Jedro

Hranilnica je imela zavarovano nevarnost neplačila kredita tožene stranke. Ker tožena stranka ni plačala dveh zaporednih obrokov, je hranilnica lahko odstopila od kreditne pogodbe. Pri tem ni pomembno dejstvo, da je toženka manjše zneske vplačevala in da je hranilnica odstopila od pogodbe, ko sta se natekla dva zaporedna neplačana obroka, manjše zneske pa je poračunala kot zapadle zakonite zamudne obresti. S plačilom manjših zneskov kredita si tožena ni mogla ob jasni določbi kreditne pogodbe izgovoriti možnosti, da hranilnica ne more odstopiti od pogodbe in uveljavljati pravic iz zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 8. 2015, kot izhaja iz izreka sodbe in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov 394,00 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude zakonite zamudne obresti, ki tečejo po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pogodba o kreditu v 6. členu določa, da ima hranilnica v primeru neplačila dveh zaporednih obrokov kreditojemalca, pravico odstopiti od pogodbe in začeti s postopkom izterjave celotnega dolga z obrestmi in stroški vred. To pomeni, da bi se to lahko zgodilo, če tožena stranka ne bi plačala dveh celotnih obrokov. Ker pa je to tožena stranka deloma plačala vse posamezne mesečne obroke, ni nikoli dolgovala dveh zaporednih celih obrokov in zato niso nastopili pogoji za odstop. To bi moralo v pogodbi jasno pisati. Že iz jezikovne razlage 6. člena Pogodbe izhaja, da morajo biti neplačani celi obroki. Tožena stranka ni bila v zamudi. Zato tožena stranka dolguje le zapadle obroke, ne pa cele glavnice. Sodba v tem nima razlogov. Tožena stranka se je dogovorila z uslužbencem tožeče stranke, A. A., da bo plačevala mesečne obroke od 50,00 do 80,00 EUR mesečno. To je redno plačevala. To je tudi izpovedal, ko je bil zaslišan. Hranilnica je le izpostavila, da je pred tožbo zagrozila z izstopom. Zato je zavarovalnica plačala hranilnici neutemeljeno. Po 7. členu Pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov mora biti celotni opominjevalni postopek izveden najkasneje v 120 dneh od dneva zapadlosti prve neplačane mesečne anuitete. Prva delno neplačana anuiteta je bila v avgustu 2013, hranilnica pa je izvajala celoten postopek do aprila 2014, kar je več kot 120 dni. Sodišče se do tega ni opredelilo. Tožeča stranka je umaknila nekaj plačanih zneskov, sodišče pa se o umaknjenem delu ni opredelilo. Tožena stranka je ugovarjala višini, sodišče pa je sledilo navedbam tožeče stranke in tega ni preizkusilo. Sodba nima razlogov. To je bistvena kršitev določb postopka in 22. člena Ustave RS.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Če je tožena stranka kaj plačevala v manjših zneskih, je šlo najprej za plačilo zamudnih obresti, ki so se natekle od zadnjega neplačanega obroka do plačila in šele nato je bil pokrit tekoči obrok. Tako je dolg rasel na več kot dva dogovorjena obroka kreditne obveznosti, kar je tožena prejela z opominom pred tožbo. Ko je vložila zahtevek, je odstopila od pogodbe. Terjatev pa je prešla na podlagi subrugacije. Zavarovalnica pa je odstopila v pravice hranilnice. Opominjevalni postopek določa, da mora hranilnica toženo stranko prvič opomniti na neplačano obveznost v roku 30 dni od zapadlosti prve neplačane anuitete. Tak opomin je bil poslan 23. 9. 2013, neplačana kreditna obveznost pa ni presegla dveh višin obrokov do 21. 