Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zadostiti trditvenemu bremenu in kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 171/2009 z dne 1. 6. 2010 obsojenega S. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Za to kaznivo dejanje mu je določilo kazen devet mesecev zapora ter mu upoštevaje kazen, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 19/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 181/2007 z dne 13. 3. 2008, izreklo enotno kazen sedemnajst let in osem mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 2907/2010 z dne 12. 4. 2011 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenčev zagovornik v uvodu zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V nadaljevanju zahteve navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na glavnino pritožbenih argumentov, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da je obsojenec vedel za obstoj temeljnega kaznivega dejanja, da je sodišče kaznivo dejanje prikrivanja v dokaznem smislu neutemeljeno „tolmačilo kot subsidiarno kaznivemu dejanju tatvine“, ter da sodišče ni utemeljilo obstoja naklepa pri storitvi kaznivega dejanja prikrivanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Obsojenec v uvodu zahteve (sicer nerazumljivo) uveljavlja „kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega postopka“. V obrazložitvi zahteve, podobno kot njegov zagovornik, navaja, da je vedenje o temeljnem kaznivem dejanju zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja, da je sodišče kaznivo dejanje „obravnavalo kot objektivni pogoj kaznivosti“, da ni storil kaznivega dejanja prikrivanja, ker je „storil tatvino registrskih tablic“, da ni izkazana subjektivna komponenta kaznivega dejanja ter da sodišče ni navedlo utemeljenih razlogov glede izključitve javnosti pri zaslišanju izvedenca psihiatra. Vrhovnemu sodišču predlaga enako kot njegov zagovornik.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navedla, da je opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja popoln in ustrezno konkretiziran z navedbo, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, zahtevi za varstvo zakonitosti pa odpirata ugotavljanje dejanskih vprašanj. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrne.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bila poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta v izjavah na odgovor vrhovne državne tožilke izrazila nestrinjanje njenemu mnenju. Obsojenec je poudaril, da je že v pritožbi povedal, da je registrske tablice sam vzel, njegov zagovornik pa je poudaril, da zahteva ne odpira vprašanja ugotovljenega dejanskega stanja.

B.

6. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na glavnino njegovih pritožbenih argumentov ter da ni pojasnilo, zakaj ti niso pomembni. Vložnik zahteve pri tem konkretno ne navede, do katerih pritožbenih navedb se Višje sodišče ni opredelilo. Takšnih nesubstanciranih trditev z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, da je obsojenec vedel, da so registrske tablice, ki jih je namestil na vozilo, ukradene. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na 4. strani sodbe navedlo, da je obsojenec namestil tablice na avto, ker je želel z namestitvijo odtujenih registrskih tablic odvrniti pozornost od neregistriranega vozila, hkrati pa zabrisati sled, če bi bil avto opažen ali, če bi oškodovanka ob prijavi navedla registrsko številko osebnega avtomobila. Obsojenčev zagovornik, pa tudi obsojenec z navedbami v zahtevah za varstvo zakonitosti, da ugotovitev sodišča, da je obsojenec sprejel registrske tablice od neznanca, nima podlage v izvedenih dokazih in temelji na goli domnevi, da dokaz ne more biti golo zanikanje obsojenca, da je storil kaznivo dejanje tatvine ter da sodišče ne sprejema „izpovedbe“ obsojenca, da je sam ukradel registrske tablice, ne zatrjujeta nobene kršitve zakona, temveč uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikoma zahtev, da bi moralo sodišče utemeljiti konkretne dokaze, ki utemeljujejo obstoj kaznivega dejanja prikrivanja za razliko od kaznivega dejanja tatvine ter da sodišče subjektivnega znaka kaznivega dejanja – obsojenčevega naklepa ni z ničemer utemeljilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da izrek izpodbijane pravnomočne sodbe vsebuje vse zakonske znake obsojencu očitanega dejanja, sodišči pa sta v razlogih sodbe presodili vsa odločilna dejstva, vezana na obstoj kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, ter pri tem upoštevali tudi obsojenčev zagovor, da registrskih tablic ni ukradel. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku na 4. strani sodbe navedlo, da se je obsojenec, glede na vse okoliščine uporabe osebnega vozila, kaznivega dejanja zavedal in ga tudi hotel storiti, da je torej ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Navedene razloge je potrebno povezati s presojo sodišča o motivu storjenega kaznivega dejanja (drugi odstavek na 4. strani sodbe sodišče prve stopnje), ki je bil v preprečitvi pozornosti na neregistrirano vozilo ter zabrisanju sledi drugih kaznivih dejanj. Trditev vložnikov, da sta sodišči akcesorno kaznivo dejanje prikrivanja v dokaznem smislu neutemeljeno razlagali kot „subsidiarno kaznivemu dejanju tatvine“, ki jo utemeljujeta z navedbami, da obsodilna sodba ne more temeljiti na verjetnosti ter da obsojenčevo zanikanje kaznivega dejanja tatvine ne more predstavljati ključnega dokaza, na katerem bi lahko temeljila obsodilna sodba, po vsebini ne predstavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Sodišče prve stopnje je (četrti odstavek na 3. strani sodbe) navedlo utemeljene razloge za zavrnitev obsojenčevega predloga za izključitev javnosti glavne obravnave med zaslišanjem izvedenca psihiatrične stroke, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, zato je neutemeljena trditev obsojenčeve zahteve, da izpodbijani sodbi o tem nimata razlogov.

C.

11. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika in v obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da sta zahtevi v veliki meri vloženi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

12. Upoštevaje premoženjske razmere obsojenca ter dejstvo, da prestaja dolgoletno zaporno kazen, ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.