Jedro

Obstoj procesne legitimacije tožene stranke je odvisen od vprašanja ali je tožnik v tožbi (oziroma upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine) kot toženo stranko (oziroma kot dolžnika) opredelil subjekt, ki ima sposobnost biti stranka v smislu določb 76. člena ZPP. V konkretnem primeru je tožeča stranka postopek sprožila s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika, katerega je opredelila na naslednji način: "Republika Slovenija, ki jo zastopa Sklad Republike Slovenije d.d., Ljubljana, Kotnikova 28, po direktorju". Iz takšne opredelitve nedvoumno izhaja:

1.da je bila tožena stranka opredeljena kot dolžnik, zoper katerega je predlagana izvršba,

2.da je bil Sklad Republike Slovenije d.d., Ljubljana opredeljen kot zastopnik tožene stranke kot dolžnika.

Takšne ugotovitve torej izključujejo utemeljenost pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje v postopku kot stranko obravnavalo drugega subjekta, kot izhaja iz predloga tožeče stranke kot upnika.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - 2. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.828.070,50 SIT od 25.6.1993 do

20.10.1995 zavrne, -v 5. in 6. točki izreka tako, da se nadomestita z novo 5. točko, ki se pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 78.471,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila".

2.V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del izpodbijane sodbe (2. točka izreka) in izpodbijani sklep (1. točka izreka) potrdita.

3.Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 330.000,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje:

1.razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. III Ig 1480/95 z dne 3.11.1995 v 1. in 3. točki izreka;

2.toženi stranki naložilo plačilo 43.409.753,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.6.1993 do plačila;

3.tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska

43.409.753,70 SIT za čas od 15.4.1993 do 24.6.1993 zavrnilo;

4.v preostalem delu zaradi umika tožbe postopek ustavilo;

5.toženi stranki naložilo povrnitev izvršilnih stroškov tožeče stranke v znesku 192.632,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi dne 3.11.1995 do plačila;

6.tožeči stranki naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 114.460,17 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dne 14.4.2004 do plačila.

Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Tožena stranka je pri opredelitvi obsega pritožbe zgolj navajala, da pritožbo vlaga zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pg 3/1996 z dne 14.4.2004. Ker iz pritožbenih navedb ni razvidno, da bi tožena stranka izrecno izpodbijala tudi sodbo v tistem delu, s katerim je delno tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka) oziroma s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo (4. točka izreka), pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijane sodne odločbe ni preizkušalo, saj v tem delu ne gre za neuspeh tožene stranke v postopku (glej 1. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba je delno utemeljena.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka: Tožena stranka kot bistveno kršitev postopka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno kot stranko postopka obravnavalo toženo stranko, čeprav naj bi bil v postopku predlagane izvršbe na podlagi verodostojne listine pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III Ig 1480/95, kot dolžnik obravnavan Sklad Republike Slovenije za razvoj d.d., Ljubljana. Pritožbeni očitek izhaja torej iz predpostavke, da je sodišče prve stopnje samo neutemeljeno spreminjalo stranko, zoper katero naj bi tekel postopek.

Obstoj stranke je procesna predpostavka vsakega pravdnega oziroma izvršilnega postopka. Kdo nastopa v konkretnem postopku kot stranka mora določno opredeliti tožnik v tožbi oziroma upnik v izvršilnem predlogu. Na ta način tožnik opredeli proti komu uveljavlja pravno varstvo v konkretnem primeru. Da pa bi kot tožena stranka lahko nastopala v postopku mora biti procesno sposobna. V tem okviru pa se ne preizkuša, ali je tožena stranka tudi stvarno legitimirana, ali je torej materialnopravni zavezanec iz razmerja, na katerega se sklicuje tožeča stranka. To vprašanje je namreč vezano na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka in ne na vprašanje dopustnosti pravde, na katero je vezana procesna legitimacija v sporu. Obstoj procesne legitimacije tožene stranke je odvisen od vprašanja ali je tožnik v tožbi (oziroma upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine) kot toženo stranko (oziroma kot dolžnika) opredelil subjekt, ki ima sposobnost biti stranka v smislu določb 76. člena ZPP. V konkretnem primeru je tožeča stranka postopek sprožila s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika, katerega je opredelila na naslednji način: "Republika Slovenija, ki jo zastopa Sklad Republike Slovenije d.d., Ljubljana, Kotnikova 28, po direktorju U.K.". Iz takšne opredelitve nedvoumno izhaja:

1.da je bila tožena stranka opredeljena kot dolžnik, zoper katerega je predlagana izvršba,

2.da je bil Sklad Republike Slovenije d.d., Ljubljana opredeljen kot zastopnik tožene stranke, kot dolžnika.

