Jedro

Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, čeprav tožbe ni umaknil takoj, ko je izvedel za odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Zaradi tega toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sklep opr. št. I Cp 2158/2004, v katerem je bilo zavzeto stališče, da mora tožnik, če želi uspešno terjati povrnitev pravdnih stroškov, ob umiku tožbe izrecno navesti, da jo umika zato, ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Iz tožnikovega umika tožbe namreč jasno izhaja, da je tožbo umaknil zato, ker je Komisija za pritožbe njegovima pritožbama zoper odločitve tožene stranke ugodila (podobno sklep opr. št. Cp 1447/2007). Drugačna situacija je bila tudi v zadevi opr. št. Pdp 2041/2003, saj je iz navedenega sklepa razvidno, da je tožnik tožbo umaknil šele na poravnalnem naroku, čeprav je tožena stranka njegov zahtevek izpolnila pred tem narokom, za kar je tožnik vedel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, postopek zaradi umika tožbe ustavilo. V II. točki izreka sklepa je naložilo toženi stranki, da mora tožniku v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti stroške postopka v znesku 219,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper II. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev o stroških postopka spremeni tako, da jih v celoti naloži v plačilo tožniku v skladu s priglašenim stroškovnikom tožene stranke v vlogi z dne 14. 7. 2015. V pritožbi navaja, da bi moral tožnik na podlagi 158. člena ZPP tožbo umakniti takoj, ko sta bili odločbi druge stopnje z dne 9. 1. 2013 izdani in vročeni pravdnim strankam (v januarju 2013), ne pa šele z vlogo z dne 3. 7. 2015. Razen tega tožnik v umiku tožbe ni niti zatrjeval, da jo je umaknil zato, ker naj bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Tožnik je umaknil tožbo zato, ker je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, ki deluje v okviru Republike Slovenije, ugodila njeni pritožbi. Tožena stranka torej ni na noben način izpolnila zahtevka tožnika. Tožnik je s tožbo postavil ugotovitvene, oblikovalne in dajatvene zahtevke, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je zgolj v celoti odpravila odločbo z dne 5. 10. 2012 in deloma sklep z dne 26. 10. 2012. Glede na to se ne more šteti, da je tožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila. Tožba je bila vložena 20. 12. 2012, to je po izdaji in vročitvi sklepa z dne 26. 10. 2010, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, ne pa da je štelo, da je tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek po vročitvi tožbe. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na odločitve višjih sodišč opr. št. I Cp 2158/2004 z dne 9. 2. 2005, Pdp 2041/2003 z dne 13. 5. 2004, Cp 1447/2007, I Cpg 1557/2013. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik dne 19. 12. 2012 vložil tožbo za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 5. 10. 2012 in sklepa z dne 26. 10. 2012, za ugotovitev, da je imenovan v naziv drugega kariernega razreda V. stopnje, višji svetovalec II, za ugotovitev, da je razporejen na delovnem mestu višji svetovalec za gospodarske javne službe, ki se opravlja v nazivu II. kariernega razreda V. stopnje višji svetovalec II in je uvrščen v 39. plačni razred, katerega vrednost na dan 26. 6. 2012 znaša 1.965,87 EUR za povprečno mesečno obveznost v trajanju 174 ur. Poleg tega naj bi mu bila dolžna tožena stranka za čas od 2. 11. 2012 dalje obračunati bruto razliko v plači in sicer med plačo z upoštevanjem 33. plačnega razreda in plačo z upoštevanjem 39. plačnega razreda, skupaj z dodatki, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, tožena stranka pa naj bi mu poleg navedenega povrnila tudi njegove pravdne stroške. Tožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlagala zavrženje tožbe, ker je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju Komisija za pritožbe) v zvezi s tožnikovima pritožbama zoper odločbo in sklep tožene stranke izdala sklep z dne 9. 1. 2013. Tožena stranka je namreč menila, da bi lahko tožnik izkoristil sodno varstvo (in vložil tožbo) šele v roku 30 dni po odločitvi Komisije za pritožbe in ne prej. Po mnenju tožene stranke pa je bil razlog za zavrženje tudi v tem, da je Komisija za pritožbe tožnikovi pritožbi ugodila in izpodbijani odločbi tožene stranke odpravila, zaradi česar naj tožnik ne bi imel več pravovarstvenega interesa za obstoj te pravde. V nadaljnjem postopku je tožnik z dopisom z dne 2. 