Jedro

Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega D. S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 750,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega D. S. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1 in kaznivo dejanje posilstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 170. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je, na podlagi drugega odstavka 173. člena KZ-1, določilo kazen pet let zapora in za drugo kaznivo dejanje, na podlagi drugega odstavka 170. člena KZ-1, kazen tri leta zapora, nato mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedem let zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki jo je po tar. št. 7116 odmerilo v višini 500,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično, prepričljivo in izčrpno obrazložilo tako, da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika in nanje pravilno odgovorilo, pritožnik pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

5. Glede kaznivega dejanja na škodo U. S. pritožnik ponavlja obtoženčev zagovor in poskuša v povezavi z izpisom spletnega pogovora med oškodovanko in M. G. z dne 19.7.2011 in 21.7.2011 in izpovedbo A. B. prikazati, da obtoženec očitanega kaznivega dejanja ni storil. Vendar je sodišče prve stopnje obtoženčev zagovor skrbno analiziralo in navedlo številne prepričljive razloge, zakaj takega zagovora ni mogoče sprejeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev. Ravnalo je pravilno, ko je spletni pogovor z dne 19.7.2011 in 21.7.2011 ocenjevalo v povezavi z ugotovitvami sodne izvedenke psihološke stroke dr. M. T. Ž. o tipičnem sindromu travmatične spolne izkušnje pri oškodovanki, in na tej podlagi spletnemu pogovoru dalo pravi pomen (četrti odstavek na strani 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugačna ocena tega dokaza, ki jo ponuja pritožnik, ni sprejemljiva, saj predstavlja zgolj njegovo lastno videnje. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo tudi izpovedbo A. B. in v obrazložitvi izpodbijane sodbe za to podalo prepričljive razloge (četrti odstavek na strani 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožnik s posplošenim nesprejemanjem le- teh ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo oškodovanki, saj je dogodek, zaobsežen z obtožnim aktom, vseskozi opisovala skladno in prepričljivo, njena izpovedba se ujema z izpovedbo P. K., zlasti pa z ugotovitvami izvedenke psihiatrične stroke, kar vse dovoljuje gotovostno zaključevanje. Zato po oceni pritožbenega sodišča pritožbene navedbe ne morejo vnesti dvoma v dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi.

6. Tudi glede kaznivega dejanja na škodo K. D. pritožnik ni uspel pri pritožbenemu sodišču vzbuditi pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo pravilno in prepričljivo dokazno oceno ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z logičnimi in prepričljivi razlogi, v katere razumen človek ne more dvomiti. Pri tem je analiziralo tako zagovor obtoženca in izpovedbo K. Ž., ki je izpovedala v obtoženčevo korist, kot izpovedbi oškodovanke in B. V. ter navedlo prepričljive razloge, zakaj verjame oškodovanki in B. V. ter zakaj ne sprejema zagovora obtoženca in izpovedbe K. Ž. (od petega odstavka na strani 12 do tretjega odstavka na strani 13 v povezavi z drugim odstavkom na strani 11 in četrtim odstavkom na strani 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pritožnik s posplošenim nesprejemanjem dokazne ocene ne more biti uspešen. Dvoma v verodostojnost oškodovankinega pričevanja pritožnik ne more vnesti niti s podajanjem lastnih sklepov o pričakovanem vedenju oškodovanke po posilstvu. Oškodovanka je pojasnila, da jo je bilo strah posledic, ki jih prinaša razkritje takega travmatičnega dogodka, kar se ujema z ugotovitvami sodne izvedenke o psihičnih posledicah pri oškodovanki, zato je povsem razumljivo, da o obravnavanem dogodku sprva ni povedala nikomur. Kot določa drugi odstavek 3. člena ZKP, sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za tako prepričanje imelo podlago v izvedenih dokazih, to je izpovedbi oškodovanke, ki je obtoženca vseskozi skladno obremenjevala, pričevanju B. V., zdravstveni dokumentaciji in psihiatričnem izvedenskem mnenju. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi v tem delu ni utemeljen.

7. Pritožnik nima prav, ko meni, da je bila obtožencu za obravnavani kaznivi dejanji izrečena prestroga enotna zaporna kazen. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje obrazložilo v četrtem odstavku na strani 14 izpodbijane sodbe. Pri tem pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo težo očitanih kaznivih dejanj in obtoženčevo predkaznovanost. Okoliščina, ki jo pritožnik nadalje izpostavlja, da si je obtoženec uredil življenje s partnerko, je hvalevredna, vendar ni taka okoliščina, ki bi utemeljevala izrek nižje enotne zaporne kazni. Tudi časovna oddaljenost očitanih kaznivih dejanj ne izkazuje tiste olajševalne konotacije, ki bi govorila v prid nižji zaporni kazni. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu, potem ko mu je za posamezni dejanji določilo kazni na spodnji meji predpisanih kazni, izreklo primerno enotno zaporno kazen. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni potrebno poseči. 8. Glede na povedano pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

9. Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 750,00 EUR. (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1).