Jedro

Delavcu ne pripada denarno nadomestilo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če se je v času trajanja sodnega postopka predčasno upokojil. Do nadomestila bi bil upravičen zgolj v primeru, če bi bil tudi v nadaljevanju, do poziva tožene stranke v letu 1996 (po pravnomočnosti sodbe), brezposelen oz. brez pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja ter razlike pokojnine znesek 2.051.416,59 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Poleg tega je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 109.250,00 SIT. Ugotovilo je, da se je tožnik z dnem 27.12.1994 predčasno upokojil, pri čemer po datumu 20.6.1996, ko je postala pravnomočna zadnja sodna odločba, v zakonskem roku ni uveljavil pravice vrnitve na delo. Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da mu je bil po pravnomočni sodbi opr. št. II Pd 2622/94 priznan obstoj delovnega razmerja od dne 26.12.1992 dalje do vrnitve na delo in s tem pravice do vseh prejemkov iz dela. Po pozivu tožene stranke ni imel pravnega interesa nadaljevati delo, temveč je zahteval le še izpolnitev obveznosti. Z nezakonito odločitvijo sodišča je tako prikrajšan, ne samo pri plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, temveč tudi pri delovni dobi, kot podlagi za odmero starostne pokojnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. zahtevku v celoti ugodi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožena stranka je z dopisom z dne 27.6.1996 reagirala na pravnomočno sodbo delovnega sodišča, s katero je sodišče razveljavilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika in ugotovilo, da mu to še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, vključno z pravico do reintegracije. Z navedenim dopisom je tožnika pozvala, da se zglasi pri njej in predloži ustrezne listine. Na podlagi listin je ugotovila, da se je tožnik v času trajanja postopka pred sodiščem dne 27.12.1994 predčasno upokojil. Zato je bila pri realizaciji pravnomočne sodbe v celoti vezana na odločbo o upokojitvi. Tako tudi po zaključku pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni bilo podanih nobenih razlogov, da se tožniku po datumu predčasne upokojitve priznajo pravice iz delovnega razmerja in s tem vtoževana denarna prikrajšanja. Do njih bi bil upravičen zgolj v primeru, če bi bil tudi v nadaljevanju, do poziva tožene stranke v letu 1996, brezposelen oz. brez pravic iz naslova pokojninskega varstva. Ker je tožnik z predčasno upokojitvijo rešil svoj tako delovno-pravni kot socialni status, je povsem brez pomena kakršnokoli pritožbeno sklicevanje na upravičenost zahtevka oz. na upokojitev z dnem 4.7.1996, ko se je na poziv zglasil pri svojem delodajalcu. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z navedenimi dejstvi zavrnilo pritožbo. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).