Takšne ugotovitve torej izključujejo utemeljenost pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje v postopku kot stranko obravnavalo drugega subjekta, kot izhaja iz predloga tožeče stranke kot upnika.

Zgolj iz dejstva, da je zoper sklep o izvršbi, ki ga je na predlog tožeče stranke izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, ugovor vložil Sklad Republike Slovenije za razvoj, na takšno oceno ne vpliva. Kot rečeno je vprašanje opredelitve subjekta, zoper katerega se uveljavlja sodno varstvo, v domeni tistega, ki takšno varstvo uveljavlja, zato je na podlagi določne opredelitve tožene stranke kot dolžnika v navedenem izvršilnem postopku tožena stranka pridobila procesno legitimacijo v tem sporu. Samo v tem okviru je torej sodišče lahko preizkušalo tudi stvarno legitimacijo tožene stranke.

Nadaljnji pritožbeni očitki glede postopkovnih kršitev sodišča prve stopnje se nanašajo na dejstvo, da je bila tožena stranka s konkretnim postopkom seznanjena šele dne 16.12.2003, ko naj bi od sodišča prve stopnje prejela tožbo s pozivom na odgovor in vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Iz spisovnih podatkov je dejansko razvidno, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v navedenem izvršilnem postopku: -dne 3.11.1995 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil vročen na naslov RS Sklad Republike Slovenije d.d., Kotnikova 28, Ljubljana in tožeči stranki kot upniku, -na podlagi ugovora sklada Republike Slovenije za razvoj d.d., sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, razveljavilo, sklicujoč se na 2. odstavek 55.a člena Zakona o izvršilnem postopku in odločanje o zahtevku odstopilo sodišču prve stopnje.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da Sklad RS za razvoj d.d, na katerega se je sklicevala tožeča stranka kot upnica v predlogu za izvršbo, ni bil pooblaščen za zastopanje tožene stranke pred sodiščem. Zgolj zaradi tega pa predlog za izvršbo, ki ga je podala tožeča stranka kot upnik ni bil pomanjkljiv v tem smislu, da ga sodišče ne bi moglo obravnavati, saj je upravičenje do zastopanja tožene stranke razvidno iz določbe 1. odstavka 3. člena Zakona o državnem pravobranilstvu, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v tem delu sicer soglaša s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje ob neizkazani vročitvi sklepa o izvršbi toženi stranki kot dolžniku pravilno postopalo tako, da bi spis odstopilo v dopolnitev postopka Okrajnemu sodišču, ki bi moralo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravilno vročiti toženi stranki preko zakonitega zastopnika in s tem toženi stranki omogočiti, da vloži obrazložen ugovor zoper izdan sklep o izvršbi. Ne glede na navedeno pa po mnenju pritožbenega sodišča navedena kršitev ne predstavlja bistvene kršitve postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik si z vložitvijo obrazloženega ugovora zoper sklep na podlagi verodostojne listine zagotovi, da bo o zahtevku odločeno v kontradiktornem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je kot rečeno sicer nepravilno postopalo, ko je predlog za izvršbo vročalo kot tožbo toženi stranki s pozivom na odgovor na tožbo. Tožena stranka je na tak poziv vložila odgovor na tožbo, v katerem je nasprotovala tožbenemu zahtevku. Na ta način je bilo vzpostavljeno procesno razmerje med pravdnima strankama. Toženi stranki pa je bil zagotovljen enak procesni položaj, kot bi ga imela v primeru, da bi postopek tekel skladno z določbami 61. in 62. člena ZIZ. Odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o izvršbi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka izpodbijane odločbe) pa je utemeljena tudi v spremembi organizacijske oblike tožeče stranke, v posledici česar je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe o zahtevku pravilno odločalo kot v primeru neposredno vložene tožbe.

