Jedro

V sodni praksi je sprejeto stališče, da nepremičnina, ki se pridobi v času trajanja zakonske zveze s pogodbo o preužitku, spada v skupno premoženje, pri čemer se ne zahteva, da bi morala obveznosti iz take pogodbe izpolnjevati oba zakonca, temveč zadošča, da pogodbo izpolnjuje eden od zakoncev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh po prejemu te sodbe povrniti 1.900,00 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da njuno skupno premoženje predstavljajo parc. št. 751/0 k.o. ..., na kateri so zgrajene tri stavbe ..., ter več v izreku naštetih premičnin. Razsodilo je, da znaša tožničin delež na tem premoženju 35 % oziroma 7/20 od celote. Nato je opravilo še civilno delitev v okviru katere je toženca zavezalo, da mora tožnici plačati 101.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot vrednost njenega deleža na nepremičnem premoženju ter 10.493,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot vrednost tožničinega deleža na skupnih premičninah. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo toženca zoper tisti del prvostopenjske sodbe, s katerim je tožnica uspela, je sodišče druge stopnje zavrnilo.

2. Toženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).1 Navaja, da je nepremičnino, ki je predmet spora, pridobil toženec na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene s svojo materjo 17. 3. 1995 in razpolagalnega pravnega posla z dne 1. 9. 2004, zato bi moralo sodišče izključiti uporabo določb o originarni pridobitvi lastninske pravice tožnice iz 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ugotovljeno je bilo, da sta pravdni stranki živeli v zakonski zvezi od 5. 7. 1986 do 6. 1. 2011, dejansko pa je njuna zveza razpadla konec septembra 2009. Vendar pa skupno premoženje ni nastajalo ves ta čas, saj je bila nepremičnina pridobljena šele z vpisom lastninske pravice v korist toženca dne 24. 3. 2004. V skupno premoženje zato lahko spada le povečanje vrednosti te nepremičnine, do katerega je prišlo od vknjižbe lastninske pravice v korist toženca do prenehanja življenjske skupnosti, torej v obdobju približno štirih let. Nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica izvrševala obveznosti do toženčeve matere - izročevalke iz izročilne pogodbe. Nadaljuje, da bi iz tega naslova tožnica lahko uveljavljala le verzijski zahtevek po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zoper toženčevo mater, ki naj bi obljubila prenos premoženja tudi na tožnico (na oba zakonca) na podlagi tožničinih vlaganj. Sodišče bi moralo upoštevati zgolj vlaganja pravdnih strank, ki sta opravili zgolj dozidave in prezidave, razen izgradnje novega hleva in prizidka k poslovno stanovanjskemu objektu, ne bi pa smelo pri ugotavljanju vrednosti skupnega premoženja oceniti celotne nepremičnine. Sodišču druge stopnje očita, da je napačna njegova ocena, da je sodišče prve stopnje tožencu nudilo ustrezno materialno procesno vodstvo po določbi 285. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče mu je res svetovalo, naj zaradi dejanske in pravne zahtevnosti zadeve za zastopanje pooblasti odvetnika, s sklepom ga je opozorilo, da bo določena dejstva, ki se dokazujejo z izvedencem, štelo za dokazana, če izvedencu ne bo omogočil ogleda in v razlogih sodbe je zapisalo, da je toženca večkrat opozorilo na pomembna dejstva. Toda iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 10. 9. 2013 ni razvidno opozorilo tožencu na dejanski in pravni vidik spora, temveč le pouk po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP, opozorilo iz sklepa glede dopustitve ogleda izvedencu pa vsebuje zgolj informacijo o prerazporeditvi dokaznega bremena po določbi 212. člena ZPP. O deležu tožnice izven zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR sodišče sploh ne bi smelo odločati, saj toženec ni bil podučen o tem, da bi moral nadpolovični delež ali izključno lastništvo skupnega premoženja uveljavljati z nasprotno tožbo. V okviru materialnega procesnega vodstva bi moral biti pozvan k oblikovanju tožbenega zahtevka (moral bi opredeliti zahtevani delež v odstotku oziroma deležu); ker ni bil, mu ni bila zagotovljena pravica do pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS in pravica do enakega varstva pravic v sodnih postopkih po 22. členu Ustave. Zaradi načela reformatio in peius, ki se uporablja tudi v civilnih postopkih, opustitve vložitve oblikovalnega zahtevka za pretežni ali izključni delež skupnega premoženja ni mogoče uporabiti v toženčevo škodo. Drugostopenjsko sodišče je procesno kršitev zagrešilo tudi s tem, ko je spregledalo, da prvostopenjsko sodišče ni izvršilo obveznosti iz 283. člena ZPP, na kar je toženec opozarjal v pritožbi. Drugostopenjsko sodišče je spregledalo stališče sodne prakse, da mora dati sodišče tudi stranki, ki nima kvalificiranega pooblaščenca, možnost da se jasno in določno izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Zgolj opozorilo, da si stranka lahko najame odvetnika, pomeni uresničitev formalnega procesnega vodstva, ki ne izpolnjuje zahtev iz 283. in 285. člena ZPP.