3. 2014, kar je pogoj za opomin pred tožbo. Tožeča in tožena stranka nista sklenili dogovora o poplačilu celotnega kredita po obrokih 52,00 EUR, kakor je tožena stranka nato plačevala. Oba zaslišana sta povedala, da so se pogovarjali za čas do konca tistega leta, ko naj bi tožena prejela večji znesek denarja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da iz pogodbe med hranilnico in toženo stranko o sklenitvi pogodbe o kreditu za 14.500,00 EUR izhaja, ko tožena stranka ne plača dveh zaporednih obrokov, ima hranilnica pravico odstopiti od pogodbe in pričeti s postopkom izterjave celotnega dolga z obrestmi in stroški vred tudi pred potekom roka za končno vračilo (priloga A1). Sodišče prve stopnje je iz kreditne kartice hranilnice za obdobje 17. 2. 2010 do 30. 5. 2014 ugotovilo, da je tožena stranka po koncu leta 2013 v glavnem prenehala s plačili dogovorjene anuitete. Toženko je nazadnje opomnila na neporavnane obveznosti z opominom pred tožbo 21. 3. 2014 in nato je hranilnica od pogodbe odstopila ter pri zavarovalnici uveljavljala nastop zavarovalnega primera. Po poračunanih plačanih zneskih je zavarovalnica izplačala zavarovalnino 30. 5. 2014 v višini 10.038,77 EUR. Tožeča stranka je vstopila v pravice hranilnice na podlagi cesijske izjave, pa tudi na podlagi analogne uporabe določbe 963. člena OZ o subrogaciji. Tožena stranka pa ima proti zavarovalnici vse ugovore, ki bi jih imela proti hranilnici.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni pričela s plačevanjem kreditne obveznosti po pogodbi, da sta se dva neplačana obroka natekla do opomina pred tožbo z dne 21. 3. 2014 (kreditna kartica hranilnice) in da je bila toženka opomnjena pred tožbo tudi na to, da bo hranilnica od pogodbe odstopila in bo celoten kredit zapadel. V pritožbi tožena stranka graja to ugotovitev sodišča prve stopnje tako, da trdi, da je ves čas plačevala nekoliko nižje zneske, vendar da ni nikoli prenehala odplačevati kredita. Sodišče je ugotavljalo stanje iz kreditne kartice (priloga A2) in ugotovilo, da določene mesece ni plačala ničesar oziroma zlasti v kritičnem času, to je konec leta 2013. To je mogoče preveriti iz kreditne kartice (priloga A2). Pritožnica se sklicuje na določene zneske v pritožbi, vendar spregleda, da so na kreditni kartici knjižena tudi plačila zapadlih obresti in stroškov v zvezi s temi izračuni. Zato pritožba nima prav, ko skuša plačilo teh manjših zneskov prikazati kot plačilo celotnega obroka in pomanjkanje nastopa pogoja za odstop, to je neplačilo dveh mesečnih zaporednih obrokov. Pritožba zmotno meni, da vsako manjše oziroma nepopolno plačilo obroka ob neplačanih obrestih, onemogoči nastop pogoja iz kreditne pogodbe, po kateri lahko hranilnica odstopi od pogodbe. Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica (288. člen OZ). Stališče tožene stranke, da najmanjše plačilo onemogoči hranilnici odstop od pogodbe, pa bi izničil bistveno sestavino kreditne pogodbe, to je čas vračila in pogoj, na katerega je hranilnica vezala možnost odstopa od pogodbe. Čas vračila kredita bi se tudi nepredvidljivo podaljšal. 7. Tožena stranka torej ni dokazala, da bi ob koncu 2013 plačala v celoti dva obroka in da torej ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu sledilo tožeči stranki. Tožeča stranka pa je dokazala svoje trditve.

