Jedro

Zakonodajalec je začetek teka dve letnega roka, v katerem sme državljan Republike Slovenije voziti z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki mu ga je izdal organ tuje države (drugi odstavek 60. člena ZVoz), vezal na trenutek prijave prebivališča v Republiki Sloveniji in ne na njegov dejanski namen, da prebiva v Republiki Sloveniji.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana – Šiška je s plačilnim nalogom 107963698 z dne 15. 12. 2013 storilca prekrška spoznal za odgovornega storitve prekrškov po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in sedmem odstavku 60. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz). Za storjena prekrška je prekrškovni organ storilcu izrekel enotno globo v znesku 750,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 285/2014-2453 z dne 26. 6. 2015 zahtevo storilčevega zagovornika za sodno varstvo zavrnilo ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve drugega v zvezi s sedmim odstavkom 60. člena ZVoz v zvezi s 1. točko 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), kršitve petega odstavka 65. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 in kršitve po drugi alineji 62. člena, prvem odstavku 90. člena in prvem odstavku 125. člena ZP-1 ter kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da je pojem prebivališča iz 60. člena ZVoz treba razlagati kot dejansko stalno ali začasno bivanje storilca v Sloveniji in ne le kot uradno prijavljeno stalno prebivališče. Upoštevaje drugi odstavek 60. člena ZVoz lahko državljan Slovenije, ki je prišel v Republiko Slovenijo, vozi s tujim vozniškim dovoljenjem dve leti od prijave prebivališča, ki ga je treba razlagati kot dejanski namen državljana Republike Slovenije, da na ozemlju Republike Slovenije stalno ali vsaj začasno prebiva. Meni tudi, da v postopku o prekršku storilcu niso bila zagotovljena jamstva poštenega postopka, podana pa je tudi kršitev petega odstavka 65. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na dokazno gradivo, ki je bilo pridobljeno po prejemu zahteve za sodno varstvo, ne da storilcu dalo možnost, da se o tem gradivu izjavi. Sodišče v obravnavanem postopku tudi ni zaslišalo storilca prekrška in opravilo glavne obravnave, čeprav bi bilo njegovo zaslišanje nujno, saj bi le tako imel storilec možnost pravočasno nasprotovati ugotovitvam uradnih oseb, ki so prekršek ugotovile. Sodišče je s takšnim ravnanjem kršilo določbo drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugo alinejo 62. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 dne 18. 11. 2015 poslalo storilcu prekrška, dne 16. 10. 2015 pa njegovemu zagovorniku, ki se je o njej izjavil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 22. 10. 2015. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je navedel, da je primerno, da se do interpretacije pojma prebivališča iz drugega odstavka 60. člena ZVoz opredeli Vrhovno sodišče, ki naj tudi odpravi kršitve, ki so bile storjene med postopkom odločanja o zahtevi za sodno varstvo.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo drugega v zvezi s sedmim odstavkom 60. člena ZVoz, ker je zakonski znak „prebivališče“ razlagalo zgolj kot uradno prijavljeno stalno prebivališče, ne pa kot dejanski namen državljana Republike Slovenije, da na ozemlju Republike Slovenije stalno ali vsaj začasno prebiva.

5. V skladu z določbo drugega odstavka 60. člena ZVoz državljan Republike Slovenije, ki začasno ali stalno prebiva ali je prebival v tujini in pride začasno ali stalno v Republiko Slovenijo, sme z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki mu ga je izdal pristojni organ tuje države, voziti tista motorna vozila, ki jih sme voziti po veljavnem vozniškem dovoljenju, izdanem v tujini, in sicer dve leti od dneva prijave prebivališča v Republiki Sloveniji.

6. V obravnavanem primeru iz podatkov prekrškovnega spisa ter razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je storilec, ki je državljan Republike Slovenije, ob storitvi prekrška vozil osebni avtomobil z vozniškim dovoljenjem, ki je bilo izdano v New Jersey v ZDA, na dan storitve prekrška dne 15. 12. 2013 pa je imel že od 11. 9. 2007 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Komenskega ulica 44, Ljubljana. Še pred tem pa je imel v Sloveniji vse od 26. 2. 1969 prijavljeno stalno prebivališče na različnih naslovih. Sodišče je na podlagi navedenih podatkov zaključilo, da je storilec dne 15. 12. 2013 vozil osebni avtomobil po poteku več kot dveh let od dneva prijave prebivališča v Republiki Sloveniji.

