Jedro

Stroškovna metoda vrednotenja vlaganj odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve in ne zakonsko uveljavljenega obogatitvenega principa.

Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Tudi v novi odločbi lahko vztraja pri svojem materialnopravnem stališču, mora pa ugotoviti vsa tista dejstva, ki so po presoji pritožbenega sodišča odločilna, in s tem omogočiti morebitno spremembo sodbe v pritožbenem postopku.

Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje, ki bo lahko hitreje in enostavneje odpravilo ugotovljeno pomanjkljivost, kajti dokazovanje z izvedencem je praviloma zahtevnejše (po vsebini in trajanju) od zaslišanja strank in prič ali branja dokaznih listin.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem (drugi odstavek I. točke izreka) in stroškovnem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 1.929,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2002 dalje. V presežku (za 27.269,25 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 6.562,83 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, tožencu pa, da mora na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Ljubljani povrniti 2.927,00 EUR stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje izbrani stroškovni metodi, ki jo je sodišče uporabilo za ugotovitev vrednosti tožničinih vlaganj. Ta metoda namreč odraža le finančne stroške gradnje, ne upošteva pa drugih dejavnikov, ki tudi vplivajo na višino dosežene koristi. Tožničino prikrajšanje, ki ga predstavlja strošek gradbenih del, kot ga je izračunal izvedenec A. A. po stroškovni metodi, presega toženčevo obogatitev, ki se odraža v povečani vrednosti spornega poslovnega prostora, kot jo je po metodi primerljivih prodaj ocenil izvedenec B. B. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna, prav tako stališče izpodbijane sodbe, da metoda primerljivih prodaj v tem primeru ni uporabna, ker so zahtevki za povrnitev vlaganj po višini omejeni s prikrajšanjem investitorjev. Poleg tega je sodišče pri oceni tožničinega prikrajšanja zmotno upoštevalo amortizacijo vlaganj, čeprav je ta relevantna le za ovrednotenje obogatitve. Za povrh se je pri tem oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. A., ki je v nasprotju s pravili gradbene stroke upošteval vse tri vrste amortizacije (fizično, funkcionalno in ekonomsko), čeprav tožnica poslovnega prostora po izvršeni adaptaciji sploh ni mogla uporabljati, ker ji je toženec to preprečil. Posledično se prostor od leta 1990 do leta 1999 ni obrabljal, saj je tožnica na njem imela le golo posest. Končno je napačen tudi stroškovni izrek, kjer je sodišče v nasprotju s svojo obrazložitvijo zamenjalo pravdni stranki.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Poudarja, da tožnica v dokaznem postopku ni predlagala tretjega izvedenca. Zamolčala je tudi, da je prostor v spornem obdobju oddajala v podnajem.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje bi moralo v ponovljenem postopku dopolniti dokazovanje z izvedencem in z uporabo metode primerljivih prodaj ugotoviti, za koliko se je zaradi tožničinih vlaganj povečala tržna vrednost toženčevega prostora. Namesto tega je na glavni obravnavi le povzelo že izvedene dokaze, pravdnima strankama pa pojasnilo, da se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, ker meni, da je pravilen stroškovni pristop.

6. Po prvem odstavku 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Ker sodišče prve stopnje te zahteve ni upoštevalo, je izpodbijana sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), vendar je tožnica, ki na to kršitev prej ni opozorila, v pritožbenem postopku ne more več uveljavljati (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

7. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljeno. Stroškovna metoda vrednotenja vlaganj, na katero se opira izpodbijana sodba, namreč odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve in ne zakonsko uveljavljenega obogatitvenega principa, zato v obravnavanem primeru ni uporabna. Z njo se ugotavlja, kolikšna je, upoštevaje sedanja cenovna razmerja, vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, ne pa, za koliko se je zaradi izvršene adaptacije povečala tržna vrednost spornega poslovnega prostora. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da na to povečanje ne vplivajo le stroški opravljenih gradbenih del, ampak tudi drugi dejavniki.

