Jedro

Pravilnik "06" je bil sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP in zato ni veljaven.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 208,09 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 55670/2008 z dne 11.8.2008 tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 179,80 EUR s pripadki. Tožba se je nanašala na plačilo računov tožeče stranke, ki je organizacija za kolektivno zaščito avtorskih pravic glasbenih ustvarjalcev na podlagi Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/1995 s kasnejšimi spremembami - ZASP), nanašajo pa se na plačilo nadomestila za uporabo avtorskih del v lokalu tožene stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da bi prvostopno sodišče moralo sodbo opreti na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del - Uradni list RS, št. 138/2006 - (v nadaljevanju Pravilnik "06") in ne na tarifni del Pravilnika o priobčitvi glasbenih del - Uradni list RS, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik "98"). Pravilnik "98" v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno, kar pomeni, da povsem določno ureja višino tarife z rastjo cen na drobno. Vsakdo bi si lahko na podlagi besedila Pravilnika "98" in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika "98" s strani Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL) se torej nanaša tako na tarifo kot na vse druge določbe "normativnega dela", ki določajo tarifo vključno z 11. členom Pravilnika "98". Konec novembra 2006 je bila od sprejema Pravilnika "98" inflacija že tolikšna, da bi bilo treba za pravilno revalorizacijo (glede na objavljen indeks rasti cen na drobno) vrednost tarifnega dela ob upoštevanju 11. člena Pravilnika "98" množiti s faktorjem 1,587. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno soglasje URSIL. Pritožnik se nadalje ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da bi bilo revalorizacijo zneskov iz Pravilnika "98" sploh treba objaviti, ne glede na to pa je tožeča stranka revalorizirane zneske objavila istočasno kot preračun vrednosti v EUR, in sicer v Pravilniku "06", objavljenem v Uradnem listu RS, št. 138/2006 tako, da so bili vsi uporabniki izrecno seznanjeni s preračunom v EUR in revalorizacijo, kar pa ni pomenilo spremembe tarife. Za revalorizacijo namreč ni potrebnega nikakršnega soglasja URSIL, če pa bi bil (nov) Pravilnik "06" sporen bi o njem odločal Svet za avtorsko pravo. Objavo Pravilnika "06" bi bilo treba šteti za objavo revaloriziranih zneskov. Pritožnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala tarifo objaviti v Uradnem listu pravočasno, vsekakor pa pred objavo ZASP-D in da bi z njo moral soglašati tudi URSIL. O veljavnosti Pravilnika "98" se je že opredelilo Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-149/98, v kateri je navedlo, da Pravilnik "98" v celoti velja, torej velja kot celota, kar velja tudi za njegove priloge. Pravilnik "06" pa je bil objavljen pred objavo ZASP-D. Nadalje tožnik meni, da sodišče prve stopnje ni pristojno za presojo veljavnosti podzakonskih aktov. Sodniki so namreč vezani na ustavo in zakon, dokler Ustavno sodišče RS ne presodi oziroma ugotovi neustavnosti podzakonskega predpisa. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Izrecno opozarja, da je sodišče pri sojenju vezano na zakon in protizakonitega podzakonskega predpisa ne sme uporabiti in da tožeča stranka na podlagi 26. člena ZASP-B sama ni mogla spreminjati sporazumno dogovorjene tarife brez soglasja združenja uporabnikov.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika "98". V Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP - UPB-1, Uradni list RS, št. 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika "06", je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožeča stranka) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določilih ZASP-D (Uradni list RS, št. 43/2004) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik "98" (z njegovim tarifnim delom), ki se je štel za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika "06" skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik "06", v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Pravilnik "06" je bil torej sprejet v nasprotju z določili takrat veljavnega ZASP - UPB-1 in zato ni veljaven.

V 11. členu Pravilnika "98" je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno, vendar to še ne pomeni, da bi do usklajevanja z rastjo cen prihajalo samodejno, brez kakršnekoli objave. To bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti uporabnikov, ki se ne bi mogli zanesti na veljaven (objavljen) predpis. Nadalje pa tudi ni moč pritrditi stališču tožeče stranke, da se objava Pravilnika "06" skupaj z tarifnim delom lahko šteje za objavo uskladitve tarife z indeksom rasti cen (oziroma z inflacijo). V Pravilniku "06" je namreč določeno, da z dnem 1.1.2007 preneha veljati Pravilnik "98". Takšna dikcija jasno kaže na to, da gre za nadomestitev prejšnjega pravilnika z novim in se torej Pravilnik "06" ne more šteti zgolj za uskladitev višine nadomestil z inflacijo. Poleg tega pa, kot je že ugotovilo prvostopno sodišče, tarifa iz Pravilnika "06" vsebuje tudi nekatere nove postavke v primerjavi s Pravilnikom "98", kar še dodatno kaže, da gre v resnici za nov pravilnik. Glede na pritožbeno trditev o uporabi podzakonskih predpisov, četudi so ti v nasprotju z zakonom ali ustavo, pa pritožbeno sodišče opozarja na določilo 125. člena Ustave RS, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da v primeru, da ugotovijo, da je nek podzakonski predpis v nasprotju z zakonom ali ustavo, ga ne uporabijo in nanj ne oprejo svoje odločitve, ampak uporabijo neposredno zakon ali ustavo. Glede na to, da pritožbene navedbe niso utemeljene in da pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 165. v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato svoje stroške nosi sama, dolžna pa je kriti stroške za odgovor na pritožbo tožene stranke, ki jih je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.