Jedro

Drži, da mora imeti stranka (obsojenec) možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage "spora", in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, v konkretnem primeru predlagateljice, to je države izdaje pravnomočne sodbe, o katere priznanju in izvršitvi kazni se je odločalo v postopku. Obsojenec res ni bil seznanjen z vsemi v pritožbi navedenimi listinami (pravnomočno sodbo bi mu moralo posredovati sodišče, ki jo je izreklo) glede priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč priznanje in izvršitev sodbe kazenskega sodišča št. 4 v Gironi (Španija), opr. št. 101/2019 z dne 3. 6. 2019 v Republiki Sloveniji zavrnilo, ker se obsojenec ne nahaja v RS (niti v državi izdajateljici), torej niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 131. člena ZSKZDČEU-1. Glede na navedeno ni bilo podlage za vsebinsko odločanje o "zahtevku nasprotne stranke". Pritožnik pa v pritožbi izrecno navaja, da se obsojenec strinja z odločitvijo naslovnega sodišča, da se sodba iz Španije v Republiki Sloveniji ne prizna in ne izvrši. Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ni podana.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani sklenilo, da se zoper obsojenega A. A., državljana Republike Slovenije, v Republiki Sloveniji ne prizna in ne izvrši sodbe kazenskega sodišča št. 4 v Gironi (Španija), opr. št. 101/2019 z dne 3. 6. 2019, s katero je bila obsojencu izrečena kazen tri leta in en dan zapora. Odločilo je še, da stroški tega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik in pritožbenemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo „sojenje“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo priznanje in izvršitev sodbe kazenskega sodišča št. 4 v Giorni (Španija), opr. št. 101/2019 z dne 3. 6. 2019, pravnomočne istega dne, v Republiki Sloveniji iz razloga, ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 131. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), saj se obsojenec ne nahaja v Republiki Sloveniji, niti na ozemlju države izdaje sodbe, in ostalih pogojev iz tega člena sploh ni presojalo.

5. Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, predvsem pa kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče te očitke zavrača. 6. V zvezi s trditvijo, da v postopku ni bilo upoštevano načelo kontradiktornosti, ker obsojenec ni bil seznanjen s pravnomočno odločbo iz prve alineje prvega odstavka 136. člena ZSKZDČEU-1, niti s potrdilom iz druge alineje istega člena, še zlasti pa ne z uradnim obvestilom obsojeni osebi o nameravanem prenosu izvršitve kazni iz priloge 7 ZSKZDČEU-1, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da te listine obsojencu niso bile posredovane. Sodišče prve stopnje je, kot ugotavlja tudi pritožba, v sklepu zapisalo, da je te listine obsojencu poskušalo vročiti, tudi preko pooblaščenega vročevalca, vendar je bilo na podlagi obvestila Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične službe z dne 12. 1. 2022 ugotovljeno, da se obsojenec nahaja v priporu v Gorici v Italiji, da mu je bila prostost odvzeta 5. 9. 2020, nepravnomočno pa mu je bila izrečena kazen sedem let zapora. Navedeni podatek pojasni, zakaj obsojencu v pritožbi izpostavljenih listin ni bilo mogoče vročiti. Ne drži pa pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve sklepa priznalo kršitev obsojenčeve pravice, da se z listinami seznani, sodeluje v postopku in se o zahtevkih zoper njega in o listinah zjasni. V sklepu je sodišče prve stopnje zgolj pojasnilo svoje postopanje do ugotovitve, da se obsojenec ne nahaja v Republiki Sloveniji in je v priporu v Italiji, sicer pa ni zapisalo ničesar o domnevnih kršitvah. Kršitev pa tudi pritožbeno sodišče ne zazna.

7. Pritožba obrazlaga zgolj očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS, torej kršitev pravice do enakega varstva pravic. Drži, da mora imeti stranka (obsojenec) možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage „spora“, in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, v konkretnem primeru predlagateljice, to je države izdaje pravnomočne sodbe, o katere priznanju in izvršitvi kazni se je odločalo v postopku. Obsojenec res ni bil seznanjen z vsemi v pritožbi navedenimi listinami (pravnomočno sodbo bi mu moralo posredovati sodišče, ki jo je izreklo) glede priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč priznanje in izvršitve sodbe kazenskega sodišča št. 4 v Gironi (Španija), opr. št. 101/2019 z dne 3. 6. 2019 v Republiki Sloveniji zavrnilo, ker se obsojenec ne nahaja v RS (niti v državi izdajateljici), torej niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 131. člena ZSKZDČEU-1. Glede na navedeno ni bilo podlage za vsebinsko odločanje o „zahtevku nasprotne stranke“. Pritožnik pa v pritožbi izrecno navaja, da se obsojenec strinja z odločitvijo naslovnega sodišča, da se sodba iz Španije v Republiki Sloveniji ne prizna in ne izvrši. Pritožnik pa ne zatrjuje, da je zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa.

8. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, ker ob preizkusu izpodbijanega sklepa na podlagi določbe petega odstavka 402. člena ZKP (ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ) zavrnilo kot neutemeljeno.