Jedro

Relevantna je zmota ob sklepanju pogodbe; okoliščina, da tožnica prejela zemljiškoknjižni in izvršilne sklepe po sklenitvi pogodbe, ni argument proti zaključku, da je bila v zmoti v trenutku sklepanja pogodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.064,72 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

**Tožničine navedbe in zahtevek**

1. Tožnica je tožencu prodala svojo nepremičnino (hišo). Prodajna pogodba, na podlagi katere je kupec v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik kupljene nepremičnine, je bila 8. 6. 2011 sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki vsebuje dogovor o njegovi neposredni izvršljivosti. Zato je kupec v izvršilnem postopku poskušal doseči prisilno izselitev prodajalke, ker so do pogodbeno določenega roka ni iz hiše izselila prostovoljno.

2. V tožbi je tožnica trdila, da naj bi jo kupec prevaral: prodajno pogodbo naj bi sklenila v prepričanju, da se prodajna pogodba sklepa izključno zaradi zavarovanja prodajalčeve terjatve do nje iz naslova kratkoročnega posojila. Istočasno ji je namreč zaradi finančne stiske, v kateri se je znašla po smrti matere in babice in ker je njen partner izgubil zaposlitev, vse v kratkem obdobju, toženec posodil 4.500,00 EUR, kar bi mu morala vrniti v 10 mesecih po 450,00 EUR, v naslednjih 2 mesecih pa še enaka zneska kot obresti; čas, ko bi morala poplačati svoje obveznosti iz ustno sklenjene posojilne pogodbe, se ujema s časom, ko naj bi se po prodajni pogodbi izselila iz hiše. Zahtevala je razveljavitev prodajne pogodbe, podredno pa ugotovitev njene ničnosti, v obeh primerih pa tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je bila res sklenjena posojilna pogodba, kot je trdila tožnica, toženec pa zanikal. Ocenilo je, da toženec ni uspel dokazati trditve, da bi tožnici za hišo plačal 87.885,00 EUR kupnine. Upoštevaje navedeno okoliščino, da prodajna pogodba vsebuje določbo, da bi smela tožnica hišo po prodaji uporabljati še eno leto, do 7. 6. 2012, je verjelo tožnici, da je bila prepričana, da je bila prodajna pogodba sklenjena le za ta čas in da predstavlja le zavarovanje za vračilo posojila, zaradi česar bo po enem letu „postala brezpredmetna“ ter da sta ji je toženec in priča A. A. zagotovila, da je notarka seznanjena z njeno težko finančno stisko in posojilom denarja. Pravni zaključek sodišča prve stopnje je bil, da je toženec tožnico prevaral: spravil jo je v zmotno in jo napeljal k sklenitvi prodajne pogodbe. Po določbi 49. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pogodba izpodbojna. Ugovor zastaranja je zavrnilo: tožnica je za razlog izpodbojnosti izvedela 29. 11. 2002, ko ji je bil vročen sklep o izvršbi, tožbo pa je vložila znotraj enoletnega subjektivnega in triletnega objektivnega roka iz prvega odstavka 99. člena OZ.

4. Drugostopenjsko sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

**Revizija toženca in odgovor tožnice nanjo**

5. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožničin zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču druge ali prve stopnje.

6. Tožnica je na tožnikovo revizijo obrazloženo odgovorila. Opozorila je, da je v večjem delu prepis pritožbenih navedb, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je pritožbo zavrnilo. Poleg tega toženec pod pretvezo procesnih kršitev izpodbija oceno izvedenih dokazov in dejanske zaključke, kar v reviziji ni dovoljeno. Njegov očitek zmotne uporabe materialnega prava pa je nekonkretiziran: ne pove, kateri predpis naj bi bil uporabljen zmotno oziroma kateri bi moral biti uporabljen, pa ni bil. Vrhovnem sodišču predlaga, naj revizijo zavrne, tožencu pa naloži povrniti ji stroške revizijskega postopka.

**Povzetek bistvenih revizijskih navedb in njihova presoja** **Glede sklenitve posojilne pogodbe**

7. Toženec trdi, da si je tožnica sklenitev posojilne pogodbe izmislila iz premoženjske stiske, ki naj bi bila razlog zanjo, pa ni dokazala. Veljavnosti prodajne pogodbe ni oporekala vse do vložitve tožbe, torej leto in pol po njeni sklenitvi. Tožnico je notarka poučila o pravnih posledicah sklenitve takšne pogodbe, s svojim podpisom je potrdila prejem kupnine in na notarkino vprašanje o morebitnem obstoju povezovalnih poslov je odgovorila nikalno. Sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je tožnica prejela kupnino in tudi ni odločilo, ali jo je dolžna vrniti.

8. Ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, zaradi katere je bila sklenjena tudi izpodbijana prodajna pogodba, in razlogov zanjo, pomeni ugotovitev ene od dejanskih okoliščin, ki utemeljujejo pravni zaključek nižjih sodišč o tožničini zmoti glede posledic sklenitve prodajne pogodbe v smislu 49. člena OZ. Ker gre za dejansko ugotovitev, je revizija v tem delu nedovoljena: izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 izrecno izključeno.

9. O dolžnosti tožnice vrniti kupnino res ni bilo odločeno. Sodišče namreč odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), takega zahtevka pa tožnik v tej zadevni ni postavil. Zato ni pomembno, ali je tožnica kupnino prejela in nižjima sodiščema tega dejstva ni bilo treba ugotavljati.

**Glede zamude roka za izpodbojno tožbo**

10. Revident uveljavlja, da je sodišče zmotno rešilo pravno vprašanje, kdaj prične teči subjektivni rok za zahtevek za razveljavitev pogodbe po 99. členu OZ v primeru, ko stranka že ob zapisu notarskega zapisa ve, da zapisana vsebina ne odraža njene pravne volje. Graja stališče sodišč nižje stopnje, da je tožnica izvedela razlog izpodbojnosti šele 29. 11. 2012, ko je prejela sklep o izvršbi, čeprav je bila pogodba sklenjena, in to v obliki notarskega zapisa, že 8. 6. 2011 in jo je tedaj notarka tožnici prebrala, po pošti pa je prejela še njen pisni odpravek, pri čemer je tožnica povsem razumna in poslovno sposobna in je že sklepala pravne posle, npr. pogodbo leasingu za avto in je poznala posledice sklenitve prodajne pogodbe. Tožnica ni dokazala, da naj bi revident in priča A. A. zahtevala od nje sklenitev prodajne pogodbe zaradi zavarovanja posojila, njena izjava je bila neprepričljiva. Drugostopenjsko sodišče je v 8. točki obrazložitve navedlo, da je priča A. A. tožencu pomagal, ker je sodišču znano zato, ker je v teku več podobnih zadev s podobnim dejanskim stanjem, pri čemer se je sklicevalo na zadevi I P 240/2013 Okrožnega sodišča v Mariboru in I Cp 1529/2014 Višjega sodišča v Mariboru, ki ju je vpogledalo kot dokaz, ne da bi toženca seznanilo z njima, javno pa nista dostopni. S tem je bila kršena domneva nedolžnosti A. A.. Tek kazenskega postopka samega po sebi ni more imeti nobenih posledic v tej pravdi.

11. Revizijsko sodišče očitek zmotne uporabe materialnega prava pri presoji pričetka teka subjektivnega roka iz 99. člena OZ zavrača. Ugotovljeno je bilo, in sicer glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP neizpodbojno,2 da je bila tožnica v skladu z ustnim dogovorom s tožencem vse do prejema sklepa o izvršbi prepričana, da bo navkljub drugačnemu zapisu v resnici pogodba le „služila zavarovanju posojila“ in bo „postala brezpredmetna po preteku enega leta, ko bo izplačala svoj dolg.“ Ko je prejela sklep o izvršbi, je spoznala, da je bilo njeno prepričanje zmotno. Zato subjektivni rok za vložitev tožbe ni bil zamujen. Sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da bi bilo v okoliščinah konkretnega primera, ko je bila tožnica „ob sklepanju pogodbe zavedena,“ ko je torej menila, da je sklenila posel zavarovanja terjatve in je bila do prejema sklepa o izvršbi prepričana, da je tako tudi toženčevo stališče, prestrogo zahtevati, da bi morala tožbo vložiti že v enem letu od sklenitve pogodbe (in s tem varovati interese toženca, ki je ravnal nepoštevno).

