Jedro

Ustavno sodišče RS je že večkrat razsodilo, da sistem prekluzij upravičuje zahtevo po zagotavljanju sodnega varstva v razumnem roku. Vendar je treba pri tem upoštevati, da prekluzije hkrati pomenijo občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku, in tudi negativno vplivajo na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Zato je treba pravila o prekluziji uporabljati v njihovem izjemnem značaju in jih dopustiti le, če so nujno potrebne za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva in v razumnem roku in če pripomorejo k pospešitvi postopka. Prekluzije namreč niso namenjene same sebi, pač pa pospešitvi postopka oziroma preprečevanju nepotrebnega zavlačevanja. Če kasnejše navajanje dejstev oziroma predložitev dokazov ne zavleče postopka, ni razloga, da jih sodišče ne bi upoštevalo, še posebej ob dejstvu, da zakon ob dikciji "ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora" takšno možnost izrecno predvideva.

Ne glede na obrazloženo pa je potrebno tudi izpostaviti, da moramo pri prekluziji glede navajanja dejstev ločiti med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih. Strankine naknadne navedbe namreč niso novota, kadar so znotraj istega dejstvenega substrata in pomenijo konkretizacijo prvotnih trditev o pravno relevantnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna A. A. v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe plačati znesek 86.738,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za znesek 80.927,25 EUR od 1. 7. 2016 dalje in za znesek 6.440,90 EUR od 24. 8. 2014 dalje, ter da ji je tožena stranka dolžna plačati izvršilne in pravdne stroške v 15 dneh od vročitve sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.870,27 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se s skupno pritožbo pritožujeta tožeča stranka in stranski intervenient (v nadaljevanju tožeča stranka) in se z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zavzemata za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dnevnega roka od vročitve sodne odločbe. V pritožbi grajata postopanje sodišča prve stopnje, ki je sledilo naziranju tožene stranke, da je tožeča stranka s tretjo pripravljalno vlogo oziroma z vlogi priloženimi listinami prekludirana, saj da jih je vložila po prvem naroku, ki se je izvedel dne 31. 1. 2019, ob tem pa ni dokazala, da navedenih listin ni mogla pridobiti prej. V pritožbi zavzemata stališče, da tožeča stranka z navedeno pripravljalno vlogo ni bila prekludirana in bi moralo sodišče izvesti predlagane dokaze ter se opredeliti do navedenih dejstev, ki jih je v pripravljalni vlogi navedla tožeča stranka. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o prekluziji, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kot tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V smeri uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navajata, da je kljub ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je nesporno, da dela po Gradbeni pogodbi št. 43030-2/2008-D17 niso bila dokončana, vsekakor ostalo sporno vprašanje, v kakšnem obsegu dela niso bila dokončala in vrednost nedokončanih del. Ob tem ko je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da začasne situacije št. 26/11 z dne 31. 5. 2011 ni potrdil nadzorni organ tožene stranke, saj je to situacijo potrdil B. B. kot nadzorni organ tožene stranke, pa se tudi nobena izmed prič (C. C. in B. B.) v pisnih izjavah, na kateri se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje, ne opredeli do bistvenega vprašanja, kolikšna je bila vrednost nedokončanih del in spornosti glede računov družbe S. d.o.o. ter V. d.o.o., s katerimi naj bi tožena stranka dokončala nedokončana dela. Prav tako se nobena izmed izjav prič C. C. in B. B. ne opredeli do navajanj iz pisne izjave priče D. D., iz katere izhaja, da neizvedena dela na kanalizaciji S. znašajo 12.000,00 EUR. Več kot očitno je, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj so pisne izjave prič nepopolne in se ne opredeljujejo do ključnih navedb, ki jih je navedla priča D. D. ter tožeča stranka v svojih pripravljalnih vlogah. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialne resnice in materialnim procesnim vodstvom, ki ga zahteva 285. člen ZPP, nujno zaslišati priče B. B., C. C. in D. D. ter jih soočiti, da bi se ugotovila materialna resnica vrednosti nedokončanih del ter neupravičeno zadržanih sredstev.