3. Tožnica je na toženčevo revizijo obrazloženo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne.

4. Toženec je z laično vlogo z dne 27. 2. 2018 revizijo umaknil s pojasnilom, da sta tega dne s tožnico sklenila izvensodni dogovor, ki zajema tudi dogovor o poplačilu njene terjatve iz naslova razdružitve skupnega premoženja, ki je bilo predmet te pravde; zato za revizijo nima več pravnega interesa.

5. Vrhovno sodišče je toženca z dopisom z dne 9. 3. 2016 seznanilo s procesnim pravilom o obveznem odvetniškem zastopanju v revizijskem postopku in ga poučilo, da bo lahko njegovemu predlogu, naj se izda sklep o ustavitvi revizijskega postopka, ugodilo, če bo revizijo umaknil odvetnik. Dopis je s kopijo vloge stranke vročilo tudi odvetniku, ki je po toženčevem pooblastilu vložil revizijo. Ta (ali drugi odvetnik) revizije ni umaknil, ker po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, Vrhovno sodišče toženčevega umika revizije ni upoštevalo in je o njej odločilo vsebinsko.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijska teza, da sporna nepremičnina ne spada v skupno premoženje pravdnih strank in da bi lahko tožnica uveljavljala kvečjemu verzijski zahtevek zoper toženčevo mater, je glede na (specifične) okoliščine konkretnega primera neutemeljena.

8. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus in revizijsko sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP zavezujejo, so sledeče: – med trajanjem življenjske skupnosti sta pravdni stranki vlagali v sporno nepremičnino tako, da sta posamezne na njej stoječe objekte sezidali, dozidali in prezidali ter sta med drugim uredili lokal ..., za potrebe gradnje oziroma ureditev katerega sta pričela z deli in nabavo materiala v letu 1995, z obratovanjem pa je lokal pričel konec leta 1996; – dotedanja lastnica nepremičnine, toženčeva mati A. A. je s tožencem izročilno pogodbo, katere predmet je bila tudi ta nepremičnina, sklenila v letu 1995. Toženec se je s pogodbo zavezal, da bo materi nudil hrano pri svoji mizi, oskrbo v primeru bolezni in zdravniško pomoč, da ji bo ogreval sobo in ji jo v primeru onemoglosti pospravljal, ji dajal običajne priboljške ter ob smrti primerno poskrbel za njen pogreb. Za toženčevo mamo je skrbela tožnica (ji nudila hrano, vključno s priboljški, ji pomagala v bolezni, v času obratovanja ... plačevala stroške tudi zanjo in podobno); – že od začetka zveze v letu 1985 sta obe pravdni stranki delali na kmetiji toženčeve matere, ustvarjali sta prihodke in urejali gostinski lokal na domačiji ob soglasju toženčeve matere in njenih obljub, da bo enkrat tako ali tako vse njuno; – da je v času obratovanja lokala ... zelo intenzivno v njem delala tožnica, ki je bila „steber gostilne“, toženec pa je le kaj postoril in je delal predvsem na kmetiji; – pravdni stranki sta za potrebe ureditve lokala najeli 4 posojila, zadnjega v višini 80.000,00 EUR je iz svojega posebnega premoženja (izkupnine za njivo, ki jo je prejel v denacionalizaciji) poravnal toženec.