12. Zaključek drugostopenjskega sodišča, da je bil A. A. kontaktna oseba in povezovalni člen pri sklenitvi pogodbe bi bil v luči procesnih pravil lahko problematičen, ker temelji (tudi) na dejstvu, da je sodišče (izvedelo izven tega postopka) za nekatere sodne postopke in v njih izdane odločbe (ki jih ni izvedlo kot dokaz, kot trdi revizija) zoper imenovanega v podobnih zadevah,3 pa z njimi ni seznanilo toženca. Problematičen bi bil, če bi bilo dejstvo, kdo je tožnico povezal s tožencem, pomembno za odločitev. A ni bilo; za odločitev je bilo bistveno, da je bil pogodbena stranka in da je bil v pogajanja in sklenitev pogodb (posojilne in prodajne) aktivno vključen (tudi toženec). Niti ugotovitev, da je A. A. sodeloval pri prevari, ne bi bila pomembna; ne le zato, ker tožba zoper njega ni vložena, pač pa tudi zato, ker (kot tretji, ki ni pogodbena stranka) ni pasivno legitimiran v sporu za razveljavitev pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama.

**Glede prevare**

13. Toženec poudarja, da gre pri prevari za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Po sodni praksi je to tedaj, ko sopogodbenik aktivno zavaja drugega sopogodbenika, da bi ga napeljal k sklenitvi pogodbe.4 Toženec bi torej moral tožnico namenoma in aktivno zavajati in napeljevati v zmoto, a na to ne kaže noben drug dokaz, sodišče se je oprlo le na izpoved tožnice. Argumentira, da ji ne bi smelo verjeti, ker njene izpovedi ni potrdil noben drug dokaz, poleg tega je na naslov prejela zemljiškoknjižni sklep in tri sklepe o izvršbi zaradi izterjave pogodbene kazni, zoper katere ni ugovarjala, dokazala pa ni niti premoženjske stiske.

14. Z zgoraj navedenim toženec le (znova) nedovoljeno izpodbija dejanski zaključek, da je tožnico namenoma, nepošteno, spravil v zmoto ob sklepanju izpodbijane pogodbe, in oceno dokaza, na katerem (med drugim) ta dejanski zaključek temelji (tretji odstavek 370. člena ZPP). S takimi zaključki zato ne more uspeti. Relevantna je zmota ob sklepanju pogodbe; okoliščina, da tožnica prejela zemljiškoknjižni in izvršilne sklepe po sklenitvi pogodbe, ni argument proti zaključku, da je bila v zmoti v trenutku sklepanja pogodbe. Da bi bila tožnica v (pravno nerelevantni zmoti) pravni zmoti, pa revizija ne uveljavlja (prvi odstavek 371. člena ZPP). Zato zaključka o prevari kot kvalificirani zmoti (49. člen OZ) ni izpodbila.

**Glede domneve resničnosti vsebine notarskega zapisa**

15. V reviziji poudarja, da je pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa, javna listina po določbah 43. in 45. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) javna listina pa dokazuje resničnost tistega, kar je v njej določeno ali kar se v njej potrjuje. Zato sodišče ne bi smelo ugotavljati, ali in na kakšen način naj bi toženec tožnici izročil kupnino.

16. Očitek, da sodišče ne bi smelo ugotavljati plačila kupnine (ki je v nasprotju z na drugem mestu revizije zapisano trditvijo, da tega ni uveljavljalo 5), je neutemeljen. Res je, notarski zapis je, razen v okoliščinah, navedenih v 5. in 7. točki prvega odstavka 43. člena ZN, ki se v konkretnem primeru ne zatrjujejo javna listina (45. člen ZN). Vendar pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP).

**Glede ničnosti pogodbe in glede fiduciarnosti prenosa listine**

17. Če je bila pogodba sklenjena v okoliščinah, ki jih je zatrjevala tožnica, uveljavlja v reviziji toženec, potem je šlo za navidezno pogodbo, ki je po 50. členu OZ nična oziroma bi bil toženec v primeru, da bi pogodba služila le zavarovanju posojilne terjatve, dolžan nepremičnino prenesti nazaj v last tožnice šele, ko bi ta izpolnila vse obveznosti iz posojilne pogodbe, do tedaj pa bi veljal fiduciarni prenos. Sodba se do tožničinih trditev o tem ni opredelila, o njih nima razlogov in je materialno zmotna.

