Jedro

V konkretni zadevi je toženka zatrjevala, da je terjatev že pobotala, in sicer na račun pogodbene kazni za zamudo in nastale škode v zvezi z nekvalitetnim prevodom, o čemer je obvestila tožnico, ko je ta klicala zaradi honorarja. Ker tožnica na ta pobot ni pristala, je vložila tožbo, toženka pa je nato tekom postopka na prvi stopnji ugovarjala, da je terjatev že pobotala. Gre torej za ugovor predpravdnega pobotanja, ki ga sodišče obravnava kot da bi toženka ugovarjala plačilo terjatve.

Do prekluzije pride na podlagi samega zakona, zato je strankam ni potrebno posebej ugovarjati.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tretji točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi: ''Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči njene pravdne stroške v znesku 566,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.''

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 167,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je Založba ... (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženka) dolžna plačati ... (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnica) znesek glavnice 938,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 659,32 EUR za čas od 28.11.2000 do 28.9.2001, od zneska 494,49 EUR za čas od 28.12.2000 do prenehanja obveznosti in od zneska 494,49 EUR za čas od 28.1.2001 do prenehanja obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 839,01 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po pravnomočnosti sodbe do prenehanja obveznosti.

Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu se je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP). Zaradi obširnih pritožbenih navedb tožene stranke, pritožbeno sodišče posebej ne povzema vsebine pritožbe v celoti, temveč jo predstavlja v nadaljevanju obrazložitve ob sočasnem odgovoru na navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožba sicer graja dokazno oceno glede kvalitete prevoda, ki ga je tožeča stranka izročila toženki, in posledično prav tako višino dosojenih zneskov, očita sodišču prve stopnje vrsto postopkovnih kršitev in pomanjkljivo obrazložitev ter izrecno napada tudi odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožena stranka ni v celoti izpolnila svojih pogodbenih obveznosti iz naslova avtorske pogodbe za prevod knjige „ ... “ z dne 31.7.2000 (v nadaljevanju avtorska pogodba), ki jo je sklenila s tožnico, saj je tožnici izplačala le 170.000,00 SIT, ne pa tudi preostanka pogodbeno določenega zneska, ki ga tožnica vtožuje v tem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru toženke, da je bil prevod nekvaliteten. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica s prevodom knjige zamujala 14 dni ter da ni sodelovala pri lektoriranju in pripravi prevoda za tisk, je sodišče prve stopnje celotni dogovorjeni avtorski honorar 450.000,00 SIT na podlagi ugovorov toženke znižalo za 55.000,00 SIT. Upoštevajoč predhodno izplačilo 170.000.00 SIT in pogodbena določila o zapadlosti je nato odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Toženka v pritožbi zmotno meni, da je dokazno breme glede kvalitete prevoda na tožnici. Tožnica je s tem, ko je dokazala, da je prevod izročila toženki, dokazno breme prevalila na toženko. Toženka je namreč tista, ki mora dokazati, da je njen ugovor glede slabe kvalitete prevoda utemeljen.

To, da je tožnica celotni prevod dejansko izročila toženki, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Toženka pa svojega ugovora, da je bil prevod nekvaliteten tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazala. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da o grajanju napak ni zapisnika, ki je bil dogovorjen z avtorsko pogodbo. Res je, da v sami pogodbi ni 8 dnevnega roka za grajanje, o katerem govori sodišče prve stopnje, vendar rok niti ni odločilen, bistveno je, da zapisnik ni bil sestavljen in kvaliteta prevoda ni bila grajana kot določa 7. člen avtorske pogodbe, torej s potrditvijo dveh strokovnjakov, ki s toženko nista poslovno povezana. Da bi bila nekakovost prevoda ugotovljena v skladu s postopkom po 7. členu avtorske pogodbe toženka ni niti zatrjevala. Prav tako nekakovost samega prevoda ni potrdila izvedenka ... . Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca, ker je bila izvedenka jasna in prepričljiva. Slednja je svoje mnenje sicer res podala na podlagi 80% 16. poglavja prevoda, vendar je prav toženka tista, ki je nasprotovala izvedbi dokaza z ocenjevanjem celotnega prevoda, ki ga je v elektronski obliki sodišču predložila tožnica (glej pripravljalno vlogo toženke z dne 6.6.2007, listovna številka 69-70, tč. 11 ). Toženka se zato sedaj ne more uspešno sklicevati na to, da bi moral biti predmet presoje izvedenca – prevajalca za angleški jezik, celoten prevod.

