Jedro

Po določbi 207. čl. ZOR sta naročnik in izvajalec del za škodo oškodovancu solidarno odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.1.1995, opr. št. V I 221/95, v veljavi v 1. in 3. tč. izreka. S tem sklepom je bilo naloženo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 31.298,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.1994 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 3.750,00 SIT. Obenem je odločilo (tč. 2. izreka izpodbijane sodbe), da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 5.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2000 dalje do plačila. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je bila razpisana glavna obravnava večkrat prestavljena zaradi odsotnosti tožeče stranke. Za zadnji rok je bil nepredvidoma odsoten in se ni mogel udeležiti razprave. Ne strinja se z navedbo, da priznava, da je pri izkopu prišlo do pretrganja telefonskega kabla, kar lahko potrdi strojnik, ki je delal izkop. Če pa je kasneje prišlo do poškodbe kabla, ni kriv. Za nastalo škodo je kriv sam lastnik zemljišča, ki je naročil izkop. Pritožba ni utemeljena. Trditev tožene stranke v pritožbi, češ da je bila zaradi odsotnosti tožeče stranke glavna obravnava večkrat preložena, je po eni stranki nepomembna, po drugi pa tudi ni točna. V tej pravdni zadevi sta bili razpisani dve glavni obravnavi. Prve, razpisane za dan 8.6.1999, se tožeča stranka ni udeležila, zato je postopek miroval, po nadaljevanju pravdnega postopka pa je bila razpisana še ena glavna obravnava, ki pa se je pravilno vabljeni toženec ni udeležil in svojega izostanka tudi ni opravičil. Kljub zatrjevani nenadni zadržanosti v sedanji informacijsko podprti družbi ne more biti ovir, da toženec svoje odsotnosti ne bi mogel opravičiti, če je zanjo imel utemeljene razloge. Sodišče prve stopnje je zato pravilno opravilo glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljenega toženca in s tem kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Tudi ni točna pritožbena trditev, da toženec pretrganja telefonskega kabla ni priznal. V ugovoru proti sklepu o izvršbi je namreč dne 3.2.1995 sam zapisal: "Po končanem izkopu pa se je vsula zemlja in pretrgala telefonski kabel". S tem zapisom je torej poškodovanje telefonskega kabla priznal in takšna ugotovitev prvega sodišča v izpodbijani sodbi ni v nasprotju s podatki v spisu. Smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP tedaj prvo sodišče tudi ni zagrešilo. Toženec sicer v pritožbi predlaga zaslišanje strojnika, s čemer uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obravnavani spor je namreč glede na višino vtoževane terjatve spor majhne vrednosti, sodbo, izdano v takšnem sporu, pa je mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Tudi v materialnopravnem pogledu je odločitev prvega sodišča pravilna, saj je prvo sodišče, ki je svojo odločitev oprlo na določbo 154. čl. ZOR, pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov civilnega delikta, prav tako tudi, da je toženec kot izvajalec del v tem postopku pasivno legitimiran. Ker toženec v pritožbi ponavlja svojo trditev, da je za nastalo škodo kriv lastnik zemljišča, mu je potrebno povedati, da ZOR v 207. čl. predpisuje solidarno odgovornost naročnika in izvajalca del, kar pomeni, da vsak izmed njiju odgovarja tožeči stranki za celotno škodo. Tožeči stranki pa je prepuščeno, da njeno izpolnitev zahteva od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena (414. čl. ZOR). Višina škode je listinsko izkazana, tako da je tudi po višini odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. čl. ZPP.