Jedro

Za pravilno in zakonito uvedbo postopka prisilne izterjave denarne kazni je takrat veljavni ZDavP določal le, da je plačilni nalog opremljen s potrdilom o izvršljivosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo z dne 6. 10. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada L., Izpostave D. z dne 26. 2. 2004. S slednjim je prvostopenjski organ zoper revidentko uvedel prisilno izterjavo neplačane denarne kazni po plačilnih nalogih Postaje prometne policije L. z dne 18. 11. 2003 in z dne 23.11.2003, v skupni višini 56.000,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku – ZDavP in Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za izterjavo obveznosti po izvršilnem naslovu, ki ga ni izdal davčni, temveč drug organ, v takih primerih pa davčni organ ni pristojen preverjati pravilnosti in zakonitosti potrdila o izvršljivosti, temveč je to stvar organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti izdal. 3. V reviziji, prej pritožbi, zoper prvostopenjsko sodbo revidentka navaja, da je že v tožbi navedla, da je spornima plačilnima nalogoma pravočasno ugovarjala, zaradi česar nista postala pravnomočna in posledično izvršljiva. Izpostavlja težko premoženjsko stanje, v katerem se nahaja. Prvostopenjsko sodišče naj bi storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker ni pojasnilo, zakaj ni opravilo poizvedb o stanju prekrškovnih postopkov pri pristojnem sodišču, kar je revidentka izrecno zahtevala. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, odpravo odločbe tožene stranke in sklepa prvostopenjskega organa ter priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

K I. točki izreka:

8. Revidentka zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče napravilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1), ki je podana, če v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Med odločilna dejstva obravnavane zadeve revidentka prišteva tudi ugotovitev o tem, ali je bil zoper posamezni plačilni nalog vložen ugovor, saj v skladu z devetim odstavkom 241. člena takrat veljavnega Zakona o prekrških – ZP vložitev ugovora zoper plačilni nalog zadrži njegovo izvršitev. Četudi slednje drži, je treba za zaključek, da je do omenjene kršitve prišlo, najprej ugotoviti odločilna dejstva zadeve.

9. Za pravilno in zakonito uvedbo postopka prisilne izterjave denarne kazni, ki ga opravi davčni organ, je takrat veljavni ZDavP določal le en pogoj, in sicer v četrtem odstavku 44. člena ZDavP, da je v primerih, če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog, s potrdilom o izvršljivosti. Glede na takšno zakonsko besedilo je po presoji revizijskega sodišča edini pogoj za izvršitev plačilnega naloga ta, da je opremljen s potrdilom o izvršljivosti. V obravnavanem primeru je zato odločilno vprašanje, ali sta sporna plačilna naloga opremljena s potrdilom o izvršljivosti, čemur pa revidentka tekom postopka nikoli ni oporekala. Njen dokazni predlog o poizvedbah pri prekrškovnem sodišču o tem, ali sta bila ugovora vložena, se torej nanaša na dejstvo, ki v zadevi ni pravno odločilno, zato prvostopenjsko sodišče s tem, ko se do dokaznega predloga ni opredelilo, ni storilo bistvene kršitve določb postopka. Revizijsko sodišče torej pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da preverjanje pravilnosti potrdila o izvršljivosti ni predmet presoje v postopku prisilne izterjave denarne kazni.

10. Ker niso podani razlogi, na katere se sklicuje revidentka, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.