Sodišče prve stopnje pa tožeči stranki in stranskemu intervenientu tudi neutemeljeno očita, da tekom postopka nista predlagala pritegnitve izvedenca ali cenilca gradbene stroke, ki bi lahko edina ugotovila vrednost nedokončanih del in s tem nista zadovoljila dokaznemu bremenu, da je tožena stranka neupravičeno zadržala sredstva. V primeru, da je sodišče menilo, da so navedbe in dokazni predlogi nepopolni, bi moralo skladno z materialnim procesnim vodstvom, ki ga predvideva 285. člen ZPP, na to opozoriti. Z opustitvijo takšnega materialno procesnega vodstva je kršilo 285. člen ZPP, saj bi moralo na naroku zahtevati, da se navedejo vsa pomembna dejstva in dokazi, ter da se ugotovi sporno dejansko stanje in pravno razmerje, ki sta pomembni za odločitev v predmetni zadevi.

Tožeča stranka nazadnje še navaja, da je stranski intervenient pravočasno podal predlog za vstop v pravdo namesto tožeče stranke, pa se sodišče v sodbi neutemeljeno do predmetnega predloga ni opredelilo, zato stranski intervenient pritožbenemu sodišču predlaga, da odloči o predlogu in dovoli vstop namesto tožeče stranke. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo absolutne narave, ki narekuje njeno razveljavitev.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo za opravljena gradbena dela, ki jih je tožeča stranka za toženo stranko izvedla na podlagi med strankama sklenjenih dveh gradbenih pogodb in aneksov. Iz naslova opravljenih del na podlagi začasne situacije 26/11 in končnih situacij 30/11 in 37/11 uveljavlja plačilo zneska 86.738,15 EUR s pripadki, ki predstavlja s strani tožene stranke zadržana sredstva. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je navedena sredstva zadržala v skladu s točko 6.2 sklenjene gradbene pogodbe iz razloga, ker dela, ki bi jih morala po gradbenih pogodbah izvesti tožeča stranka, niso bila nikoli dokončana in jih je morala tožena stranka dokončati z drugimi izvajalci na lastne stroške. Tekom postopka je uveljavljano terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko odkupil A. A. Sodišče prve stopnje predlogu tožeče stranke za vstop A. A. v pravdo namesto tožeče stranke ni ugodilo, ker tožena stranka s tem ni soglašala, je pa dopustilo stransko intervencijo A. A. na strani tožeče stranke.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožeča stranka ni dokončala del, ki se jih je zavezala opraviti po gradbenih pogodbah in aneksih ter je tako kršila pogodbene obveznosti. Tožena stranka je zato upravičeno zadržala 10 % finančnih sredstev, saj tožeča stranka pogodbenih obveznosti ni izpolnila v celoti, tožeča stranka in stranski intervenient pa tudi nista predlagala pritegnitve izvedenca ali cenilca gradbene stroke, ki bi lahko edina ugotovila vrednost nedokončanih del, s čemer nista zadostila dokaznemu bremenu, da je tožena stranka neupravičeno zadržala sredstva v navedeni višini.

8. Uvodoma je kot neutemeljeno zavrniti pritožbeno uveljavljanje, da se sodišče prve stopnje, čeprav je stranski intervenient pravočasno podal predlog za vstop v pravdo namesto tožeče stranke, v izpodbijani sodbi ni opredelilo do predmetnega predloga. Sodišče prve stopnje je namreč o tovrstnem predlogu A. A. odločilo s sklepom I Pg 18/2018 z dne 6. 8. 2018 in vstopa slednjega v pravdo, ob ugotovitvi, da tožena stranka z vstopom nove tožeče stranke ni soglašala, ni dovolilo. Tako sprejeta odločitev sodišča prve stopnje ni bila pritožbeno izpodbijana, posledično čemur je o vstopu A. A. v pravdo namesto tožeče stranke že pravnomočno odločeno in zaradi česar se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do tovrstnega predloga ni bilo dolžno opredeljevati.

9. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da v predmetni zadevi ostaja sporno, v kakšnem obsegu dela niso bila dokončana in vrednost nedokončanih del. V tej smeri uveljavlja tudi zmotnost ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, da pogodbeno dogovorjena dela niso bila opravljena in tudi neizkazanost trditev tožene stranke, da je morala dela, ki naj bi jih izvedla tožeča stranka, tožena stranka opraviti po drugih izvajalcih, saj dokazi, na katere tožena stranka opira svoje trditve, tega ne potrjujejo.

10. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker da je tožena stranka upravičeno zadržala 10 % finančnih sredstev, saj tožeča stranka ni v celoti izpolnila svojih obveznosti, ni mogoče preizkusiti, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, ki bi omogočali objektiven preizkus pravilnosti sprejete odločitve.