V zvezi z očitanimi postopkovnimi kršitvami pa se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na nevročitev sklepa o zavrženju ugovora Sklada Republike Slovenije za razvoj d.d., saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je bil navedeni sklep pooblaščencu navedene družbe vročen 17.12.2003, pri čemer pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedena odločitev (zavrženje ugovora) v ničemer ne posega v procesni položaj tožene stranke, saj zaradi nevročitve sklepa o izvršbi toženi stranki niso nastopili učinki pravnomočnosti.

Glede stvarne legitimacije tožene stranke: Kot rečeno se vprašanje stvarne legitimacije tožene stranke ne nanaša na vprašanje njene procesne legitimacije, ki je izkazana s tem, da je tožeča stranka z vloženo tožbo zoper njo uveljavljala sodno varstvo.

Vprašanje pasivne legitimacije je potrebno presojati z vidika odgovora na vprašanje, ali je tožeča stranka uspela izkazati materialnopravno podlago tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja zoper toženo stranko. V smislu ugovora pasivne legitimacije so torej nerelevantne trditve, ki se nanašajo na opredelitev tožene stranke kot dolžnika v predlogu za izvršbo oziroma navedbo računa Sklada Republike Slovenije za razvoj d.d. na samem predlogu.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev pogodbene podlage za vtoževano terjatev na sklenjeni pogodbi o prevzemu dolga (A1), ki so jo sklenili tožeča stranka kot upnik, B.Č. d.o.o. kot dolžnik in tožena stranka kot prevzemnik. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ima pogodba podlago v določbah Zakona o prevzemu določenih obveznostih podjetij, ki so družbeni kapital prenesli na Sklad Republike Slovenije za razvoj (Uradni list RS št. 7/93, v nadaljevanju ZPDOP). Glede položaja Sklada Republike Slovenije za razvoj kot sklenitelja pogodbe je iz samega teksta pogodbe in določbe

2. člena ZPDOP razvidno, da Sklad nastopa v imenu in za račun Republike Slovenije. Gre za tako imenovano neposredno zastopanje, v posledici katerega zastopnikova izjava volje učinkuje neposredno na zastopanega. Zastopnik v takem primeru ni neposredni nosilec pravic in obveznosti, ki iz takšnega posla izhajajo. Pogodbene obveznosti, ki iz tako sklenjene pogodbe izhajajo, torej neposredno učinkujejo na toženo stranko, v imenu katere je kot zastopnik pogodbo sklenil Sklad Republike Slovenije za razvoj. Obseg obveznosti, ki jih je tožena stranka prevzela s sklenjeno pogodbo o prevzemu dolga, je razviden iz same pogodbe, v posledici česar je tožena stranka vstopila namesto dolžnika, ta pa je s tem postal prost obveznosti (točka 2.1 pogodbe).

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da se tožena stranka svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na določila 4. in 5. člena ZPDOP. Navedene določbe sicer urejajo način poravnave prevzete obveznosti tožene stranke, kakor tudi obveznost Sklada Republike Slovenije za razvoj za zagotovitev sredstev za poravnavo dela teh obveznosti. Ker pa tožeča stranka svojo pravico uveljavlja iz pogodbene podlage, v okviru katere pa Sklad Republike Slovenije za razvoj ni nastopal kot pogodbena stranka (temveč zgolj kot direktni zastopnik tožene stranke), tožeča stranka torej nima izkazane podlage, da bi s tem v zvezi neposredno uveljavljala zahtevek zoper Sklad Republike Slovenije za razvoj oziroma njegove naslednike. Tako se izkaže kot pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da je določbe 4. in 5. člena ZPDOP potrebno razlagati zgolj v razmerju med toženo stranko in Skladom Republike Slovenije za razvoj. S tem se izkaže kot v celoti neutemeljen pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga zagrešilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Glede višine terjatve tožeče stranke: Neutemeljen je pritožbeni očitek glede ugotovitve sodišča prve stopnje o učinkih pogodbe o prevzemu dolga v smislu priznanja dolga s strani tožene stranke, saj to izhaja iz že obrazloženega učinkovanja neposrednega zastopanja tožene stranke pri sklenitvi pogodbe. Zato je neutemeljen očitek kršitve določila 2. odstavak 449. člena ZOR, saj je bil predmet dolga, ki je bil ugotovljen s pogodbo o prevzemu dolga, seštevek terjatev iz predloženih računov v višini

