Jedro

Zaradi prekinitve pravdnega postopka se ni prekinil tudi postopek v zvezi z izterjavo sodnih taks. K plačilu taks je bila zavezana tožeča stranka. Zato začetek stečajnega postopka nad toženo stranko na obveznost tožnika do države, da v predmetni pravdi plača takso za tožbo, ne more vplivati. Isto velja za primer prekinitve postopka med pravdnima strankama do odločitve predhodnega vprašanja v neki tretji pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se plačilni nalog I Pg 157/2014 z dne 13. 4. 2015 razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do izdaje končne odločbe v tej zadevi.

Obrazložitev

Uvodno

1. Z nalogom I Pg 157/2004 z dne 13. 4. 2015 je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo k doplačilu sodne takse za „popravo tožbe“ v znesku 917,37 EUR. Proti temu nalogu je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je prvostopenjsko sodišče smiselno štelo za ugovor. Navedla je, da je v tej zadevi taksna obveznost zastarala. Z vlogo z dne 22. 12. 2005 je prvič zvišala tožbeni zahtevek, ponovno pa 27. 3. 2006. Takrat je tožbeni zahtevek zvišala na 287.000,00 EUR. Ker je z zadnjo vlogo z dne 7. 4. 2015 tožbeni zahtevek znižala na 50.000,00 EUR, ne dolguje nobene sodne takse.

Izpodbijani sklep

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka tožbo vložila 23. 3. 2004 in da je vrednost spornega predmeta takrat znašala 8.763,14 EUR. Z vlogo z dne 23. 12. 2005 je tožbo spremenila tako, da je podrejeno zahtevala 351.310,97 EUR, z vlogo z dne 31. 3. 2006 pa tako, da je podrejeno zahtevala plačilo 550.751,13 EUR. Med drugim je pojasnilo, da je bil predmetni pravdni postopek kar dvakrat prekinjen in sicer prvič od 7. 2. 2006 do 21. 3. 2006 zaradi začetka stečajnega postopka nad tretjetoženo stranko, drugič pa od 15. 5. 2007 do 14. 1. 2015 do pravnomočne odločitve pravde v zadevi VIII Pg 398/2005, ki je bila v teku pri Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ob sklicevanju na določilo drugega odstavka 207. člena ZPP je zavzelo stališče, da med trajanjem prekinitve do zastaranja taksne obveznosti ni moglo priti. Pri tem pa se je sklicevalo na 9. člen ZST-1. Pritožba tožeče stranke

3. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge. Predlagala je razveljavitev plačilnega naloga z dne 13. 4. 2015 in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

O utemeljenosti pritožbe

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni pravdi je taksna obveznost nastala leta 2004. S sklicevanjem na vsakokrat veljavna posamezna taksna določila je pritožnik popolno in pravilno pojasnil, da bi sodišče prve stopnje v tej zadevi moralo za presojo vseh taksnih vprašanj uporabiti takrat veljavni ZST (Ur. l. RS, št. 1/90 121/03). S tem, ko je svojo odločitev oprlo na določila ZST-1 (Ur. list RS, št. 37/2008), je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. S tožbo je tožeča stranka zahtevala razvezo pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo (tretje toženke) ki so jo 28. 7. 2003 sklenile tožeča stranka in prva dva toženca. Zahtevala je vrnitev zemljišča parc. št. 9 k. o. X, ki jo je kot stvarni vložek vložila v tretjo toženko in izdajo ustreznega vknjižbenega dovoljenja za prepis lastninske pravice na tožečo stranko. Vrednost spornega predmeta za to tožbo je znašala 2.1000.000,00 SIT oziroma 8.763,14 EUR. Takso za tožbo je takrat plačala. Z vlogo z dne 22. 12. 2005 je k primarnemu tožbenemu zahtevku postavila podrejenega, ki med drugim vsebuje zahtevek na plačilo 351.310,97 EUR (84.188.160,00 SIT), z nadaljnjo vlogo z dne 27. 3. 2006 pa je tožbeni zahtevek spremenila tako, da je zahtevala ugotovitev ničnosti prej omenjene pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo kot primarni tožbeni zahtevek, s podrejenim tožbenima zahtevkom pa je med drugim zahtevala plačilo 500.751,13 EUR (120.000.000,00 SIT).

7. Po določilu takrat veljavnega tretjega odstavka 25. člena ZST se takrat, kadar se spremeni vrednost zaradi spremembe zahtevka, vzame kot vrednost za plačilo takse spremenjena vrednost za vse tiste vloge, ki se vložijo po taki spremembi. Iz tega sledi, da je višja taksna obveznost (kot ob vložitvi tožbe) nastala že z zvišanjem tožbenega zahtevka 23. 12. 2005. Po določilu takrat veljavnega prvega odstavka 9. člena ZST, na katerega pravilno opozarja pritožnik, pravica zahtevati plačilo takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem je bilo treba takso plačati. Torej je taksna obveznost po prvem zvišanju tožbenega zahtevka zastarala 1. 1. 2008, po drugem zvišanju pa 1. 1. 2009. 8. Zmotno je prvostopenjsko stališče, da se je zaradi prekinitve pravdnega postopka prekinil tudi postopek v zvezi z izterjavo sodnih taks. K plačilu taks je bila zavezana tožeča stranka. Zato začetek stečajnega postopka nad toženo stranko na obveznost tožnika do države, da v predmetni pravdi plača takso za tožbo, ne more vplivati. Isto velja za primer prekinitve postopka med pravdnima strankama do odločitve predhodnega vprašanja v neki tretji pravdi.

9. Iz povedanega sledi, da je taksna obveznost tožeče stranke za zvišani tožbeni zahtevek zastarala že 1. 1. 2008. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

10. Tudi sodne takse so izdatki, ki nastanejo med postopkom (prvi odstavek 151. člena ZPP). O stroških odloči sodišče v odločbi, s katero se konča postopek pred sodiščem prve stopnje (četrti odstavek 163. člena ZPP) in sicer po načelu uspeha (154. člen ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz II. točke tega sklepa.