11. Tožeča stranka v obravnavanem primeru zatrjuje, da sta se pravdni stranki s Pogodbo št. 43030-2/2008-D17 z dne 24. 7. 2008 dogovorili, da bo tožeča stranka kot izvajalec za toženo stranko zgradila kanalizacijsko omrežje za odvajanje fekalnih odpadnih vod na območju Občine S., s sklenjenim aneksom pa sta dogovorjen obseg del povečali z dodatnimi deli. Tožeča stranka zatrjuje, da so bila dela v celoti opravljena, začasna in končna situacija pa nista bili nikoli prerekani, tožeča stranka pa tudi ne obveščena o kakršnihkoli napakah. Tožeča stranka prav tako zatrjuje, da je tudi po Pogodbi št. 410-05/2002-1/18 in dodatkom k tej pogodbi (izgraditev sistema fekalnega kanalizacijskega omrežja - primarni vodi s hišnimi priključki v naselju P. in dograditev ter oprema fekalnih črpališč pri izgradnji kanalizacijskega omrežja v naselju P.) dela dokončala, končna situacija s strani tožene stranke ni bila prerekana in slednja tudi ni uveljavljala napak ali zatrjevala, da dela niso dokončana.

12. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala z obrazložitvijo, da tožeča stranka del po sklenjenih pogodbah ni dokončala in jih je morala dokončati tožena stranka po drugih izvajalcih, pri čemer tožena stranka ni obrazloženo pojasnila, katerih del, ki bi jih po pogodbah in aneksih bila dolžna opraviti tožeča stranka, slednja ni dokončala, oziroma tožena stranka del, ki so bila predmet pogodbe in ki so bila po njenih trditvah nedokončana, tožena stranka ni določno opredelila.

13. Obrazložitev sodišča prve stopnje, ki jo je podalo v točki 11 izpodbijane sodbe, da je tožena stranka sredstva zadržala, ker dela, ki bi jih morala po pogodbah izvesti tožeča stranka, nikoli niso bila dokončana in da je bila ta dela tožena stranka prisiljena dokončati z drugimi izvajalci na lastne stroške, ne da bi sodišče prve stopnje obrazložilo, katera so ta dela iz pogodbe, ki so ostala nedokončana in ne da bi jih vrednostno ovrednotilo, ne omogočajo preizkusa pravilnosti sprejete odločitve, da je tožena stranka upravičeno zadržala sredstva, ki vrednostno predstavljajo 10 % pogodbeno dogovorjenih finančnih sredstev. Takšnega preizkusa tudi ne omogoča obrazložitev sodišča prve stopnje, ki povzema pisne izjave prič o nedokončanosti del, saj tudi nobena od prič del, ki naj bi bila nedokončana, tudi ni opisno opredelila.

14. Ker zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče objektivno preizkusiti, je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje njeno razveljavitev (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. Ne glede na dejstvo, da je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi ugotovljene postopkovne kršitve absolutne narave, se sodišče druge stopnje opredeljuje tudi do ostalih pritožbenih razlogov, ki imajo vpliv na ustreznost postopanja in presoje sodišča prve stopnje v novem sojenju.

16. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s postopanjem in obrazložitvijo, da je tožeča stranka s tretjo pripravljalno vlogo oziroma tej priloženimi listinami prekludirana, ker da jo je vložila po prvem naroku za glavno obravnavo, ob tem pa ni dokazala, da listin ni mogla pridobiti prej, napačno uporabilo pravila o prekluziji, določena v 286. členu ZPP.

17. Po prvem odstavku 286. člena ZPP morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku za glavno obravnavo ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

18. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tretjo pripravljalno vlogo res vložila po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar zgolj to dejstvo in presoja, s katero je sodišče prve stopnje sledilo naziranju tožene stranke, da bi tožeča stranka lahko toženo stranko pozvala po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja že pred 25. 4. 2019, ne utemeljuje zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s trditvami in dokazi iz zadevne pripravljalne vloge prekludirana.

