Jedro

S tem, da je bila prvostopna sodba vročena tudi stranki, in ne samo pooblaščencu, ni storjena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi v takem primeru rok za pritožbo teče od vročitve sodbe pooblaščencu, in ne stranki, čeprav je bila sodba stranki vročena pozneje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 16.1.1992, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sklepa delavskega sveta z dne 17.2.1992, s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je kot pritožbeno sodišče s sklepom zavrglo tožnikovo pritožbo kot prepozno. Sodišče navaja, da je pooblaščenec tožnika prvostopno sodbo prejel 17.10.1994, pritožbo pa je priporočeno oddal na pošto 26.10.1994, to je po izteku roka za vložitev pritožbe, ki znaša osem dni.

Tožnik je zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je prvostopna sodba bila vročena tudi tožniku in sicer 19.10.1994, zato je pritožba vložena 25.10.1994 pravočasna. Revident navaja, da je bil z vročitvijo sodbe tudi njemu, zaveden, zato je rok za pritožbo šteti od vročitve sodbe njemu.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZKP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na citirane zakonske določbe je treba v reviziji določno navesti, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih je dovoljena revizija, je podana, in v čem je materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revident v reviziji ne navaja, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 385. člena ZPP bi naj bila podana oziroma katero od teh uveljavlja kot revizijski razlog. Iz obrazložitve revizije revizijsko sodišče zaključuje, da verjetno misli na bistveno kršitev iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. S tem, ker je bila prvostopna sodba vročena tudi tožniku ta ni podana. Tudi stranka, ki ima pooblaščenca, lahko vsak čas sama vpogleda spis, zahteva prepise listin, med njimi tudi sodnih odločb, vendar pa ta ravnanja stranke v ničemer ne vplivajo na pravice in obveznosti, ki jih ima pooblaščenec na podlagi strankinega pooblastila, tudi ne v primeru, če je sodišče samo, brez zahteve stranke, dostavilo stranki listino oziroma sodno odločbo. Po določbi 138. člena ZPP je namreč vročitev sodne odločbe, v primeru, če ima stranka pooblaščenca, pravilno opravljena, če je vročena pooblaščencu. Vročitev sami stranki v takem primeru nima nobenih pravnih posledic. Zato pa tudi rok za vložitev pravnega sredstva teče od dneva, ko je sodna odločba vročena pooblaščencu, ker je pooblaščenec zavezan, da vloži pravno sredstvo, razen, če je v pooblastilu določena omejitev (95. člen ZPP).

Glede na obrazloženo, in ker revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).