Jedro

Revident mora sam izkazati obstoj pogojev za dovoljenost revizije. Pomembno pravno vprašanje mora biti konkretno, nanašati se mora na konkretni primer, treba ga je natančno in jasno opisati, tako da je iz opisa mogoče opredeliti, kakšen je problem v konkretnem primeru, in navesti pravno normo v zvezi s tem vprašanjem.

Po ustavljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident, da bi zadostil dokaznemu bremenu za dovoljenost revizije, priložiti sodbo sodišča prve stopnje, od katere odstopa izpodbijana sodba. Ne zadostuje, da se revident zgolj sklicuje na neko odločitev prvostopnega sodišča z navedbo opravilne številke zadeve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 14. 3. 2007 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 11. 2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 17. 7. 2002. S slednjo je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (za distribucijo elektrike) za leto 2002 v tam navedenem znesku. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ 1984 (Ur. l. SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) ter ZSZ 1997 (Ur. l. RS, št. 44/97) in na določila Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine ...

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je med drugim tudi v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožena stranka navaja, da je revizija dovoljena zaradi razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Tožeča stranka v obravnavanem primeru navaja, da je izpodbijana sodba v neskladju z odločitvami Ustavnega sodišča RS, ko je obravnavalo enake oziroma podobne primere v postopkih za pobudo ustavnosti občinskih odlokov, ki sta jih sprožili A.A. in B.B., ki opravljata enako dejavnost kot tožeča stranka. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka z omenjeno navedbo ni izpostavila in konkretizirala pomembnega pravnega vprašanja, trditveno in dokazno breme pa je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča na njej. Tožeča stranka bi morala pomembno pravno vprašanje, ki bi se nanašalo na konkretni primer, natančno in jasno opisati, tako da bi bilo iz opisa mogoče opredeliti, kakšen je problem v konkretnem primeru in navesti pravno normo v zvezi s tem vprašanjem. Enako stališče je Vrhovno sodišče že večkrat sprejelo (npr. v sklepu X Ips 880/2007 z dne 9. 4. 2009).

8. Tožeča stranka tudi trdi, da v sodni praksi Upravnega sodišča o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, pri čemer pravnega vprašanja sploh ne opredeli. Neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje tožeča stranka zatrjuje s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS U 1922/2001. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident, da bi zadostil dokaznemu bremenu za dovoljenost revizije, priložiti sodbo sodišča prve stopnje, od katere odstopa izpodbijana sodba. Ne zadostuje, da se revident zgolj sklicuje na na neko odločitev prvostopnega sodišča z navedbo opravilne številke zadeve. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sklepu X Ips 131/2008 z dne 2. 6. 2009. Na podlagi navedenega tožeča stranka ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno.

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.