9. Pogodba, ki je bila podlaga za toženčevo pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, je bila odplačna. Ne glede na njeno poimenovanje je šlo po vsebini za preužitkarsko pogodbo. V sodni praksi je sprejeto stališče, da nepremičnina, ki se pridobi v času trajanja zakonske zveze s pogodbo o preužitku, spada v skupno premoženje, pri čemer se ne zahteva, da bi morala obveznosti iz take pogodbe izpolnjevati oba zakonca, temveč zadošča, da pogodbo izpolnjuje eden od zakoncev.2

10. Revizijska trditev, da je bil toženec kot lastnik sporne nepremičnine v zemljiški knjigi na podlagi pogodbe vpisan šele 24. 3. 2004 pomeni nedovoljeno revizijsko novoto. Z njo toženec utemeljuje svoje stališče, da skupno premoženje pred tem časom ni moglo nastajati in da je zaradi prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank konec septembra 2009 lahko nastajalo le približno 4 leta, v tem obdobju pa se je skupno premoženje lahko samo povečalo. Na nasprotje med revizijskima trditvama, da je bil tožnik kot lastnik sporne nepremičnine v zemljiško knjigo vpisan 24. 3. 2004, razpolagalni pravni posel, ki je bil podlaga za vpis, pa naj bi bil sklenjen 1. 9. 2004, zato ni treba odgovarjati.

11. Nedovoljen je tudi očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo procesna pravila z opustitvijo materialnega procesna vodstva, ker ga ni opozorilo, da bi moral nadpolovični delež na skupnem premoženju ali izključno lastništvo spornega premoženja uveljavljati z nasprotno tožbo. Kršitev določbe 285. člena ZPP pomeni relativno bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP; toženec jo je prvič uveljavljal v reviziji in gre zato za nedopustno preskakovanje pravnih sredstev. V reviziji je mogoče uveljavljati le tiste relativne bistvene kršitve pravil postopka, ki so bile zagrešene v postopku pred drugostopenjskim sodiščem (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Sicer pa v zvezi z vprašanjem, ali mora v pravdi za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem, tožena stranka, ki meni, da je njen delež večji od deleža tožeče stranke, to uveljavljati z nasprotno s tožbo, Vrhovno sodišče toženca opozarja na sodbo II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016, s katero je bila poenotena do tedaj neenotna sodna praksa, in sicer s stališčem, da nasprotne tožbe ni treba vložiti ter da zadošča ugovor. Tudi v konkretnem primeru je prav na podlagi toženčevega ugovora (in ne nasprotne tožbe) pravnomočno odločeno, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju le 7/20 od celote in ne 1/2, kot je zahtevala.

12. Očitek procesne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen, ker je v celoti neobrazložen, Vrhovno sodišče pa na nobenega od revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP).

13. Revizija toženca je po povedanem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroške tožnice, nastale z vložitvijo odgovora na revizijo, je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifni številki 3300 za sestavo odgovora na 1.880,00 EUR ter na 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov po tarifni številki 6002. 1 Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17), zato je Vrhovno sodišče skladno z določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena tega zakona (Novele ZPP-E) pri odločanju uporabilo pravila procesnega zakona v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo navedene novele. 2 Primerjaj V. Žnidaršič Skubic Premoženjska razmerja med zakoncema Boneks založba, Ljubljana 2002. stran 384 in 385. Glej še sodbo II Ips 424/2011 z dne 12. 9. 2013.