Jedro

Ker sporazum o delitvi zapuščine ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju in ker njegova vsebina ni rezultat sodne odločitve, pritožnica ne more uspešno izpodbijati sklepa o dedovanju z navedbo, da predlaga delitev zapuščine, kar je njena pravica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, kaj spada v zapuščino po v uvodu navedeni pokojnici, kdo so zakonite dedne upravičenke, da je zapustnica napravila sodno oporoko; da je A. K. svoj zahtevek, s katerim je uveljavljala dopolnitev dednega deleža, dne 16. 12. 2009, umaknila (I. točka izreka); nadalje je razglasilo oporočne dedinje ter kaj posamezna izmed njih deduje po zapustnici (II. točka izreka); odredilo je ustrezne vpise v zvezi z dedovanjem nepremičnin v zemljiško knjigo ter prenos denarnih sredstev in vrednostnih papirjev v korist M. C. (III. točka izreka); razglasilo pa je tudi tri volilojemnike na podlagi oporoke v breme Al. F. (IV. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se zaradi bistvene kršitve postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje dedinja A. K. Po členu 144 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) imajo dediči v zapuščinskem postopku pravico do delitve zapuščine, saj jo dediči lahko zahtevajo v vsakem času. Možnost delitve zapuščine je podana šele, ko so razrešena vprašanja, od katerih je odvisna višina dednega deleža. Ker potem, ko so bila slednja vprašanja razrešena, ni bilo več obravnave, pritožnica šele v pritožbi predlaga delitev parcele X1, k.o. T.. Ta je funkcionalno povezana s parcelo X2, iste k.o. Ves čas zapuščinskega postopka je bila s strani pritožnice tudi košena in nima samostojnega dostopa. Edini možni dostop bi imela preko parcele X2, k.o. T., ki bi ga bilo treba šele izposlovati, kar pa bi povzročilo obremenitev in razvrednotenje parcele X2. Če bi zemljišče zaradi nedostopnosti ostalo nekošeno, bi se zaraslo in postalo leglo golazni. Pritožnica je pripravljena navedeno zemljišče prevzeti od sodedinje S. F. v izogib zgoraj opisanim težavam za primerno odmeno. Predlaga, da se slednja o tej ponudbi izjasni. Pritožuje pa se tudi zato, ker v sklepu o dedovanju ni omenjen depozit po pogodbi št. AAA, ki ga je sklenila zapustnica 23. 3. 1999 v višini 1.140.000,00 SIT z obnovitvijo do preklica, katerega stanje je bilo na dan 5. 12. 2003 1.670.262,75 SIT. Prav tako je potrebno razčistiti, kaj je s pogodbo o kratkoročnem tolarskem depoziti št. BBB, sklenjeno na ime zapustnice (domnevno gre za ista sredstva). Predlaga, da se o tem opravijo ustrezne poizvedbe na ter da sodišče prve stopnje razpiše narok zapuščinske obravnave po 173/1 členu ZD.

Pritožba ni utemeljena.

V drugem odstavku 214. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je določeno, katere so obvezne sestavine sklepa o dedovanju, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep o dedovanju te sestavine ima. Na podlagi tretjega odstavka 214. člena ZD pa lahko sodišče v sklepu o dedovanju navede tudi sporazum o delitvi zapuščine, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve. Delitev zapuščine je torej stvar dedičev in je v zapuščinskem postopku možna, ni pa obligatorna. Tudi če je takšen sporazum sklenjen in vsebovan v sklepu o dedovanju, je vedno rezultat pogodbene volje dedičev, kar pomeni, da je v sklepu o dedovanju le povzet, njegova vsebina pa ni rezultat sodne odločitve. Glede na navedeno (ker torej sporazum o delitvi zapuščine ni obvezna sestavina sklepa o dedovanju in ker njegova vsebina ni rezultat sodne odločitve zapuščinskega sodišča) pritožnica ne more uspešno izpodbijati sklepa o dedovanju z navedbo, da predlaga delitev zapuščine, kar je njena pravica, ki izhaja iz 144. člena ZD.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožnica v konkretnem primeru niti ne predlaga delitve dediščine, saj, kot izhaja iz pritožbe, v bistvu predlaga, da ji sodedinja A. F. proda nepremičnino, parc. št. X1, k.o. T., ki jo je slednja podedovala po zapustnici kot oporočna dedinja, zato ker je ta nepremičnina funkcionalno povezana z nepremičnino, ki jo je sama podedovala. Navedeno pa lahko po presoji pritožbenega sodišča pritožnica še toliko manj uveljavlja v pritožbi zoper sklep o dedovanju, s katerim zapuščinsko sodišče zgolj ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Tudi če bi se dedinja A. F. strinjala s ponudbo pritožnice in bi do sklenitve prodajne pogodbe prišlo, se sklep o dedovanju ne bi mogel drugače glasiti.

Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki v zvezi z depozitom po pogodbah št. AAA in št. BBB, ki sta sklenjeni na ime zapustnice, in katerega stanje je bilo na dan 5. 12. 2003 1.670.262,75 SIT. Omenjeni depozit sicer res izrecno ni omenjen v izpodbijanem sklepu o dedovanju, vendar pa se sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju sklicuje na račun zapustnice pri banki, pri kateri je slednja imela sklenjen depozit (iz sklepa o dedovanju izhaja, da denarna sredstva na tem računu spadajo v zapuščino). Kar pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko s tem, ko je navedlo, da so predmet dedovanja denarna sredstva, ki jih je imela zapustnica pri navedeni banki (na računu št. CCC), zaobseglo tudi sredstva depozita, ki bodo v skladu z bančnim poslovanjem (pogodbo o depozitu) po prekinitvi vezave prenesena na zapustničin račun pri banki.

Glede na navedeno in upoštevajoč, da pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 163. členom ZD pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD).