Jedro

Ker je bil toženec že v zamudi s prevzemom stvari, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora toženec (dolžnik), da pride tožnik (upnik) v zamudo, tožnika prej obvestiti o datumu prevzema strojev in mu s tem dati možnost izpolnitve sodelovalne dolžnosti.

Ker toženec kljub morebitnem zmanjšanju obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku odgovarja za celoten dolg, ni podan pogoj za prekinitev postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka glede odločitve o stroških postopka spremeni tako, da se znesek 1.038,65 EUR nadomesti z zneskom 982,47 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 3.922,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.296,61 EUR od 2. 3. 2005 do plačila in od zneska 625,94 EUR od 15. 3. 2005 do plačila ter povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.038,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje. Višji tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti je bil zavrnjen.

Zoper ugodilni del sodbe se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3, v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker ga ni ponovno zaslišalo. Pojasnil bi, da je bil prisoten, ko so poskusili prevzeti stroj in da sta s prevoznikom parkirala tovorno vozilo na glavni cesti in se peš odpravila proti skladišču, kjer pa ni bilo nikogar, da bi stroj prevzela. Nadalje toženec pojasnjuje, da je tožnika klical po telefonu, vendar ga ni uspel dobiti. Zato se je oglasil z avtoprevoznikom A. R. in drugi d.n.o. na tožnikovem naslovu. Toženec še navaja, da je sodišče verjelo vsem pričam, ki jih je predlagal tožnik, vendar pa sta priči M. B. in P. L. neverodostojni, saj sta s tožnikom v dobrih odnosih, zato ni pričakovati, da bi govorili v breme tožnika. Toženec vztraja, da je tožnik z dnem 27. 9. 2007 v zamudi z izročitvijo strojev, zaradi česar ni dolžan plačati stroškov skladiščenja. Nadalje meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker postopka ni prekinilo do zaključka stečajnega postopka na d. K. d.o.o., ki razpolaga z nepremičnino. Pritrjuje, da kot porok odgovarja za celotno obveznost, če se zmanjša obveznost glavnega dolžnika v stečajnem postopku, vendar meni, da opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku odškodninska odgovornost toženca. To pa bi se moralo reševati v tem postopku in ne v drugem, saj je treba poroka in glavnega dolžnika obravnavati v istem postopku. Glede pravdnih stroškov meni, da tožniku ni mogoče priznati 100 točk za pregled listin in konferenco s stranko, saj sta storitvi vključeni že v sestavo tožbe.

Tožnik je na vročeno pritožbo toženca odgovoril in predlagal, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so tožnik, gospodarska družba K. in toženec dne 30.8.2004 sklenili izvensodno poravnavo, v kateri so se dogovorili, da mora družba izprazniti tožnikove prostore, v katerem ima skladiščene stroje, najkasneje do 24.9.2004, saj bo v nasprotnem primeru dolžna tožniku od tega dne dalje plačevati stroške skladiščenja, za vsak dan 40.000,00 SIT. Toženec pa se je solidarno in neomejeno kot porok na strani družbe zavezal odgovarjati za vse denarne obveznosti.