32.581.683,20 SIT in obračunanih neplačanih obresti v višini

10.828.070,50 SIT (glej prilogo pogodbe pod B 4). Tožena stranka tudi v pritožbi izrecno priznava, da navedene obveznosti niso bile poravnane. Kot rečeno pa se pri tem materialnopravno zmotno sklicuje na določbo 4. člena ZPDOP.

Glede obrestnega dela zahtevka: Materialnopravno zmotno pa je stališče pritožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi z tekom prisojenih zamudnih obresti upoštevati določbo 376. člena Obligacijskega zakonika, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Uveljavljana terjatev izvira iz časa veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih, torej pred uveljavitvijo OZ, zato se v skladu z določbo 1060. člena OZ določbe ZOR uporabljajo tudi glede obresti kot stranske pravice po nastanku, ne glede na to kdaj so obresti zapadle (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 50/2004).

Pritožba pa je deloma utemeljena v delu, ki se nanaša na priznane zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice. Kot rečeno predstavlja vtoževana glavnica po sklenjeni pogodbi deloma tudi obračun neplačanih zamudnih obresti v višini 10.828.070,50 SIT. V skladu z 2. odstavkom 279. člena ZOR, je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti šele od dneva vložitve zahtevka pri sodišču. Glede na to, da je tožeča stranka ustrezen zahtevek vložila šele z vložitvijo predloga za izvršbo dne 20.10.1995, je torej materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je od navedenga zneska tožeči stranki naložilo plačilo zamudnih obresti tudi v času do vložitve zahtevka. V skladu s 4. točko 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (1. alineja 1. točke izreka te sodbe).

Glede na to, da je pritožbeno sodišče v nespremenjenem delu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stonje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka: Pritožba je deloma utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (5. in 6. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče je odločitev sicer pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje uspeh strank v postopku. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem, da tožena stranka ni sodelovala v izvršilnem postopku kot dolžnik, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ločeno obravnavalo usodo stroškov izvršilnega postopka (v 5. točki izreka) od ostalih nadaljnjih stroškov pravdnega postopka (6. točka izreka).

Pritožnici je pritrditi zgolj v smislu, da glede na razveljavitev sklepa o izvršbi, ki toženi stranki niti ni bil vročen, ni mogoče govoriti, da je toženi stranki že nastala obveznost plačila tam odmerjenih izvršilnih stroškov tožeče stranke, v posledici česar bi bila tožeča stranka upravičena uveljavljati zamudne obresti od tako odmerjenih stroškov. To pa ne pomeni, da tako priglašenih stroškov, ki se nanašajo na plačano takso za predlog za izvršbo sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot potrebnih stroškov pravdnega postopka, saj bi tožeči stranki tovrstni stroški nastali tudi v primeru, če bi postopek vseskozi tekel na podlagi vložene tožbe.

Poleg že odmerjenih stroškov tožeče stranke (825.500,00 SIT), katere višini tožena stranka v pritožbi ni oporekala, z upoštevanjem plačane takse za predlog za izvršbo, znašajo skupni stroški tožeče stranke

1.265.500,00 SIT. Glede na uspeh v postopku (43,78%) je upravičena do povrnitve 554.036,00 SIT. Glede na ugotovljene stroške tožene stranke (845.900,00 SIT) je glede na uspeh v postopku (56,22%) upravičena do povrnitve 475.565,00 SIT. Po pobotanju je tožena stranka torej dolžna plačati tožeči stranki še 78.471,00 SIT pravdnih stroškov. Od tako odmerjenih stroškov pa je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, s čimer je prišla v zamudo (1. odstavek 378. člena OZ), to je po izteku izpolnitvenega roka iz izpodbijane sodbe.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj glede neznatnega dela tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom

154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati pa ji je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo in sicer v višini odvetniških stroškov za sestavo odgovora (2.500 točk), povečanih za 20% DDV.