V zvezi z mnenjem izvedenke toženka prav tako izpostavlja, da ni odgovorila na vprašanje ali je bil izročen prevod pripravljen oziroma ustrezen za natis in če ne, kaj je bilo potrebno še storiti. Drži, da izvedenka na to vprašanje ni odgovorila, ker nima strokovnega znanja v zvezi z založništvom. Vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo ugovor toženke, da tožnica ni sodelovala pri lektoriranju in pripravi prevoda za tisk in je iz tega naslova avtorski honorar znižalo za 10.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala tožnica v skladu z avtorsko pogodbo dostaviti za natis pripravljen izvod in da se v prevod šteje tudi sodelovanje z oblikovalcem in lektorjem, vnos lektorskih popravkov in pregled krtačnih odtisov (člen 1. in 2. avtorske pogodbe). Vendar je pravilno odločilo, da je tožnica svoj del obveznosti po pogodbi izpolnila z zamudo štirinajstih dni in ne več. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je med pravdnima strankama po predaji prevoda dne 1.10.2000 glede preostanka obveznosti prišlo do blokade komunikacije, ki je bila zakrivljena obojestransko. Tožnici je bil honorar zaradi nesodelovanja ustrezno znižan, hkrati pa je sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo pravilno upoštevalo, da je toženka s tem, ko ni že ob predaji sestavila zapisnika v skladu z avtorsko pogodbo in je tožnico šele ob plačilu (ko jo je poklicala tožnica sama) obvestila o domnevni neustreznosti prevoda (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 7.5.2007, izpoved direktorice tožene stranke ..., str. 4), prešla v upniško zamudo v skladu s prvim odstavkom 325. oziroma tretjim odstavkom 607. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). V skladu s prvim odstavkom 326. člena ZOR pa z upnikovo zamudo preneha dolžnikova zamuda.

Toženka trdi, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo do njenega ugovora na znižanje plačila in pobota. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je sodišče prve stopnje znižalo avtorski honorar tožnici za 10% honorarja (45.000,00 SIT) zaradi 14 dnevne zamude z izročitvijo prevoda, ter za nadaljnjih 10.000,00 SIT, ker ni sodelovala pri lektoriranju in pri pripravi prevoda za tisk. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je s tem sodišče prve stopnje v celoti opredelilo do postavljenih ugovorov toženke glede višine, vključno z ugovorom predpravdnega pobota. V konkretni zadevi je namreč toženka zatrjevala, da je terjatev že pobotala, in sicer na račun pogodbene kazni za zamudo in nastale škode v zvezi z nekvalitetnim prevodom, o čemer je obvestila tožnico, ko je ta klicala zaradi honorarja. Ker tožnica na ta pobot ni pristala, je vložila tožbo, toženka pa je nato tekom postopka na prvi stopnji ugovarjala, da je terjatev že pobotala. Gre torej za ugovor predpravdnega pobotanja, ki ga sodišče obravnava, kot da bi toženka ugovarjala plačilo terjatve. Toženka je menila, da je s plačilom 170.000,00 SIT poravnala svojo celotno obveznost, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da temu ni tako in da je terjatev tožnice do toženke ugasnila zgolj še za dodatnih 55.000,00 SIT. S tem pa se je opredelilo tudi do ugovora predpravdnega pobota.

Pritožba nadalje izpostavlja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti glede odločitve o prekluziji, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, kateri dokazi so bili zavrnjeni. Tudi ta pritožbena navedba ne drži, saj iz obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo listinske dokaze toženke, ki so bili predloženi po prvem naroku in ne prej. Kot je bilo navedeno že zgoraj, pa je toženka sama nasprotovala izvedbi dokaza s prevodom celotne knjige v elektronski obliki na CD-ju (A12). Sodišče prve stopnje je tako izrecno navedlo, da je prebralo listine od A1-A10, B1-B3 ter C1. Ker sta listini B5 in B6 identični listinam B2 in B3, jih je toženka po nepotrebnem vložila dvakrat. S strani toženke sta bili torej prepozno vloženi listini označeni z B7 in B8. Gre za telegram z dne 26.9.2000, s katerim je toženka pozvala tožnico, naj jo pokliče (listina B7) in dopis, s katerim je bil toženki poslan prepis tega telegrama (listina B8). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da navedenih listin ne upošteva zaradi prekluzije, pravilna. Do prekluzije pride na podlagi samega zakona, zato je strankam ni potrebno posebej ugovarjati, kot zmotno meni toženka (prim. s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1936/2000). Sicer pa je bilo v postopku tako ali tako ugotovljeno, da je bila tožnica do 1.10.2000 v zamudi in toženka ne more izpodbijati ugotovitve o obojestransko zakrivljeni blokadi komunikacije po 1.10.2000 s telegramom z dne 26.9.2000. Toženka se v pritožbi sklicuje na izpovedbe tožnice in priče S. o tem, da naj bi tožnica prejela polovico plačila in iz tega izpelje zaključek, da je sodišče napačno izračunalo višino vtoževane terjatve, ker ocenjena vrednost po avtorski pogodbi znaša 450.000,00 SIT bruto in ne neto. Pritožbeno sodišče sledi navedbam iz odgovora na pritožbo, da tožnica pri izpovedbi (posledično tudi priča S., ki je o višini zneska izvedela od tožnice) ni imela v mislih dejanske matematične polovice. Glede na to, da je toženka v svojih vlogah sama zapisala, da je tožeči stranki plačala znesek 170.000,00 SIT in da se ta znesek ujema s tem, ki ga je tožnica specificirano navajala v tožbi, sodišču prve stopnje ni moč očitati, da je ravnalo neskrbno in v nasprotju z 8. členom ZPP pri presoji dokazov glede višine terjatve. Pri izračunu višine je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo, da znaša pogodbena vrednost 450.000,00 SIT, da je bilo izplačano 170.000,00 SIT in da je na podlagi toženkinih ugovorov upravičeno dodatno zmanjšanje za 55.000,00 SIT ter zaključilo, da mora toženka tožnici izplačati še 225.000,00 SIT oziroma 938,91 EUR. Višje sodišče še opozarja, da toženka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni nikdar ugovarjala, da navedeni zneski niso v bruto znesku.

Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni obrazložilo obrestnega dela odločitve, saj je izrecno navedlo, da je glede obresti upoštevalo dogovorjeno plačilo v odstotkih in dnevih od izida knjige. Pravilnosti zneskov in datumov pa toženka v pritožbi ne izpodbija. Prav tako ne drži, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, o kolikšnem zahtevku je sodišče prve stopnje sploh odločalo. Iz obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče odločalo o celotnem zahtevku, to se pravi 300.000,00 SIT. Tožeča stranka namreč ni izrecno umaknila razlike. Slednje pa pomeni, da je uspeh tožnice 75% (225.000SIT/300.000SIT) in ne 80% kolikor je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri stroškov postopka.

Ker so bili stroški torej odmerjeni napačno jih je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 358. člena ZPP odmerilo na novo. Stroški so odmerjeni po priglašenih stroškovnikih in v skladu z Odvetniško Tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljevanju OT). Tožeči stranki je bilo v postopku na prvi stopnji priznanih 1650 točk po OT, kar skupaj z 2% administrativnimi stroški na odvetniške storitve in 20% DDV ter ob vrednosti 0,459 EUR/točko po OT znaša 923,97 EUR. Skupaj s sodno takso za tožbo in stroški izvedenke, ki so bili plačani iz njenega predujma, to znaša 1221,35 EUR, upoštevajoč uspeh tožeče stranke v višini 75% pa 916 EUR. Kot izhaja že iz obrazložitve zgoraj, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba toženke utemeljena v delu, kjer graja odmero stroškov po uspehu, ker je sodišče prve stopnje napravilo napačen preračun in ni upoštevalo, da uspeh toženke predstavlja 25% in ne zgolj 20%. Sicer pa pritožba glede priznanih potrebnih stroškov toženke v preostalem delu ni utemeljena. Pritožba namreč ne konkretizira v čem je odmera stroškov v nasprotju z OT, glede zadnje pripravljalne vloge toženke pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vloženega stroškovnika in OT toženki pravilno priznalo 1620 točk po OT, kar skupaj z 2% administrativnimi stroški na odvetniške storitve in 20% DDV ter ob vrednosti 0,459 EUR/točko po OT znaša 907,17 EUR. Skupaj s sodno takso za odgovor na tožbo in stroški izvedenke, ki so bili plačani iz njenega predujma, to znaša 1400 EUR, upoštevajoč uspeh tožene stranke v višini 25% pa 350 EUR. Po medsebojnem pobotu tako ostane toženki za plačilo še 566 EUR in ne 839,01 EUR kot je pokazal izračun sodišča prve stopnje.

Upoštevajoč zgoraj navedeno, v preostalem delu pritožbeni razlogi niso podani, ker niso podani niti razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti je bila pritožba v preostalem delu zavrnjena in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je bila sprejeta na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj glede stranske odločitve o stroških postopka, pa še to v manjšem obsegu, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa mora v skladu z načelom uspeha povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 250 priglašenih točk po OT za odgovor na pritožbo in nadaljnjih 50 točk za obrazložen dopis, kar skupaj z 2% administrativnimi stroški na odvetniške storitve in 20% DDV ter ob vrednosti 0,459 EUR/točko po OT znaša 167,99 EUR. Ker je tožnica zahtevala tudi zakonske zamudne obresti v primeru zamude pri plačilu pritožbenih stroškov, ji je pritožbeno sodišče prisodilo tudi te.