Jedro

Vprašanje protipravnosti določenega ravnanja ali opustitve je vprašanje materialnega prava. Revizijske trditve, da bi na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno ali ne, lahko odgovoril le izvedenec avtomobilske stroke, je zato zmotno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 828,30 EUR stroškov revizijskega postopka v 15. dneh od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnik je 21. 10. 2002 pri toženi stranki kupil nov osebni avtomobil znamke Renault Clio Air 1,5 DCI. V tožbi je trdil, da je kmalu po prevzemu avtomobila ugotovil, da je z le-tem nekaj narobe, zato se je večkrat zglasil pri toženi stranki, ki pa, čeprav je zatrjevala ravno nasprotno, okvare ni odpravila. Zaradi nenehnega obiskovanja servisov, iskanja rešitve tudi s centralnim servisom firme Renault ter zato, ker je bil nenehno podvržen neustreznim odgovorom in zavajanjem ter skrajno zrevoltiran, so se pri njem pojavile zdravstvene težave: pretirana vznemirjenost, razburjenost, nespečnost, pomanjkanje apetita, potenje in podobno. Zato so bile zmanjšane njegove vsakodnevne aktivnosti na delovnem mestu in doma, težave pa so se stopnjevale do te mere, da je moral poiskati zdravniško pomoč. Ugotovljeni so bili enormen porast krvnega tlaka ter krepko povišanje sladkorja in holesterola. V posledici tega je utrpel prizadetost sklepov, kolena pa celo do te mere, da je moral na operacijo. Vzrok pripisuje problemu pri servisiranju avtomobila. Zato zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.000.000 SIT.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

3. Sodbo sodišča druge stopnje tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve procesnih pravil in predlaga njeno razveljavitev. Po ponovitvi odločitev sodišč prve in druge stopnje in nekaterih razlogov zanje trdi, da je bil z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca avtomobilske stroke postavljen v neenakopraven položaj v razmerju do tožene stranke, s čemer je bilo v njegovo škodo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno ali ne, je vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril le izvedenec avtomobilske stroke, ki za razliko od sodišča razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem. Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen na podlagi presoje, da ni podana protipravnost kot eden od elementov civilnega delikta, se sodišče z obstojem preostalih elementov le -tega ni ukvarjalo; tožbeni zahtevek je bil tako zavrnjen zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve procesnih pravil. 4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Spodnjo premiso izpodbijane odločitve predstavljajo dejanske ugotovitve: - da je tožnik pri toženi stranki 21. 10. 2002 kupil osebni avto Renault Clio Air 1,5 DCI; - se je pri toženi stranki, ki je pooblaščeni servis za vozila Renault, z zahtevo za odpravo napak na avtomobilu zglasil trikrat in sicer januarja 2003, februarja 2003 in aprila 2003; - da je prvikrat grajal hrup v motorju in je serviser to napako odpravil; - da je ob drugem obisku zatrjeval, da so ob zagonu hladnega motorja vrtljaji slednjega neenakomerni, vendar na servisu napaka ni bila ugotovljena, s čemer tožnik ni soglašal, zato se je serviser odločil reprogamirati računalnik po programu iz Francije; - da je tožnik že prej, predno je prispel program iz Francije, izgubil potrpljenje in v aprilu 2003 vozilo pripeljal in pustil toženi stranki; - da je tožena stranka, da bi se problem rešil, angažirala izvedenca za garancije J. D. iz družbe Renault, ki je ob pregledu vozila ugotovil brezhibno delovanje motorja; - da so serviserji ne glede na navedeno na tožnikovem vozilu zamenjali črpalko vbrizga, ki je ključni element pri vžigu; - da se je tožena stranka na vse tožnikove pritožbe odzvala brez nepotrebnega odlašanja, kar je potrdil tudi tožnik, ko je izpovedal, da njegovih zahtev za odpravo nepravilnosti niso nikoli zavrnili.

Ker tožnik ni opredelil vsebine škodnega ravnanja oziroma opustitve na strani tožene stranke in ker je bilo ugotovljeno, da se je tožena stranka na pritožbe tožnika vedno ustrezno odzvala, je bil tožbeni zahtevek zavrnjen že zato, ker ni bila izkazana protipravnost kot eden od nujnih elementov civilnega delikta.

7. Pravno razmerje odgovornosti za škodo nastane samo, če je škodno ravnanje protipravno. Tožnikova trditvena podlaga o škodnem ravnanju tožene stranke je obsegala opis razlogov, zaradi katerih je zahteval intervencijo tožene stranke in njegovo prepričanje o neustreznosti teh intervencij. Smiselno je torej tožnik uveljavljal, da škodno ravnanje delavcev tožene stranke predstavlja odstopanje od profesionalnega standarda strokovnega ukrepanja in skrbnosti (18. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Če bi bilo njihovo ravnanje res tako, bi ga bilo mogoče ovrednotiti kot protipravno. Toda dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so nasprotne: tožena stranka se je na tožnikove pritožbe odzivala ustrezno in tudi napak ali pomanjkljivosti pri servisiranju tožnikovega vozila ji ni mogoče očitati. Presoja nižjih sodišč v zvezi s protipravnostjo ravnanja tožene stranke je torej materialnopravno pravilna.

8. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi ga storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga o postavitvi izvedenca avtomobilske stroke. Tak dokazni predlog, ki ga je tožnik podal v drugi pripravljalni vlogi, je sodišče prve stopnje res zavrnilo, vendar upravičeno: podan je bil v zvezi z nekonkretizirano trditvijo, da si tožnik motenj na vozilu ni izmislil in da se je tožena stranka sprenevedala o brezhibnosti vozila (pri čemer prezre, da mu je sodišče prve stopnje verjelo, da njegovo vozilo ni delovalo brezhibno in da je ugotovilo, da je serviser hrup v motorju odpravil, že na podlagi drugih dokazov), natančneje pa dokazne teme ni opredelil. 9. Vprašanje protipravnosti določenega ravnanja ali opustitve je vprašanje materialnega prava. Revizijske trditve, da bi na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno ali ne, lahko odgovoril le izvedenec avtomobilske stroke, je zato zmotno. Izvedenec bi lahko pojasnil, katera ravnanja oziroma opustitve serviserjev tožene stranke so bila morebiti v nasprotju s pravili stroke, a le, če bi tožnik glede tega zmogel ustrezno trditveno podlago. V tem primeru ni bilo tako.

10. Revizija je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Tožena stranka je v revizijskem postopku utrpela stroške v zvezi z vložitvijo (obrazloženega) odgovora na tožbo in sicer stroške zastopanja, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi in strošek plačila sodne takse, odmerjene po taksni tarifi. Skladno z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ji je tožnik te stroške dolžan povrniti.