Jedro

Pri tožniku še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Pri njem je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere ni zmožen za delo na delovnem mestu ključavničar, še vedno pa je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 27. 9. 2012 in št. ... z dne 13. 12. 2012 in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter se tožencu naloži, da v roku 30 dni izda odločbo o višini in izplačevanju invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da sodni izvedenec v svojem mnenju pod anamnezo napačno navaja, da naj bi imel tožnik po nezgodi leta 2002 mavčevo imobilizacijo 3 tedne, saj je dejstvo, da jo je imel kar tri mesece, nato pa še 7 tednov rehabilitacije. Izvedenec v svojem izvedenskem mnenju tudi ne navaja, da ima tožnik hude bolečine v kolkih, ramenih in nogah ter da so pri tožniku prisotni močni krči v rokah in nogah, zaradi česar vsakodnevno jemlje medikamentozno terapijo in sicer Kodidol 90 mg, Voltaren 100 mg ter Magnonorm 365 mg. Zaradi diabetesa tožnik tudi vsakodnevno jemlje Metformin 500 mg, Atorvalan 40 mg, zaradi visokega pritiska pa tudi Candesartan genericon 40 mg. Meni tudi, da izvedenec ni v zadostni meri upošteval tožnikovih težav s hrbtenico ter dejstvo, da je bila pri tožniku kar dvakrat opravljena tudi „CT - infiltration“. Tožnik izpostavlja, da ima v Avstriji od 31. 8. 2012 priznano invalidsko pokojnino za določen čas in odobreno še naprej za ves čas trajanja invalidnosti. Poudarja, da je državljan Evropske Unije in da njegov pravni položaj urejajo tudi Uredbe in Direktive Evropske Unije, v posledici česar njegov pravni položaj, iz razloga, ker ne živi več in ne dela v Republiki Sloveniji, ne more in ne sme biti zaradi navedenega diskriminatoren. Avstrijski zakon o splošnem socialnem zavarovanju ne more in ne sme urejati pravnega položaja zavarovanca drugače, kot je urejen v slovenskem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Nadalje navaja, da ne invalidske komisije in ne izvedenec, niso upoštevali izvida zdravnika specialista za radiografijo z dne 15. 2. 2012, v katerem je tožnikovo zdravstveno stanje podrobno opisano. Omenjeni izvid specialista je po tožnikovem prepričanju pomembno dejstvo za odločitev, ali je njegovo zdravstveno stanje opredeljeno kot invalidnost I. kategorije. Vztraja, da invalidski komisiji in sodišče niso upoštevali dela zdravstvene dokumentacije. Na podlagi celotne zdravstvene dokumentacije, ki jo je tožnik posredoval tožencu, je bila tožniku v Republiki Avstriji priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz vse predložene zdravstvene dokumentacije, kot tudi iz odločitve avstrijskega zavoda za pokojninsko zavarovanje, A. z dne 5. 7. 2012 nedvomno izhaja, da tožnik dela ključavničarja nikakor ni zmožen opravljati v polnem delovnem času 8 ur dnevno, saj je trajno nezmožen za delo, zaradi česar mu pripada pravica do invalidske pokojnine. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 13. 12. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 27. 9. 2012. S slednjo je toženec odločil, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti in nima pravice do invalidske pokojnine. Takšno odločitev pa je toženec z dokončno odločbo potrdil in zavrnil tožnikovo pritožbo. Sporno v obravnavanem primeru je torej, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 1. alineji drugega odstavka 60. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V 3. alineji drugega odstavka citirane določbe pa je določeno, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Skladno z določbo 67. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (1. alineja), zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (2. alineja) in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije izhaja, da je toženec že z odločbo z dne 23. 3. 2011 odločil, da je tožnik od 16. 9. 2010 dalje invalid III. kategorije invalidnosti in nima pravice do invalidske pokojnine. Dne 24. 5. 2012 je nato tožnik pri avstrijskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Na podlagi takšne zahteve je v predsodnem postopku mnenje o tožnikovi delazmožnosti najprej podala invalidska komisija prve stopnje dne 20. 9. 2012, nato pa dne 10. 12. 2012 še invalidska komisija druge stopnje. Obe sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere ni zmožen za delo na delovnem mestu ključavničar, še vedno pa je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, pri delih, kjer je potrebno angažiranje rok do polovice grobe moči, le izjemoma v prisilnih položajih hrbtenice, z ustrezno višino delovne površine ter izmenoma sede in stoje s polnim delovnim časom. Pri tožniku je invalidska komisija druge stopnje ugotovila, da so zaradi obrambnih sprememb in stenoze spinalnega kanala C4-C6 v ospredju težave z vratno hrbtenico, dodatno pa ima prizadeti tudi obe zapestji, ki sta bili operirani leta 2007, desno zapestje pa ponovno leta 2011 ter bolečine v torakoledvenem predelu po zlomu I. ledvenega vretenca in zaradi obrabe L/S prehoda.

8. V dokaznem postopku je sodišče zaslišalo tožnika, pridobilo pa je tudi mnenje sodnega izvedenca, specialista ortopeda, ki ga je tudi zaslišalo.

9. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožniku še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in torej do I. kategorije invalidnosti. Sam tožnik je izpovedal, da so pri njem glavne težave s hrbtenico, ki jo je pri delu poškodoval leta 2002. Leta 1995 je pri delu poškodoval levo nogo, leta 2008 pa desno ramo. Poleg tega je na obeh rokah imel operacijo karpalnega kanala, jemlje zdravila za zniževanje krvnega sladkorja in pritiska.

Sodni izvedenec specialist ortoped je v pisnem izvedenskem mnenju in enako v ustnem zaslišanju menil, da je bila tožnikova delovna zmožnost do 13. 12. 2012, to je do dokončne odločbe toženca, zaradi posledic bolezni zmanjšana za manj kot 50 %. Za delo ključavničarja ni bil zmožen, zmožen pa je bil za drugo delo v svojem poklicu oziroma za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, pri delih, kjer je potrebno angažiranje rok do polovice grobe moči, le izjemoma v prisilnem položaju hrbtenice, z ustrezno višino delovne površine, izmenoma sede in stoje s polnim delovnim časom.

10. Takšno mnenje je po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Iz mnenja Oddelka za kirurgijo hrbtenice klinike B., kamor je bil tožnik napoten s strani nadzornega zdravnika območne zavarovalnice Zgornje Avstrije zaradi ocene zdravstvenega stanja oziroma mnenje delazmožnosti izhaja, da zaradi obolenja hrbtenice tožnik ni sposoben opravljati dela ključavničarja. Iz izvida kirurga Oddelka za kirurgijo roke, klinike B. z dne 7. 4. 2011, kjer je bil tožnik pregledan zaradi predvidene dodatne operacije sindroma karpalnega kanala desne roke, pa je jasno zapisano, da je zmožen za delo.

11. Sodišče je izvedenca v zvezi s pripombami, ki jih je podal na podano pisno mnenje še zaslišalo, izrecno v zvezi s pripombo, ki jo ponavlja v pritožbi, da je v svojem mnenju napačno navedel, da naj bi imel tožnik po nezgodi leta 2002 mavčevo imobilizacijo 3 tedne, ne pa pravilno 3 mesece in nato še 7 tednov rehabilitacije. V zvezi s takšno pripombo je izvedenec določno pojasnil, da takšen podatek v ničemer ne spremeni mnenja in poudaril, da je v mnenju upošteval tudi podatke glede bolečin, diabetesa in visokega pritiska. Glede diabetesa in visokega pritiska pa je izvedenec tudi pojasnil, kako vplivata na delazmožnost tožnika, kakor tudi v zvezi z vprašanjem, kako na tožnikovo delovno zmožnost vplivajo telesne poškodbe, ki jih je tožnik imel v leti 1995, 2002 in 2008 ter obolenje hrbtenice ter poudaril, da je tožnik na pregledu navajal predvsem težave s hrbtenico, da pa je kljub temu pregledal še ramena, vendar ni ugotovil nekih atrofij, ki bi govorila za neuporabnost ramen.

12. Vse navedeno pomeni, da je sodišče z izvedencem razčistilo vsa sporna vprašanja, ki jih je tožnik izpostavil v pripombah in se utemeljeno ponovno nanje sklicuje v pritožbi. Izvedenec je v mnenju tudi jasno navedel, katero dokumentacijo je imel na razpolago. Med temi izvidi je naveden tudi izvid radioloških preiskav cele hrbtenice in kolen z dne 15. 2. 2012. V tem izvidu je ugotovljena cerikalna spondiloza vratne hrbtenice, ledvena spondiloza in zlom I. ledvenega vretenca in začetna medialna artroza obeh kolen. Ko je bil izvedenec zaslišan je posebej poudaril, da je v izvedenskem mnenju upošteval vse tožnikove težave, zlasti težave s hrbtenico, pojasnil pa je tudi, kaj pomeni „CT infiltration“, na kar se tožnik neutemeljeno ponovno sklicuje v pritožbi.

Pritožba pa se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožnik v Avstriji invalidsko upokojen. Delazmožnost in utemeljenost uveljavljenih pravic iz invalidskega zavarovanja se namreč presoja po nacionalni zakonodaji države, v kateri uveljavlja pravice iz invalidskega zavarovanja, to v konkretnem primeru po ZPIZ-1, kar je toženec in enako tudi sodišče storilo in ugotavljalo obstoj I. kategorije oziroma popolne nezmožnosti za delo na podlagi določb ZPIZ-1 in pri tem upoštevalo celotno zdravstveno dokumentacijo. V zvezi s tem, da toženec in sodišče prve stopnje nista upoštevala celotne zdravstvene dokumentacije so pritožbene navedbe tudi zgolj pavšalne, sicer pa je v postopku, očitno enako kot pri avstrijskem zavodu za pokojninsko zavarovanje, A. z dne 5. 7. 2012, na kar se sklicuje pritožba, tudi v tem postopku ugotovljeno, da je tožnik za delo ključavničarja popolnoma nezmožen, ni pa ugotovljeno, da je popolnoma nezmožen za vsako delo.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 354. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.