Jedro

Če premoženje ni bilo podržavljeno pravnim prednikom vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka, Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46) ne more biti podlaga za uveljavljanje vrnitve tega premoženja po določbah ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 299/98-13 z dne 23.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.7.1998. Z njo je ta ugodila pritožbi Slovenskega odškodninske sklada d.d. L. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) ter odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 20.1.1998 ter zavrnila spremenjeni zahtevek tožnic (pravnih naslednic vlagatelja) za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 639/146 vl. št. 601 k.o. R. Z odpravljeno odločbo je navedeni organ prve stopnje ugodil zahtevi vlagatelja I.Š. za denacionalizacijo nepremičnine, podržavljene I. in M.Š. (staršem vlagatelja) na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v M. z dne 14.11.1945 (1. točka izreka) in določil odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 27.461,80 DEM (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje sprejema kot pravilno stališče tožene stranke, da v obravnavani zadevi Zakon o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46, ZRP), ki je sicer naveden v 22. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ne more biti temelj za upravičenost do denacionalizacije podržavljenega zemljišča. Iz podatkov in listin predloženega spisa izhaja, da sta pravna prednika vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka konkretno nepremičnino s kupno pogodbo z dne 16.3.1943 prodala nemški gospodarski družbi ... - L. S. M. Njej je bila (z vsem premoženjem) zaplenjena z odločbo mestne zaplembene komisije M. z dne 14.11.1955 po določbah 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45). Ker je bila nepremičnina podržavljena navedeni nemški gospodarski družbi in ne pravnima prednikoma vlagatelja, tudi po presoji sodišča ne gre za primer, ki bi bil urejen v 3. ali 4. členu ZDen. Soglaša z razlogi tožene stranke, da ni bilo pogojev za uvedbo postopka.

Tožnici vlagata pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinjata. Prodajna pogodba je bila sklenjena pod prisilo. To dokazuje tudi prejeta kupnina: 465,75 RM, kar je po vojni predstavljalo približno 270 DIN. Pravni predniki tožnic so res imeli možnost zahtevati vrnitev takoj po vojni. Tega iz utemeljenih razlogov niso storili, zato je ZDen podlaga za vračanje. Njegov namen je poprava krivic, ne pa otežkočenje ali onemogočenje njihovega uveljavljanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da zahtevku ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke, izpodbijane v upravnem sporu, nanaša pa se na čas in stranke prodaje nepremičnine ter pravno podlago zaplembe, ni sporno. Navedeno dejansko stanje v pritožbi tožnici tudi ne izpodbijata. Zato sta pravilni tudi nadaljnji dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje in tožene stranke o tem, da sporna parcela, ni bila podržavljena pravnima prednikoma vlagatelja zahtevka oziroma prednikoma obeh tožnic, in da ni prešla v državno last na podlagi ZRP. Zato navedeni zakon ne more biti podlaga za uveljavljanje vračila parcele po določbah ZDen. Namen ZDen je res poprava krivic, vendar le pod pogoji, ki jih določa. Če ti pogoji niso izpolnjeni, denacionalizacijskemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Ker je tožena stranka že po izvedenem postopku ugotovila, da glede na navedeno dejansko stanje ni pogojev za uvedbo postopka, je pravilno odločila, ko je zahtevek zavrnila. Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo proti taki odločitvi tožene stranke zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.