Sporno je bilo vprašanje, ali je družba res poskusila izpolniti svojo obveznost prevzema strojev, pa zaradi tožnikovega nesodelovanja tega ni mogla storiti. Toženec je trdil, da sta družba K. in on, kot njen zakoniti zastopnik, prvič poskusila prevzeti stroje 27.9.2004, kar pomeni, da je dolžnik tedaj že zamujal s prevzemom strojev (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2003 s sprem, v nadaljevanju OZ). Kljub temu pa je upnik dolžan sprejeti izpolnitev obveznosti. Obveznost sprejeti izpolnitev v dolžniški zamudi traja ves čas zamude. Če upnik prekrši svojo sodelovalno dolžnost (ki se kaže v tem, da mora dolžniku omogočiti izvedbo izpolnitve, v konkretnem primeru, da bo v času prevzema omogočil dolžniku dostop v skladišče) pride v upniško zamudo v skladu s 1. odstavkom 300. člena OZ. Ker je bil (glavni) dolžnik že v zamudi s prevzemom stvari, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora dolžnik, da pride upnik v zamudo, upnika prej obvestiti o datumu prevzema strojev in mu s tem dati možnost izpolnitve sodelovalne dolžnosti. Tega pa toženec ni uspel dokazati. Ni namreč dolžnost upnika, da dolžnika ves čas čaka in mu je vseskozi na razpolago, da pride in izpolnitev obveznosti opravi. Toženec je sicer trdil, da je poskušal po telefonu kontaktirati s tožnikom v času prvega (27.9.2004) in drugega (5.10.2004) poskusa prevzema, torej da ga je poskušal prej obvestiti o datumu prevzema strojev, a tožnika ni uspel dobiti. Vendar pa zaslišan kot stranka sploh ni vedel, ali je tožnika klical v letu 2004 ali 2005. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved pravilno ocenilo kot neprepričljivo, saj bi se lahko in moral spomniti, da je ravno v času poskusa prevzema strojev klical po telefonu tožnika, če je pri poskusu prevzema strojev sodeloval. Zato je utemeljeno sledilo tožniku, da ga toženec ni nikdar klical zaradi določitve datuma odvoza strojev. Toženec v pritožbi sicer vztraja, da je bil pri poskusu prevzema prisoten, to nenazadnje izhaja iz izjave A. R. in drugi d.n.o. z dne 28.2.2005, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa dejstvo, ali je bil ob poskusu prevzema prisoten ali ne, ob neizkazanosti, da je upnika pred tem obvestil o datumu prevzema, ni bistveno za odločitev. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ponovno zaslišati toženca o tem, ali je bil prisoten ob poskusu prevzema strojev. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni pomembno, ali sta toženec in prevoznik iz podjetja A. R. d.n.o. tovorno vozilo, s katerim naj bi se pripeljal na naslov tožnika parkirala na cesti in se peš odpravila do tožnikovega skladišča. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal, da mu je tožnik s svojim ravnanjem preprečil izpolnitev njegove obveznosti odvoza strojev. Zaradi nedokazanosti, da je bila tožniku dana možnost izpolnitve sodelovalne dolžnosti, tako ne obstaja noben pogoj za obstoj upnikove zamude (300. člen OZ), s katero bi prenehala dolžnikova zamuda. Ob navedenem tudi ni pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik poskrbel za izpolnitev svoje sodelovalne dolžnosti, ko je p. M. B. in P. L. naročil, da naj odpreta skladišče, če bo kdo prišel po stroje. Zato pritožbene navedbe o neverodostojnosti prič ne morejo privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavani postopek prekiniti do zaključka stečajnega postopka nad K., ki je glavni dolžnik. Solidarni porok, kar je toženec, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati (3. odstavek 1019. člena OZ). Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku pa ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti in porok odgovarja za ves znesek svoje obveznosti (2. odstavek 1022. člen OZ). Ker toženec kljub morebitnem zmanjšanju obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku odgovarja za celoten dolg, ni podan pogoj za prekinitev postopka iz 205. člena ZPP.

Odločitev o glavni stvari v tej zadevi ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, za koliko bi bila zmanjšana obveznost glavnega dolžnika, če bi bila terjatev tožnika prijavljena v stečajnem postopku.

Ker ima tožnik možnost izbire, od koga bo zahteval izpolnitev obveznosti, je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je treba poroka in glavnega dolžnika obravnavati v istem postopku, torej da morata v pravdi nastopati skupaj kot stranka. Toženec sicer pravilno opozarja, da mu tožnik, ki je opustil priglasitev svoje terjatve v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, odgovarja za škodo, ki mu je zaradi tega nastala (prim. 1. odstavek 1022. člena OZ). Vendar pa bo moral proti tožniku uveljavljati škodo v drugem postopku, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj toženec tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine z nasprotno tožbo ni postavil. Zato so vse nadalje pritožbene navedbe v zvezi s tem povsem odveč.

Tožnik pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo za pregled listin in konferenco s stranko pred sestavo tožbe 100 odvetniških točk (povečano za 2 % materialnih stroškov in 20% DDV, kar znaša 56,18 EUR), kar pa ni v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03). Navedeni storitvi nista samostojni storitvi, pač pa sta že zajeti v sestavi tožbe, zato tožnik do njih ni upravičen. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in temu ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je toženec dolžan povrniti tožniku 982,47 EUR pravdnih stroškov.

Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla.

Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).