Jedro

Navedba okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma, pomeni tožilčevo obrazložitev utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da ga je storila oseba, zoper katero zahteva preiskavo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 4. 10. 2011 zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper obdolženega R. K. v smeri kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec, vendar je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 9. 2. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je vrhovni državni tožilec dne 20. 6. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker je bil zakon kršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ker je zahteva vložena v obdolženčevo škodo, ugotovi, da so bile kršene določbe, ki se nanašajo na kaznivo dejanje pranja denarja po 245. členu KZ-1. Drugopis zahteve državnega tožilca je Vrhovno sodišče poslalo obdolžencu na njegov naslov bivališča, vendar se je sodno pismo sodišču vrnilo dne 2. 8. 2012 z oznako „non reclame“.

B.

3. Preiskava se začne zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje (prvi odstavek 167. člena ZKP). V zahtevi za preiskavo mora državni tožilec navesti: osebo, zoper katero se zahteva preiskava, opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonsko označbo kaznivega dejanja, okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma in že zbrane dokaze ter predlagati, katere posamezne okoliščine naj se v preiskavi raziščejo in katera posamezna preiskovalna dejanja naj se opravijo (tretji odstavek 168. člena ZKP). Navedba okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma tako pomeni tožilčevo obrazložitev utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da ga je storila oseba, zoper katero zahteva preiskavo.

4. Neutemeljeno vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP z navedbo, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršen zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje. V konkretnem primeru namreč sodišče zahteve za preiskavo ni zavrnilo iz tega razloga, niti ni moč pritrditi navedbam vložnika v zahtevi, da je nosilni razlog, ki ga je sprejelo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da zaradi preveč neopredeljenega opisa predhodnega dejanja sodišče zadeve ni moglo obravnavati tudi vsebinsko.

5. Kot izhaja iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje, je le-to zavrnilo zahtevo za preiskavo, ker zbrani podatki ne potrjujejo utemeljenega suma, da je osumljeni storil kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 (v smeri katerega je državno tožilstvo zahtevalo uvedbo preiskave zoper osumljenca), ker državni tožilec za svoje navedbe v zahtevi za preiskavo ni ponudil ustreznih dokazov oziroma le-te v priloženi dokumentaciji nimajo podlage, in ne iz razlogov, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja vložnik. Pritožba okrožnega državnega tožilca zoper sklep sodišča prve stopnje, v kateri je okrožni državni tožilec navedel, da je zoper osumljenca dne 23. 11. 2010 na Okrožno sodišče v Kopru vložil neposredno obtožnico zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 247. člena KZ-1 (storjenega dne 2. 6. 2010 v Kopru) in menil, da „kolikor v prilogah zahtevi za preiskavo ni moč najti utemeljenega suma kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1, pa je gotovo najti utemeljen sum kaznivega dejanja po 247. členu KZ-1“, je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih sklepa je sodišče druge stopnje pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da ni podana zadostna stopnja utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ker državni tožilec v zahtevi za preiskavo ni navedel konkretnih okoliščin in dokazov za svoje trditve, saj iz njegovega predloga, katere okoliščine naj se raziščejo v preiskavi in katera preiskovalna dejanja naj se opravijo, izhaja, da v času vložitve zahteve za preiskavo ni razpolagal in sodišču ni predložil dokazov, ki bi utemeljevali sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje pranja denarja. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila zahteva za preiskavo z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnjena iz vsebinskega oziroma materialno pravnega razloga – ker iz dokaznega gradiva, ki ga je predložil sodišču prve stopnje okrožni državni tožilec, ni izhajal utemeljen sum, da je obdolženec storil v zahtevi za preiskavo očitano mu kaznivo dejanje pranja denarja.

6. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP), pri tem pa pripominja, da ni razlogov, da se ob izpolnjenih pogojih iz 409. člena ZKP kazenski postopek zoper obdolženca zaradi istega dejanja ne bi smel znova uvesti.