Jedro

Kadar je bistvo pogodbe izročitev določene stvari, gre za prodajno pogodbo razen, če bi material (ali njegov bistven del) za izdelavo stvari priskrbela tožena stranka, tožeča stranka pa bi se iz tega materialna zavezala izdelati določeno premično stvar, oziroma kadar sta imeli pogodbeni stranki v mislih zlasti podjemnikovo delo. V konkretnem primeru je tožena stranka pri tožeči stranki naročila beton, ker ga je potrebovala za delo na objektu. Osrednji interes tožene stranke ni bil v delu tožeče stranke (v smislu izdelave ali dobave stvari), temveč, da ji tožeča stranka zagotovi in izroči stvar – beton, kar je značilnost prodajne in ne podjemne pogodbe, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Zgolj navedba tožene stranke, da je tožečo stranko obvestila o pokanju sten in plošče po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza kriteriju natančnega opisa napake.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 21.845,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot dana terjatev tožene stranke do tožeče stranke za zneska 16.769,19 EUR in 2.528,32 EUR (II. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165153/2010 z dne 22. 11. 2010 je v celoti vzdržalo v veljavi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 1.915,00 EUR, z obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala plačilo kupnine za beton, ki ga je dobavila toženi stranki. Tožena stranka je v svojih vlogah priznala, da kupnine ni plačala, ob tem pa v pobot uveljavljala zahtevek na povrnitev škode, ki ji je nastala, ker dobavljeni beton naj ne bi bil ustrezne (dogovorjene) kvalitete. Tožeča stranka se je plačilu v pobot dani terjatvi upirala, pri čemer je bilo med pravdnima strankama sporno že vprašanje, ali je tožena stranka zatrjevane napake grajala pravočasno. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je o napaki, ki se je kazala kot pokanje plošče in sten, nemudoma obvestila tožečo stranko, tožeča stranka pa je nasprotno zatrjevala, da je bila o domnevni napaki materiala prvič seznanjena s strani tožene stranke šele v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

6. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče uvodoma po uradni dolžnosti ugotavlja, da je pravilna presoja ugotovljenega dejanskega stanja po določilih prodajne, in ne podjemne pogodbe, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje. Za podjemno pogodbo bi šlo, če bi se tožeča stranka toženi stranki zavezala opraviti določeno delo (prim. 619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Kadar pa je bistvo pogodbe izročitev določene stvari, gre za prodajno pogodbo (prim. 435. člen OZ) razen, če bi material (ali njegov bistven del) za izdelavo stvari priskrbela tožena stranka, tožeča stranka pa bi se iz tega materiala zavezala izdelati določeno premično stvar (prim. drugi odstavek 620. člen OZ), oziroma kadar sta imeli pogodbeni stranki v mislih zlasti podjemnikovo delo (prim. tretji odstavek 620. člen OZ). V konkretnem primeru je tožena stranka pri tožeči stranki naročila beton, ker ga je potrebovala za delo na objektu. Osrednji interes tožene stranke ni bil v delu tožeče stranke (v smislu izdelave ali dobave stvari), temveč, da ji tožeča stranka zagotovi in izroči stvar – beton, kar je, glede na zgoraj povedano, značilnost prodajne pogodbe. Posledično je pri presoji spornega vprašanja, tj. ali je tožena stranka pravočasno grajala napake na dobavljenem betonu, potrebno upoštevati določbe OZ o prodajni pogodbi.

7. Slednje določajo, da če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora kupec o njej obvestiti prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi to pravico (prvi odstavek 462. člen OZ). Pravočasno obvestilo o napaki je predpostavka prodajalčeve odgovornosti za napako, pri čemer mora kupec v obvestilu o napaki stvari natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda (prvi odstavek 464. člen OZ). V kolikor kupec prodajalca v predpisanem roku ne obvesti o napaki, preneha prodajalčeva odgovornost za to napako. S tem pa prenehajo tudi kupčeve pravice (jamčevalni zahtevki), ki bi jih ta zaradi napake (na podlagi prodajalčeve odgovornosti za to napako) lahko uveljavljal (468. in 480. člen OZ).(1)

