Jedro

Tožnica je imela sklenjeno zakonsko zvezo od 23. 3. 1968 dalje. Ta zakonska zveza je bila razvezana 31. 8. 2017. Šele od tega datuma dalje je bil torej izpolnjen pogoj, da lahko tožnica veljavno sklene novo zakonsko zvezo in enako, da v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji, od tedaj dalje obstaja zunajzakonska skupnost, ki je v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. S 1. 9. 2017 je začel teči triletni rok določen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2, ki pa ni bil izpolnjen, saj je pokojni umrl 28. 1. 2018.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ..., številka dosjeja ..., dokončna z dne 14. 12. 2018 in prvostopna z dne 13. 6. 2018, ter da se tožeči stranki prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem A.A.. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A.. Pri oceni dokazov, ki govorijo o obstoju zunajzakonske skupnosti ni ravnalo dovolj skrbno, saj je opaziti vrsto pavšalnih razlag, ki pa nimajo dejanskih razlogov oziroma argumentov, s katerimi bi sodišče lahko prepričljivo utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnica opozarja, da tožena stranka tekom postopka ni izrazila pomisleka, da je bila tožnica v življenjski skupnosti s pokojnim zavarovancem najmanj od 27. 8. 2002, ko sta s pokojnim zavarovancem pri pristojnem upravnem organu prijavila skupno prebivališče. Iz odločb tožene stranke tudi ne izhaja, da bi se porajal dvom, da je tožnica živela v življenjski skupnosti z zavarovancem tudi ob njegovi smrti. Prejšnja zakonska zveza je bila sicer res razvezana s sodbo sodišča, ki je bila izdana 12. 7. 2017, vendar pa iz sodbe izhaja zaključek, da zakonca nista živela v skupnosti že več kot 25 let. Zgolj formalen obstoj zakonske skupnosti ni opravičljiv zadržek, da tožnica ne bi mogla in smela živeti v skupnosti z drugim moškim, s katerim je osnovala skupnost z vsemi atributi, ki oblikujejo zakonsko skupnost. Iz razvezne sodbe tudi izhaja, da ob smrti pokojnega zavarovanca ni bilo pravno formalnih zadržkov, da bi bila zveza neveljavna. Dejstvo je, da je tožnica živela v partnerski skupnosti z zavarovancem in z njim izpolnjevala vse elemente, ki oblikujejo zakonsko skupnost. Iz formalne zakonske skupnosti ni bila deležna nikakršne vzajemne pomoči, zaupanja, čustvene navezanosti in razumevanja. Zgolj formalna ureditev statusa zato ne more in ne sme biti zadržek, da se ji ne prizna pravica do vdovske pokojnine. Pomembna je skupnost med partnerjema. Zakonska zveza je samo vpis v javno knjigo. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo predlaganih dokazov. Tako tudi ni zaslišalo tožnice, kljub temu, da jo je vabilo na zaslišanje. Bistveno je torej, da je tožnica z zavarovancem živela v življenjski skupnosti več kot tri leta. Izpodbijana sodba nima tiste kvalitete, ki je v sistemu pravnega odločanja nujna, in sicer mora biti obrazložitev sodbe ustrezno argumentirana. Glede na odsotnost racionalno sprejemljivih in preverljivih argumentov je razumljivo, da tožnica ne more sprejeti izpodbijane sodbe kot pravilne, saj ji še vedno ni jasno, zakaj ni upravičena do vdovske pokojnine. O vseh teh navedbah oziroma izvedenih dokazih sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. S tem je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. O odločilnih dejstvih naj bi bilo tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. V zadevi tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti. V zadevi tudi ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na t.i. protispisnost. Tudi pritožba je v tem delu pavšalna, saj iz nje ne izhaja, v čem naj bi bila podana protispisnost med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 14. 12. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 13. 6. 2018. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

6. Tožnica uveljavlja pravico do vdovske pokojnine po pokojnem A.A., ki je umrl 28. 1. 2018. Tožnica zatrjuje, da je med njo in A.A. obstajala zunajzakonska skupnost. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica v zakonski zvezi z B.B. vse do 31. 8. 2017, ko se je razvezala.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 3. alineji prvega odstavka 54. člena določa, da ima pravico do vdovske pokojnine ob izpolnjevanju pogojev določenih v 53. členu tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic, določenih s tem zakonom, živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Obstoj zunajzakonske skupnosti se torej ugotavlja v samem postopku, pri čemer ZPIZ-2 s tem v zvezi odkazuje na uporabo določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR)3. Iz 12. člena ZZZDR izhaja, da dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. Bistveni element, ki mora biti izpolnjen, da se lahko ugotovi zunajzakonska skupnost je, da ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza neveljavna. V 20. členu ZZZDR je namreč določeno, da nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. Tudi v kasneje sprejetem Družinskem zakoniku (v nadaljevanju: DZ)4 je v 26. členu določeno, da oseba ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njena prej sklenjena zakonska zveza ne preneha. V tem primeru gre za zakonski zadržek, ki je odločilen pri presoji sporne zadeve.

8. Tožnica je imela sklenjeno zakonsko zvezo od 23. 3. 1968 dalje z B.B.. Ta zakonska zveza je bila razvezana 31. 8. 2017. Šele od tega datuma dalje je bil torej izpolnjen pogoj, da lahko tožnica veljavno sklene novo zakonsko zvezo in enako, da v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji, od tedaj dalje obstaja zunajzakonska skupnost, ki je v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. S 1. 9. 2017 je začel teči triletni rok določen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2, ki pa ni bil izpolnjen, saj je A.A. umrl 28. 1. 2018. 9. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, ugotavlja, da ni izpolnjen pogoj določen v že citirani 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Vse omenjeno je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in so s tem v zvezi pritožbene navedbe, da sodba ni argumentirana, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvijo pojasnilo, katera so odločilna dejstva za odločitev tej zadevi in tudi katero materialno podlago je potrebno uporabiti pri presoji sporne zadeve. Že zakon sam določa posledice v primeru že sklenjene zakonske zveze. V primeru obstoja zakonske zveze torej ne gre za vprašanje, ali je zadržek opravičljiv ali ni opravičljiv, saj zakon sam določa posledice tudi v primeru, če obstaja zgolj formalna zakonska zveza.

10. Ker dejstvo, kdaj je prenehala zakonska zveza z B.B. in kdaj je umrl A.A., med strankama ni sporno, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo predlaganih dokazov, saj ti niso relevantni za presojo sporne zadeve.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami, ki je veljal v spornem obdobju. 4 Ur. l. RS, št. 15/2017, ki se je začel uporabljati dve leti po uveljavitvi, torej od 15. 4. 2019 dalje.