18. Sodišči sta odločili, da je prodajna pogodba izpodbojna. Tožnica je tako uspela s primarnim tožbenim zahtevkom. Zato se do njenih trditev, ki bi bile relevantne v zvezi s podrednim ničnostnim zahtevkom, ni bilo treba opredeljevati. Očitek procesne kršitve zato ni utemeljen. Zmotno je tudi toženčevo materialnopravno naziranje, da bi bil (načeloma) na podlagi fiduciarnega pravnega posla dolžan nepremičnino vrniti šele po vrnitvi postopka (ki ga sicer še vedno zanika); temelji namreč na zmotni predpostavki, da bi bil tak posel veljaven. Ob ugotovitvi, da je bila prodaja nepremičnine povezana s kupčevim posojilom prodajalki, da kupnina ni bila plačana in da je skoraj dvajsetkrat višja od posojila, namreč ni vnaprej izključen, zaključek o ničnosti prodajne pogodbe zaradi učinkov te pogodbe, ki so primerljivi z učinki lex commisoria, ki je prepovedan (132. člen Stvarno pravnega zakonika (ZSP)6. **Glede ostalih očitkov procesnih kršitev**

19. Toženec je očitke o procesnih kršitvah uveljavljal nesistematično in razpršeno. Na večino je revizijsko sodišče že odgovorilo.

**O zatrjevani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP**

20. Odgovoriti mora še na očitek, da je celotna obrazložitev drugostopenjske sodbe protislovna izvedenim dokazom na glavni obravnavi, kar je razlog absolutne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik ga utemeljuje s trditvami, da je sodišče prejudiciralo, da sta pri domnevni prevari protipravno ravnala priča A. A. in notarka (s čemer je poteptalo institut notariata), pa to ni bilo potrjeno v nobenem postopku, da o A. A. sodelovanju v postopku ni v spisu niti enega dokaza toženca njegovo poslovanje ne zanima, mu pa ne more biti v škodo ter da se sodišče ni opredelilo, zakaj ni verjelo izpovedi notarke in priče B. B..

21. Protislovnost odločitve izvedenim dokazom že načeloma ne mora pomeniti uveljavljanih kršitev, ki sta podani, ko je sodba (ali njeni razlogi o odločilnih dejstvih) pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma v primeru t. i. protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja pod krinko procesne napake in zmotne uporabe materialnega prava, kar ob že večkrat pojasnjenem nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

**O zatrjevani kršitvi prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP**

22. Nazadnje toženec uveljavlja kršitev določbe 8. člena ZPP, češ da se sodišče ni opredelilo in dokazno ocenilo vseh predlogov toženca, predvsem dejstev in konkretnih dokazov, ki nasprotujejo navedbam tožnice in obrazložitvi same sodbe ter ni podalo zadostne in izkustveno preverljive in prepričljive dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, zaslišanih prič ter da zgolj dejstvo, da si toženec ni ogledal notranjosti hiše, neskladje navedb o študiju njegove sestre v Mariboru, da je tožnici posodil 1.300,00 EUR in da je pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa navidezna, ne more pomeniti, da je bila tožnica pri njeni sklenitvi prevarana in da je zato neveljavna.

23. Tudi tu zatrjevane procesne kršitve ni bilo. Da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom istega zakona, je toženec uveljavljal že v pritožbi. Sodišče druge stopnje je na njegove pritožbene očitke (v reviziji dobesedno prevzete) odgovorilo v 7. točki obrazložitve. Toženec bi zato v reviziji lahko uveljavljal le, da ta odgovor ni, in iz katerih razlogov, ustrezen.

**Odločitev o reviziji**

24. Revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava je toženec uveljavljal neutemeljeno. Revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče skladno z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.

**Stroški revizijskega postopka**

25. Toženec z revizijo ni uspel, zato je tožnici dolžan povrniti stroške, ki so ji nastali v revizijskem postopku. Predstavljajo jih stroški sestave odgovora na revizijo, konkretna nagrada pooblaščencu, odmerjena po tar. št. 3300 Odvetniške tarife na 1.676,00 EUR ter povečana za 22 % davek na dodano vrednost in za 20 ,00 EUR materialnih stroškov po tarifni številki 6002 iste tarife.

1 Uporaba ZPP-D 2 Glej zadnji del razlogov v 8. točki obrazložitve te sodbe. 3 Obe zadevi sta pravdni. 4 Sklicuje se na zadevo II Ips 922/2008. 5 Glej zaključni del 7. točke obrazložitve te sodbe. 6 Npr. sodba II Ips 231/2015; zadeva se od tu obravnavane razlikuje v toliko, da ni bilo zmote oziroma prevare.