19. Ustavno sodišče RS je že večkrat razsodilo, da sistem prekluzij upravičuje zahtevo po zagotavljanju sodnega varstva v razumnem roku. Vendar je treba pri tem upoštevati, da prekluzije hkrati pomenijo občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku, in tudi negativno vplivajo na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Zato je treba pravila o prekluziji uporabljati v njihovem izjemnem značaju in jih dopustiti le, če so nujno potrebne za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva in v razumnem roku in če pripomorejo k pospešitvi postopka. Prekluzije namreč niso namenjene same sebi, pač pa pospešitvi postopka oziroma preprečevanju nepotrebnega zavlačevanja. Če kasnejše navajanje dejstev oziroma predložitev dokazov ne zavleče postopka, ni razloga, da jih sodišče ne bi upoštevalo, še posebej ob dejstvu, da zakon ob dikciji „ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora“ takšno možnost izrecno predvideva. V obravnavanem primeru dopustitev navedb in dokazov iz tretje pripravljalne vloge tožene stranke reševanja predmetnega spora ne bi zavlekla. Sodišče prve stopnje je namreč po vložitvi navedene pripravljalne vloge opravilo še en narok za glavno obravnavo in v nadaljevanju postopka, kljub stališču, da je tožeča stranka s predmetno vlogo prekludirana, izvedlo tudi dokaz tožeče stranke s predložitvijo pisne izjave priče D. D., katere zaslišanje je bilo predlagano prav v predmetni pripravljalni vlogi.

20. Ne glede na obrazloženo pa je potrebno tudi izpostaviti, da moramo pri prekluziji glede navajanja dejstev ločiti med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih. Strankine naknadne navedbe namreč niso novota, kadar so znotraj istega dejstvenega substrata in pomenijo konkretizacijo prvotnih trditev o pravno relevantnih dejstvih. Sodišče druge stopnje v luči navedenega ugotavlja, da je tudi sicer tožeča stranka v tretji pripravljalni vlogi zgolj dopolnjevala in pojasnjevala svoje že predhodno podane navedbe ter dodatne navedbe in dokazi sodijo v okvir predhodno navedenega dejstvenega substrata.

21. Ustrezno obrazloženemu je tako sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 286. člena ZPP, s čemer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, hkrati pa tožeči stranki s tem vzelo pravico do izjave v postopku, saj njenih dejstev in dokazov ni upoštevalo, čeprav bi jih moralo in s čemer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Tožeča stranka v pritožbi tudi utemeljeno uveljavlja zmotnost (ki pomeni tudi protispisnost) ugotovitve sodišča prve stopnje o nepotrjeni začasni situaciji št. 26/11. Slednjo, kot to izhaja iz podatkov spisa (listine, priložene k ugovoru tožene stranke proti sklepu o izvršbi - XIV. začasna situacija št. 26/11 - list. št. 21 spisa) je namreč potrdil nadzorni organ B. B. 23. Nazadnje je potrebno odgovoriti tudi na pritožbeno grajo obrazložitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka in stranski intervenient tekom postopka nista predlagala pritegnitve izvedenca ali cenilca gradbene stroke, ki bi edina lahko ugotovila vrednost nedokončanih del, s čemer nista zadostila dokaznemu bremenu, da je tožena stranka neupravičeno zadržala sredstva v navedeni višini.

24. Tožeča stranka je v predmetni zadevi zatrjevala, da je vsa dela po sklenjenih gradbenih pogodbah opravila. Tožena stranka je tista, ki zatrjuje, da tožeča stranka pogodbeno dogovorjenih del ni dokončala in da naj bi nedokončana dela dokončala z lastnimi sredstvi po drugih izvajalcih. Tožena stranka je zato tista, ki nosi najprej dokazno breme za ugotovitev, katera dela od pogodbeno dogovorjenih del so ostala nedokončana. Slednja je bila namreč tista, ki zatrjuje, da so nedokončana dela dokončali drugi izvajalci, zaradi česar je ona tista, ki ji je oziroma ji bi moralo biti znano, v kakšnem obsegu tožeča stranka del ni dokončala. Ni namreč mogoče za dokazovanje nedokončanih del in ugotovitve vrednosti le teh dokazno bremeniti tožeče stranke, če slednja zatrjuje in dokazuje, da je vsa pogodbeno dogovorjena dela opravila. Trditveno in dokazno breme upravičenosti zadržanja vtoževanih sredstev zaradi nedokončanih del je zato na toženi stranki.

25. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke in stranskega intervenienta ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj glede na naravo ugotovljenih bistvenih kršitev teh samo ne more odpraviti, ne da bi bistveno poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja in učinkovite pravice do pritožbe. S takšno odločitvijo pa tudi ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

26. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na podano obrazložitev postopati v že nakazani smeri, po potrebi tudi ob ustreznem materialno procesnem vodstvu, nato pa sprejeto odločitev obrazložiti tako, da bo omogočen objektiven preizkus njene pravilnosti.

27. Odločitev o pridržanju stroškov pritožbenega postopka za končno odločbo temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

28. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 29. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

30. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

31. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

32. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče z nalogom za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

33. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

34. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

35. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.