8. Tožena stranka je v zvezi s pravočasnostjo grajanja napak zatrjevala, da je „zakoniti zastopnik dolžnika o pokanju plošče in sten takoj telefonsko seznanil zakonitega zastopnika upnika“ (ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 6. 12. 2010) oziroma, da je bila „o stvarnih napakah na objektu tožeča stranka seznanjena takoj, ko je investitor opozoril toženo stranko o pokanju plošče in sten“ (prva pripravljalna vloga tožene stranke z dne 7. 11. 2011). Tožena stranka ni zatrjevala, kdaj točno (datumsko) je ugotovila, da ima beton napako; kdaj točno (datumsko) je napako grajala; da je toženo stranko povabila, naj plošče in stene pregleda; niti, da je napako v (domnevnem) obvestilu natančno opisala – zgolj navedba tožene stranke, da je tožečo stranko obvestila o pokanju sten in plošče po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza kriteriju natančnega opisa, kot to zahteva 464. člen OZ. Še zlasti, ker tožena stranka navaja, da je strokovnjak na področju gradbeništva in tako ni mogoče šteti, da bi natančnejši opis (npr. katere plošče in stene so popokale, na katerih mestih, kako velike so bile razpoke,...) zanjo predstavljal pretirano breme. Pobotni ugovor tožene stranke je torej nesklepčen, saj že na osnovi trditev, ki jih je podala tožena stranka ne izhaja, da je tožečo stranko o domnevni napaki betona obvestila na način, kot to velevajo določbe 462. in 464. člena OZ. Ko je tako, pa je tožničina odgovornost za (eventualne) napake prenehala, s tem pa tudi pravica tožene stranke, da v skladu z drugim odstavkom 480. člena OZ od tožeče stranke zahteva povrnitev škode. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji, je zato pravilna.

9. Še dodatno, ker tožena stranka svojih trditev, da je napake grajala (konkretno: da je zakoniti zastopnik o pokanju plošče in sten takoj telefonsko seznanil zakonitega zastopnika tožeče stranke) ni dokazala. Zakoniti zastopnik tožene stranke in priča S. sta namreč izpovedala, da sta zakonitega zastopnika tožeče stranke o napakah betona obvestila na sestanku v njegovi pisarni (oziroma kot navaja pritožba, je zakoniti zastopnik tožene stranke reklamacijo podal ustno, ob prisotnosti naročnika S.), česar pa tožena stranka sploh ni zatrjevala. Takšni (četudi skladni) izpovedbi zato ne moreta biti upoštevani, saj lahko dokazi služijo le potrjevanju strankinih trditev in ne njihovemu nadomeščanju (prim. 7. in 212. člen ZPP). Prav tako ne drži navedba pritožnice, da je s pričo S. dokazala, da je napako pravočasno grajala. Priča S. je izpovedala, „...smo ugotovili, da je beton slab. In takrat, ko smo iz teh kock ugotovili, da to ni v redu, o čemer sem D. (op. zakoniti zastopnik tožene stranke) sproti obveščal, sva se dogovorila za sestanek z g. M. in sva prišla k njemu v ... v pisarno in ga o tem obvestila.“ (l. št. 100 spisa).(2) Iz citirane dejanske izpovedbe pa na nobenem mestu ne izhaja časovni element grajanja, torej kot trdi pritožnica, da sta s S. k tožeči stranki odšla nemudoma oziroma naslednji dan po vgradnji betona ob pokanju plošče. 10. Glede na to, da tožena stranka ni izkazala že temeljne predpostavke prodajalčeve odgovornosti za napako, tj. da je domnevne napake materiala grajala pravočasno, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. čl. ZPP), zato stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo tožeči stranki.

(1) Tako tudi N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 150. (2) In ne, kot protispisno navaja pritožnica, da naj bi priča S. izpovedala, „da sta skupaj z zakonitim zastopnikom tožene stranke D. nemudoma po ugotovitvi napake v dobavljenem betonu (naslednji dan po vgradnji betona ob pokanju plošče) osebno seznanila zakonitega zastopnika tožeče stranke M. na sedežu tožeče stranke v ...“.