8. Tožnica je vsekakor upravičena zahtevati od toženca, da ji povrne (celotno) doseženo korist, ki je posledica njenih vlaganj. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pri vrednotenju vpliva vlaganj na povečano vrednost nepremičnine treba uporabiti metodo primerljivih prodaj, sploh ker ni izkazano, da trg nepremičnin ne ponuja dovolj verodostojnih podatkov za njeno uporabo v obravnavanem primeru. Res je sicer, da tožnica ne more prejeti več, kot je sama prikrajšana, vendar so pomisleki sodišča prve stopnje v zvezi s tem odveč. Po doslej zbranem dokaznem gradivu so sredstva, ki jih je tožnica porabila za adaptacijo, znatno presegla znesek, ki ga predstavlja povečana vrednost nepremičnine po adaptaciji.1

9. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Tudi v novi odločbi lahko vztraja pri svojem materialnopravnem stališču, mora pa ugotoviti vsa tista dejstva, ki so po presoji pritožbenega sodišča odločilna, in s tem omogočiti morebitno spremembo sodbe v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Manjka ugotovitev, za koliko se je zaradi tožničinih vlaganj povečala vrednost toženčevega poslovnega prostora glede na njegovo stanje v času, ko mu je tožnica vrnila posest, in sedanje cene, če se navedeno povečanje ovrednoti po metodi primerljivih prodaj.

10. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tožničini pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo (355. člen ZPP). Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo lahko hitreje in enostavneje odpravilo ugotovljeno pomanjkljivost. Pri tem je upoštevalo, da je dokazovanje z izvedencem praviloma zahtevnejše (po vsebini in trajanju) od zaslišanja strank in prič ali branja dokaznih listin. Sodišče izvedenca imenuje s posebnim sklepom, v katerem opredeli izvedensko nalogo. Pred tem mora pravdnima strankama omogočiti, da se izjavita o osebi izvedenca (244. člen ZPP), zahtevati mora plačilo predujma (153. člen ZPP), preveriti, ali je bil predujem v odrejenem roku plačan in nato poskrbeti, da se izvedenec seznani s spisom (252. člen ZPP) in da v odrejenem roku izdela mnenje. Ni redko, da mora sodišče s posebnim sklepom izvedencu podaljšati rok za izdelavo mnenja ali zoper njega uporabiti predpisane ukrepe, če brez upravičenega razloga izvedenskega dela ne opravi (248. člen ZPP). Ko je mnenje izdelano, mora z njim seznaniti stranke, ki lahko podajo svoje pripombe k mnenju in vprašanja za izvedenca. Sledi zaslišanje izvedenca na naroku (253. člen ZPP), ko se lahko izkaže, da je treba dokazovanje z izvedencem ponoviti ali celo zahtevati mnenje drugih izvedencev (254. člen ZPP). Poleg tega mora sodišče poskrbeti tudi za plačilo izvedenskega dela, v ta namen izdati poseben sklep (249. člen ZPP) in ustrezne odredbe. Izvedba vseh naštetih dejanj pred sodiščem druge stopnje bi bila neekonomična, upoštevanje njihovo število in zamudnost. Postopek na drugi stopnji bi tako trajal dlje, kakor če bi ga dopolnilo sodišče prve stopnje. Glede na nepremostljive razlike med obema izvedencema, ki sta v tej zadevi že podala svoj izvid in mnenje, tudi ni mogoče izključiti, da bo potrebno imenovanje novega, tretjega izvedenca. Razveljavitev sodbe (namesto pritožbene obravnave) torej ne bo bistveno podaljšala pravde, niti povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na dosedanji potek postopka. Ta je resda dolgotrajen, vendar je bilo o pretežnem delu tožničinega zahtevka, upoštevaje njegov sporni temelj, že pravnomočno odločeno; sporen tako ostaja le še manjši del tožničine terjatve oziroma njena končna višina.

11. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku najprej zahteva od izvedenca B. B., da svoje mnenje ustrezno uskladi, tako da pri cenitvi povečane vrednosti toženčevega poslovnega prostora upošteva sedanja cenovna razmerja. Če bo po dopolnitvi izvedenskega mnenja še obstajal kakšen (utemeljen) dvom o njegovi pravilnosti, naj sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca.

12. Glede na odločitev o pritožbi odgovor na ostale pritožbene trditve ni potreben. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe vključuje tudi izrek o doslej nastalih stroških postopka, saj je ta odvisen od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške. Odločitev o njihovi povrnitvi je pritožbeno sodišče pridržalo sodišču prve stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep/odločbo je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep/odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Izvedenec A. A. je stroške investicije ocenil v višini 63.672,73 EUR (list. št. 252), tržna vrednost zaradi vlaganj pa se je po mnenju izvedenca B. B. povečala za 38.108,00 EUR (list. št. 443).