8. Zmotno meni pritožba, da je po subrogaciji, ko se je toženka zglasila pri uslužbencu tožeče stranke, A. A., prišlo do poravnave oziroma dogovora, da lahko toženka plačuje naprej mesečno od 50,00 do 80,00 EUR tožeči stranki. Tega priča ni potrdila in tudi priča je pojasnila, kako tožeča stranka posluje. Toženka je prosila, da bo odlog do konca leta 2014, ko naj bi prejela večje plačilo. Vendar se tega ni držala in tudi ta možnost začasnega odloga do konca leta 2014, ni bila spoštovana. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo izpovedbo priče A. A. in pri tem ni zagrešilo smiselno očitane bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

9. Pritožba trdi, da je tožeča stranka neutemeljeno izplačala hranilnici odškodnino (pravilno zavarovalnino), ker je hranilnica toženko le opomnila v opominu pred tožbo z dne 21. 3. 2014, da bo odstopila od pogodbe, če ne plača. Za nastop pogoja iz kreditne pogodbe ni treba, da hranilnica to notificira toženi stranki. Hranilnica je le opomnila toženko zato, ker je bila to dolžna po zavarovalni pogodbi, da bi nastopil zavarovalni primer. Plačevanje kredita je prinosnina in ne iskovina. Hranilnica ni dolžna vsak obrok posebej terjati, ampak toženka mora vsak obrok plačati po kreditni pogodbi. Sicer pa je treba toženki pojasniti, da subrogacija ne pripelje toženko v boljši ekonomski položaj. Če ne bi plačala zavarovalnici, bi pa morala plačati ves kredit hranilnici. Kako je potekal opominjevalni postopek, je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijani sodbi. Pritožnica pa trdi, da bi ta postopek moral biti končan v roku 120 dni od zapadlosti prve neplačane mesečne anuitete. Pritožnica trdi, da je šlo pri njej za več kot 120 dni. Opominjevalni postopek in kreditna kartica hranilnice sta pokazala, da je toženka plačevala nekaj manjše zneske. To tudi v pritožbi sama navaja. Kdaj pa se je nateklo neplačilo dveh zneskov kredita in to zapovrstjo, pa na dejstvo izplačila tožeče stranke hranilnici, ne more vplivati. Tožena stranka tudi nima ugovorov proti tožeči stranki iz zavarovalne pogodbe, ki bi jih imela hranilnica. Tožena stranka ima le ugovore do tožeče stranke, kot bi jih imela sama do hranilnice. Toženka ni stranka zavarovalne pogodbe.

10. Sodišče prve stopnje je torej pravilno razlagalo pogodbo o kreditu in tudi 6. člen pogodbe. Sodba ima razloge o tem in pritožbeno sodišče se jim pridružuje (4. in 5. točka obrazložitve). Sodišče je tudi pravilno sklepalo, da je toženka prišla v zamudo in da je hranilnica lahko odstopila od pogodbe. Zatrjevanega odloga plačil oziroma znižanja mesečnega obroka na od 50,00 do 80,00 EUR na podlagi zatrjevanega dogovora s tožečo stranko, ravno tako ni dokazala. Pritožba še trdi, da sodba nima razlogov o delnem umiku tožeče stranke, ki je skrčila zahtevek za plačane zneske. V 5. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje obrazložilo izračun, oziroma zakaj sledi tožeči stranki. Pojasnilo je tudi, da je tožeča stranka v kreditni kartici odštela vplačila, ki jih je vmes opravila tožena stranka. Zneski so odstopali od prvotno dogovorjene višine mesečnega obroka, vendar so bili upoštevani. Pritožnica trdi, da sodba nima razlogov o plačanih zneskih od 1. 9. 2015 do 4. 1. 2016, in da je tožeča stranka v tem delu zahtevek umaknila. Iz pregleda spisa sledi, da je najprej tožeča stranka res skrčila tožbeni zahtevek in ne za toliko, kot navaja toženka, ampak na 10.053,83 EUR s pripadki (list. št. 24). Vendar je nato po preračunavanju dolgovanih zakonitih zamudnih obresti in poplačil ugotovila, da je na dan izračuna v trenutku vložitve pripravljalne vloge dne 19. 1. 2016 znašal dolg tožeče stranke ob upoštevanju vseh plačanih delnih plačil in poračuna zamudnih obresti še znesek 87,11 EUR iz naslova obresti do 4. 1. 2016 in znesek 10.423,72 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 1. 2016 dalje do plačila ter izvršilne stroške. Takšen je tudi izrek izpodbijane sodbe in sodišče je to obrazložilo tako, da je bil v trenutku vložitve tožbe oziroma predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine izračun hranilnice pravilen in opravljen. Nato pa je tožeča stranka podala izračun in temu izračunu, ki ga je tožeča stranka predložila in dokončno oblikovala tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2016, toženka ni ugovarjala. Zato tega sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej obrazlagati. Toženka je le ugovarjala obračun hranilnice, kar se je vse dogajalo pred odstopom od pogodbe in izplačilom zavarovalnine (zavarovalnica je izplačala po ugotovitvah sodišča prve stopnje zavarovalnino 30. 5. 2014). Tako se izkaže, da je tožena stranka imela možnost ugovarjanja oziroma dajanja navedb v postopku in zato sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in zato navedbe iz pritožbe niso utemeljene. Tako je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pravdnih stroških pritožbenega postopka je odpadel. V zavrnilnem delu pritožbe je vsebovana tudi odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov. Tožeča stranka pa ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.