Jedro

Negativnega dejstva ni mogoče dokazovati, zato je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pot pravde osebo, ki trdi, da je oporoka obstajala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik in zakoniti dediči krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo (I.) da se zapuščinski postopek prekine; (II.) da se dediča D. K. napoti na pravdo z zahtevkom, da se ugotovi, da ima dedno pravico iz naslova zapustnikove oporoke neznanega datuma; (III.) da mora oporočni dedič D. K. tožbo vložiti v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa zoper zakonite dediče D. P., A. P., M. P., B. P., D. A. in U. A.; (IV.) da prekinitev postopka traja do pravnomočnega zaključka pravde po tem sklepu, in opozorilo, da se bo zapuščinska obravnava nadaljevala in se bo dokončala ne glede na zahtevek, s katerim ga je sodišče napotilo na pravdo, če dedič v določenem roku ne bo ravnal po tem sklepu.

Sodišče je ugotovilo, da obstaja med zakoniti dediči in oporočnim dedičem spor o obstoju in vsebini oporoke zapustnika in posledično o obstoju dedne pravice D. K. iz naslova te oporoke. Sodišče je štelo pravico dediča D. K. za manj verjetno in ga napotilo na pravdo z zahtevkom, da se ugotovi, da ima dedno pravico iz naslova zapustnikove oporoke neznanega datuma.

