma dejavnost vezano na okolje, v katerem se odvijajo gradbena dela. V obravnavani zadevi pa je predlagatelj obnove navedel vsaj na prvi pogled prepričljive razloge, zakaj se z gradbenimi deli ni mogel seznaniti, poleg tega pa tudi dokaz o tem, kdaj in na kakšen način se je s temi deli dejansko seznanil ter na ta način sklepal, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Do teh razlogov se tožena stranka zato, ker svojo odločitev opira zgolj na prej navedeno napačno stališče o objektivnem pomenu pričetka gradbeni del, niti ne opredeljuje, niti ga ne ocenjuje v povezavi s preostalimi izvedenimi dokazi.

Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sicer našteva več dokazov, ki so bili predlagani v postopku pred prvostopenjskim organom in iz katerih bi na prvi pogled lahko sledilo, da se je tožeča stranka lahko seznanila s pričetkom gradbeni del že pred datumom, ki ga navaja sama; vendar pa ti dokazi, kot to pravilno navaja tožena stranka sama, deloma sploh niso bili izvedeni, deloma pa se tožena stranka zaradi navedenega pravnega stališča do njih sploh ne opredeljuje, ker jih šteje za nepomembne za odločitev.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v taki meri in na tak način, da bi omogočalo zanesljivo sklepanje o okoliščini, kdaj je predlagateljica obnove postopka izvedela, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje in s tem tudi pravilno odločitev o tem, ali je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Sodišče je zato izpodbijano odločbo v obsegu, kot to zahteva tožeča stranka, na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) odpravilo in vrnilo organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo moral upravni organ v skladu s prej opisanim stališčem sodišča raziskati vse okoliščine, ki lahko vplivajo na sklepanje o tem, kdaj je tožena stranka dejansko izvedela, da je bilo izdano predmetno gradbeno dovoljenje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa bo lahko napravila sklep o tem, ali je bil predlog za obnovo upravnega postopka vložen pravočasno ali ne.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tožeči stranki priznalo stroške v višini 350,00 EUR, glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa je odločilo, da začnejo teči v primeru zamude, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Sodišče ni ugodilo zahtevku prizadete stranke, da ji tožeča stranka povrne njene stroške odgovora na tožbo, saj je v njem pritrdila stališču tožene stranke, ki v tem postopku ni uspela. Poleg tega v odgovoru na tožbo ni navedla nobene okoliščine, ki bi bila odločilnega pomena za odločitev v tem sporu, zato po presoji sodišča ne gre za potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 22. člena ZUS-1.