7. 2015 tožbo umaknil z obrazložitvijo, da je že z odločitvijo drugostopenjskega organa tožene stranke uspel, pri čemer je priglasil tudi pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, priglasila pa je svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje z obrazložitvijo, da je bila predmetna tožnikova tožba preuranjena in nepotrebna.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil v skladu z določbo drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki določa, da lahko sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem javni uslužbenec zahteva v roku 30 dni od vročitve sklepa Komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa Komisije za pritožbe. Ker je iz podatkov spisa razvidno, da Komisija za pritožbe o tožnikovih pritožbah zoper odločbo z dne 5. 10. 2012 in sklep z dne 26. 10. 2012 ni odločila v 30 dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU), je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil v okviru zakonsko določenega 30 dnevnega roka (in ne preuranjeno, kot je to zatrjevala tožena stranka) in da je bila tožnikova tožba potrebna. Komisija za pritožbe, ki je bila pristojna za odločanje o tožnikovih pritožbah na podlagi 1. točke drugega odstavka 35. člena ZJU, je namreč o tožnikovih pritožbah odločila šele 9. 1. 2013 in jima v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 5. 10. 2012 ugodila v celoti in izpodbijano odločbo odpravila, v zvezi z odločbo z dne 26. 10. 2012 pa delno in odpravila III. točko in drugi odstavek V. točke izreka omenjenega sklepa. Ker je torej z ozirom na odločitev Komisije za pritožbe tožnik v zvezi z odločbo z dne 5. 10. 2012 in sklepom 26. 10. 2012 uspel že v okviru postopka pri delodajalcu. je svojo tožbo s pripravljalno vlogo z dne 2. 7. 2015 umaknil in to svojo odločitev v tej vlogi tudi obrazložil. Glede na zgoraj navedeni potek postopka tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnikova tožba potrebna in da je zato tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka, ki so mu nastali v zvezi z vloženo tožbo (kar je sicer upoštevalo tudi sodišče prve stopnje).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do povrnitve pravdnih stroškov ni upravičen zato, ker tožbe ni umaknil takoj, ko je izvedel za odločitev Komisije za pritožbe. Glede na podatke spisa zaradi dejstva, da je tožnik tožbo umaknil šele 2. 7. 2015 in ne že takoj, ko je izvedel za odločitev Komisije za pritožbe, toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Zato se tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sklep opr. št. I Cp 2158/2004, v katerem je bilo zavzeto stališče, da mora tožnik, če želi uspešno terjati povrnitev pravdnih stroškov, ob umiku tožbe izrecno navesti, da jo umika zato, ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Iz tožnikovega umika tožbe namreč jasno izhaja, da je tožbo umaknil zato, ker je Komisija za pritožbe njegovima pritožbama zoper odločitve tožene stranke ugodila (podobno sklep opr. št. Cp 1447/2007). Drugačna situacija je bila tudi v zadevi opr. št. Pdp 2041/2003, saj je iz navedenega sklepa razvidno, da je tožnik tožbo umaknil šele na poravnalnem naroku, čeprav je tožena stranka njegov zahtevek izpolnila pred tem narokom, za kar je tožnik vedel. Glede na to, da tudi iz sklepa opr. št. I Cpg 1577/2014 izhaja, da je namen umika tožbe po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke v tem, da se prepreči nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov in ker toženi stranki pred podajo umika tožnikove tožbe dodatni stroški niso nastali, odločitev prvostopenjskega sodišča ni v nasprotju niti s tem sklepom.

8. Glede na to, da je o tožnikovih pritožbah odločala Komisija za pritožbe v funkciji drugostopenjskega organa tožene stranke, so povsem neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da po vložitvi tožbe tožena stranka ni izpolnila tožnikovega tožbenega zahtevka in da zato niso izpolnjeni pogoji iz 158. člena ZPP za povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov.

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.