D. K. se je zoper uvodoma navedeni sklep pravočasno pritožil. Sklep izpodbija v celoti in uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Meni, da je odločitev sodišča napačna, saj mu kot oporočnemu dediču obstoja oporoke ni potrebno dokazovati, glede na to, da so zakoniti dediči v zapuščinskem postopku najprej navedli, kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 28. 11. 2012, da je “po njihovem vedenju zapustnik res naredil oporoko z vsebino, kot jo je naredil D. P., vendar jo je razveljavil oz. uničil namenoma, ker se oporočni dedič ni lepo obnašal do zapustnika“. Iz tega gre sklepati, da zakoniti dediči obstoj zatrjevane oporoke z zatrjevano vsebino priznavajo, zatrjujejo pa le, da bi naj zapustnik oporoko uničil, česar pa z ničemer niso dokazali. To nedvomno pomeni, da samo zatrjevano oporoko priznavajo, zato nikakor ni mogoče pritrditi zaključku sodišča, da je dedna pravica oporočnega dediča manj verjetna. Zato je potrebno šteti, da je oporočni dedič obstoj oporoke dokazal, v posledici česar je potrebno njega, vse dokler ne bodo zakoniti dediči dokazali nasprotnega, šteti za oporočnega dediča. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava bi moralo zato sodišče šteti za manj verjetno dejstvo, da je zapustnik pred smrtjo oporoko razveljavil oz. namerno uničil in jo s tem preklical, kot to zatrjujejo zakoniti dediči. Pritožnik meni, da je slednje še posebej malo verjetno, ker je le oporočni dedič bil tisti, ki je vse od leta 1989 skrbel za pokojnika, medtem ko zakoniti dediči nikoli niso skrbeli zanj in se zanj zanimali, obiskovati pa so ga pričeli šele tik pred njegovo smrtjo. Pritožnik predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter na pravdo napoti zakonite dediče, da dokažejo, da je zapustnik pred svojo smrtjo zatrjevano in dokazano oporoko namerno uničil in jo s tem preklical, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in naloži prvostopenjskemu sodišču, da nadaljuje z zapuščinskim postopkom, v katerem ugotovi kot dediča vsega zapustnikovega premičnega in nepremičnega premoženja oporočnega dediča K. D. Zakoniti dediči so na pritožbo odgovorili. V pritožbi opisujejo, da je bil pritožnik zapustnikov sodelavec in konec osemdesetih let v stanovanjski stiski, ko mu je zapustnik ponudil brezplačno stanovanje v prvem nadstropju svoje hiše za obdobje, dokler ne najde drugega ustreznega stanovanja. Obveznosti pritožnika so bile zgolj pomoč zapustniku pri delih okoli hiše. Nadalje opisujejo svoje odnose z zapustnikom in medsebojna obiskovanja ter navajajo, da so bili odnosi med zapustnikom in K. skrajno zaostreni, vsled česar je zapustnik pritožniku odpovedal stanovanje in mu dejal, da se mora izseliti. Nesporazumi so se stopnjevali do te mere, da je zapustnik tudi prepovedal K. oz. P. K., da pride na njegov pogreb. Zapustnik je M. A. prosil, da poskrbi za njegov pogreb in ji izročil 5.000,00 EUR, pri čemer je tudi dejal, da ko se K. izselijo, bodo uredili vse glede nepremičnin, katere je želel zapustiti dedičema A. D. in U. Tudi še v tej vlogi zakoniti dediči navajajo, da je sicer zapustnik povedal, da bo naredil oporoko, ni pa povedal, koga bo postavil za oporočnega dediča. Prav tako je povedal, da so K. hudobni do njega, zaradi česar jim ni imel namena ničesar zapustiti. Zakoniti dediči navajajo tudi, da je D. K. na samem pogrebu, kot kasneje na sedmini, povedal, da je zapustnik tudi vse svoje premoženje zapustil A. oz. A. M. Zatrjujejo pa še, da je trditvena podlaga o obstoju oporoke, ki naj bi bila sklenjena pred sodiščem, plod bujne domišljije, saj tudi iz odgovora Okrajnega sodišča v Celju z dne 4. 2. 2013 nedvoumno izhaja, da oporoka pred sodiščem ni bila nikoli sklenjena niti overovljena. V primeru, da bi oporoka obstajala, bi se le ta lahko našla, v kolikor ne bi bila uničena oz. razveljavljena, saj so v hiši stanovali zgolj zapustnik in K., ki so imeli dostop do vseh prostorov v hiši. Zato predlagajo, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja med zakonitimi dediči in D. K. spor o obstoju in vsebini oporoke zapustnika in posledično o obstoju dedne pravice D. K. iz naslova oporoke. Ob nadaljnji ugotovitvi, da D. K., ki sebe šteje za oporočnega dediča, sodišču ni predložil oporoke zapustnika, je sodišče pravilno odločilo, da samo ne bo ugotavljalo dejstev glede obstoja oporoke in njene vsebine, saj je slednje stvar pravdnega postopka. 77. člen ZD namreč določa, da ima oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, učinek veljavne oporoke, če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita, ali založena, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje. Prizadeta oseba je v tem primeru D. K., ki se na oporoko sklicuje, zmotno pa v pritožbi meni, da je svojo dedno pravico na podlagi 77. člena ZD tudi že dokazal. Pritožnik si namreč zmotno razlaga, da zakoniti dediči zatrjevani oporoki z zatrjevano vsebino niso nasprotovali. Zakoniti dediči so namreč nedvoumno navedli, kar je sodišče povzelo v 4. točki izpodbijanega sklepa, da ne priznavajo zatrjevanega dejstva, da je bil z oporoko za dediča določen ravno D. K. Potrdili so zgolj, da je zapustnik res naredil oporoko, a navedli, da jim ni poznana vsebina oporoke in da je zapustnik kasneje oporoko razveljavil oziroma uničil, ker se oporočni dedič ni lepo obnašal do zapustnika. Zapuščinsko sodišče je zato pravilno štelo pravico D. K. za manj verjetno, ker ima edini interes, da dokaže obstoj oporoke in zatrjevano vsebino oporoke, sodišču pa je v dokaz svojih trditev predložil le izjavo J. B., iz katere izhaja, da je D. K. skrbel za zapustnika tako glede kuhanja, pranja in prevozov, kakor tudi, da je zapustnik izjavil, da bo po svoji smrti vse dal D. K. Glede na to, da D. K. z oporoko ne razpolaga, pa je tudi verjetnejša okoliščina, da oporoka ne obstaja. S tem je pravica dediča oziroma osebe, ki se na oporoko sklicuje, manj verjetna. Kadar so sporna dejstva o obstoju oporoke, se na pravdo napoti tistega dediča oziroma osebo, ki se na obstoj veljavnosti oporoke sklicuje, zato je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pot pravde D. K., ki trdi, da je oporoka obstajala. Glede na obrazloženo in glede na to, da negativnega dejstva ni mogoče dokazovati, je zmotno stališče pritožnika, da je treba na pot pravde napotiti zakonite dediče, da dokažejo, da je zapustnik pred svojo smrtjo zatrjevano in dokazano oporoko, s katero je za dediča celotnega zapustnikovega premoženja določen K. D., namerno uničil in jo s tem preklical. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbe 210. in 213. člena ZD.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. čl. ZD), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. člen ZPP in 163. členom ZD).

Pritožnik in zakoniti dediči nosijo sami vsak svoje stroške pritožbenega postopka ob upoštevanju določb 174. člena ZD, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka, torej tudi pritožbenega.