7. Neutemeljeno je stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je pojem „prebivališča“, ki je zakonski znak prekrška po drugem v zvezi s sedmim odstavkom 60. člena ZVoz, treba razlagati kot dejansko stalno ali začasno bivanje storilca v Sloveniji oziroma kot njegov dejanski namen, da na ozemlju Republike Slovenije prebiva, in ne kot uradno prijavljeno prebivališče. 8. Določba drugega odstavka 60. člena ZVoz omogoča državljanu Republike Slovenije, ki začasno ali stalno prebiva ali je prebival v tujini in pride začasno ali stalno v Republiko Slovenijo, da sme z vozniškim dovoljenjem tuje države (seveda, ob pogoju iz tretjega odstavka 60. člena ZVoz, da je njegovo vozniško dovoljenje skladno s Konvencijo o cestnem prometu, oziroma da ima veljavno mednarodno vozniško dovoljenje, ki mu ga je izdal pristojni organ ali organizacija tuje države) voziti tista motorna vozila, ki jih sme voziti po veljavnem vozniškem dovoljenju, izdanem v tujini, dve leti od dneva prijave prebivališča v Republiki Sloveniji. Že iz jezikovne razlage zakonskega besedila izhaja, da je zakonodajalec začetek teka dve letnega roka, v katerem sme državljan Republike Slovenije voziti z veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki mu ga je izdal organ tuje države, vezal na trenutek prijave prebivališča v Republiki Sloveniji in ne na njegov dejanski namen, da prebiva v Republiki Sloveniji. Pogoj za prijavo prebivališča je namreč res namen posameznika, da bo v določenem naselju prebival, vendar pa sam namen ne zadošča za dosego pravnih posledic, ki so vezane na stalno oziroma začasno prebivališče; oseba, ki prijavi prebivališče, mora takšen namen izraziti pri pristojnem državnem organu – upravni enoti, ki v ustrezno evidenco vpiše posameznikovo stalno oziroma začasno prebivališče. 9. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da je imel storilec prekrška v Centralnem registru prebivalstva vse od leta 1969 do vključno dne, ko je storil očitani prekršek, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zato je na podlagi takšnih podatkov utemeljeno zaključilo, da je osebni avtomobil vozil z vozniškim dovoljenjem, ki mu ga je izdal organ tuje države, več kot dve leti od dneva prijave prebivališča v Republiki Sloveniji.

10. Po določbi petega odstavka 65. člena ZP-1 mora sodišče v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka storilca o tem obvestiti in ga hkrati seznaniti, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila. Ta določba zagotavlja uresničevanje storilčeve ustavne pravice, da v postopku aktivno sodeluje, da se seznani z obremenilnimi dokazi ter da se izjavi o vsem gradivu, ki lahko vpliva na njegov pravni položaj (22. in 29. člen Ustave ter d) točka tretjega odstavka 6. člena EKČP).

11. Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da je sodišče ta jamstva v obravnavanem primeru kršilo. Storilčev zagovornik je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je storilec prekrška v Republiki Sloveniji živel le v obdobju od leta 1980 do 1983, ves preostali čas pa je prebival v Združenih državah Amerike. Navedel je še, da je napačen podatek policije, da je bivališče v Republiki Sloveniji prijavil pred tremi leti, saj je imel v Republiki Sloveniji odjavljeno bivališče od leta 1983 dalje. Ker dokazila o tem storilcu na upravni enoti niso mogli posredovati, je v zahtevi za sodno varstvo sodišču predlagal, da sodišče opravi poizvedbe pri Upravni enoti Ljubljana v zvezi z odjavo storilčevega bivališča v Republiki Sloveniji.

12. Sodišče je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo dne 15. 1. 2015 opravilo pri Sektorju za upravno-notranje zadeve Upravne enote Ljubljana poizvedbe o storilčevem državljanstvu, prijavljenih in odjavljenih prebivališčih ter prijavah in odjavah odhoda v tujino ter vrnitve v Republiko Slovenijo. Upravna enota Ljubljana je na poizvedbe sodišča odgovorila z dopisom z dne 22. 1. 2015, iz katerega izhaja, da je imel storilec prekrška od 26. 2. 1969 do 16. 12. 2013 na različnih naslovih na območju Republike Slovenije prijavljena stalna prebivališča. Sodišče je na te podatke oprlo z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijano sodbo, ne da bi storilca prekrška seznanilo s tem dokaznim gradivom. Sodišče je na takšen način svojo odločitev oprlo na dokazno gradivo, ki ga je pridobilo v dopolnjenem dokaznem postopku po prejemu zahteve za sodno varstvo, ob tem pa storilcu pred odločitvijo ni dalo možnosti, da se s tem gradivom seznani in o njem izjavi. Če bi namreč storilec prekrška v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo uspel dokazati, da so podatki registra stalnega prebivališča, ki jih je sodišču posredovala Upravna enota Ljubljana, napačni, oziroma da je imel v času dveh let pred storitvijo prekrška prijavljeno stalno prebivališče v Združenih državah Amerike, ne bi odgovarjal za prekršek po sedmem v zvezi z drugim odstavkom 60. člena ZVoz za katerega je predpisana globa najmanj 500 EUR, temveč zgolj za prekršek po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 60. člena ZVoz, ker pri sebi poleg veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, ni imel tudi veljavnega mednarodnega vozniškega dovoljenja, ki bi ga izdal pristojni organ ali organizacija tuje države, za katerega je predpisana globa najmanj 80 EUR.

C.

13. Glede na ugotovljeno kršitev določbe petega odstavka 65. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče storilcu prekrška omogočiti, da se seznani in izjavi o vsem dokaznem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj.