Jedro

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi izdajatelj računov dejansko opravil izročitev blaga, ki so bile zaračunane z obema računoma, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka. Računa, s katerima je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka, sta fiktivna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje november 2007 v višini 8.212,20 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo dne 31. 12. 2007 do 22. 10. 2008 v znesku 317,67 EUR. Tožnik mora obveznosti, navedene pod točko 1 izreka izpodbijane odločbe plačati v 30-ih dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe.

Iz obrazložitve prvostopenjskega organa izhaja, da je pri tožniku opravil davčni nadzor DDV za obdobje leta 2007. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 29. 8. 2008, nanj pa je tožnik podal pripombe. Pri inšpiciranju pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV je davčni organ upošteval v letu 2007 veljavna določila Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da tožnik opravlja dejavnost zbiranja odpadkov.

Davčni inšpekcijski nadzor DDV je bil opravljen, ker je prvostopenjski organ pridobil podatke, da naj bi tožnik v inšpiciranem obdobju posloval z missing traderji. Te družbe imenuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 kot gospodarske subjekte oziroma družbe, ki so registrirani davčni zavezanci za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobivajo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV (pridobitev blaga znotraj EU) in dobavljajo to blago ali storitve z obračunanim DDV, vendar pa dolgovanega DDV ne plačajo davčni upravi. V bistvu gre za navidezne družbe, ki so z lažno izjavo, da bodo začele opravljati gospodarsko aktivnost, zaradi česar se morajo registrirati za DDV, preslepile davčni organ in si pridobile veljavno identifikacijsko številko za namene DDV, ki jo potem zlorabijo za namene davčne utaje. Missing trader podjetje je ključni člen v verigi utaje DDV, kajti brez njega tovrstna utaja ni možna, pri tem pa je ključnega pomena to, da missing trader podjetje samo, brez drugih udeležencev, utaje DDV ne more izvesti. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa je tožnik v inšpiciranem obdobju posloval z družbo A. d.o.o., ki je bila po predhodnih ugotovitvah davčnega organa identificirana kot missing trader. Pregledani so bili: dva računa št. 13/07 in št. 14/07, kartica dobavitelja A. za leto 2007, analitična kartica dobavitelja, izpis materialne kartice dobaviteljev na dan 8. 11. in 22. 11. 2008, prevzemnica in tehtalni listek, zbir prevzemnic dobavitelja A. d.o.o., prevzemnice s priloženimi tehtalnimi listi in prevoznicami, prevzemnica za dobavitelja B.B. s.p. in prevzemnica za dobavitelja C. in tehtalni list. Pregled tehtalnih listov je pokazal, da so računalniško stipkani v dveh izvodih, od katerih navaja eden podatke o prvem tehtanju (bruto maso), drugi pa podatke o drugem tehtanju (neto), oba pa vsebujeta podatke z navedbo datuma, zaporedne številke tehtanja, registrske številke vozila, časa tehtanja, maso. Prvi tehtalni listi so podpisani s strani tehtalca in sortirca tožnika. Tehtalni listi ne vsebujejo rubrike o podatkih dobavitelja, zato je ime dobavitelja, za katerega se opravi tehtanje, vedno dopisano ročno s strani tehtalca. Nadalje je bilo ugotovljeno, da z družbo A. d.o.o. ni bila sklenjena nobena pogodba o odkupu odpadne surovine, odkupna cena je bila določena dogovorno. Zaposlena pri tožniku je povedala, da je ob trgovanju z družbo A. d.o.o. kontaktirala z osebo po imenu D.D. ter da v letu 2008 ne poslujejo več s to družbo. Prevoznik pa je bila družba E. d.o.o.. Družba A. d.o.o. ni opravljala gospodarske dejavnosti, temveč je izvajala samo transakcije preko TRR na podlagi fiktivnih računov ter dvigov gotovine, za katere davčni organ ne more ugotoviti za kakšen namen so bili v resnici opravljeni. Nato davčni organ podrobno opiše značilnosti poslovanja družbe A. d.o.o.. Tej družbi je davčni organ potem tudi odvzel identifikacijsko številko za DDV v skladu z 80. členom ZDDV-1. Prav tako je bil opravljen kontrolni postopek pri družbi E. d.o.o.. Ta družba je namreč tožniku opravljala prevoze surovin na relaciji ... (F.). Družba E. d.o.o. ima s tožnikom sklenjeno pogodbo z dne 28. 8. 2007, na podlagi katere se izvajalec E. d.o.o. zavezuje opravljati za naročnika storitve prevoza koristnih odpadnih surovin na relacijah in pod pogoji, kot je to določeno v Pogodbi. Naročanje odvozov se izvaja dnevno na podlagi naročilnice. Izvajalec mora poslati naročniku potrditev naročila, s katerim se zaveže, da bo odvoze opravil v predvidenem obsegu in roku. Izjemoma se prevoz lahko naroči tudi ustno, vendar mora biti za odvoz naknadno izdana pisna naročilnica. Nato davčni organ opiše prakso v letu 2007 postopka prevoza med Zalogom in lokacijo odpadnega materiala pri tožniku. Prevoz v letu 2007 se je namreč opravil le na podlagi telefonskega poziva s strani komerciale F. d.d., s strani naročnika niso bile izdane pisne naročilnice (kljub pogodbenemu določilu, da se te izdajo). V teh naročilih je prevoznik dobil podatek o lokaciji, od koder bo pripeljal surovine, nič pa od katerega dobavitelja mora te surovine prevzeti. Na prevzemnem listu v Zalogu ga je čakal predstavnik ciganov, ponavadi eden od bratov G., ki mu je tudi pokazal kateri kup odpadnega železa je za odvoz. Prevoznik ni vedel za katerega dobavitelja nalaga, pri prevzemu ni podpisal nobenega dokumenta. Ko je bilo naloženo, ga je odpeljal na F. d.d. na tehtanje. Na tehtanje se je pripeljal tudi predstavnik ciganov, ki je uredil vse v zvezi z dokumenti. Ta predstavnik ciganov tehtalcem pri tožniku pove, na katero firmo se mora glasiti dobavitelj na tehtalnem listu, predstavnik ciganov tudi prevzame en izvod tehtalnega lista. Tehtalec nato potrdi prevoznico, na katero vpiše količino prevožene surovine in pa dobavitelja. V letu 2008 pa pooblaščenec družbe E. d.o.o. pove, da je F. d.d. izdajal pisne naročilnice. Prav tako je bila zaslišana oseba, ki je zaposlena kot tehtalec surovin pri tožniku in tudi ona podrobno opisala način poslovanja, ki ni bil pravilen. Če je prevozniku izdana s strani tožnika naročilnica za prevoz, potem se že iz te naročilnice vidi, kdo je dobavitelj surovin oziroma od katerega dobavitelja naj pripelje surovine.

Na podlagi teh izjav in pregleda dokumentov je prvostopenjski organ ugotovil, da se dobavitelj družba A. d.o.o. ne prevozniku in ne tožniku kot prevzemniku z nobenim dokumentom, na primer z dobavnico, ni izkazala, da je lastnik surovin, za katere je potem izstavila račun. Dobava blaga namreč pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik – prenos lastninske pravice na blagu. Tožnik ne razpolaga oziroma od družbe A. d.o.o. ni pridobil nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da ta razpolaga z odpadnimi surovinami. Z navedeno družbo ni bila sklenjena nobena pogodba o dobavi, po izjavi komercialista pri tožniku je bila cena postavljena dogovorno po telefonu s predstavnikom A. d.o.o., edini dokument, ki ga posedujejo od družbe A. d.o.o. je račun, ki pa ni dokument o dobavi, dobavnic ni, prevzemnice pa so interni dokumenti tožnika in tudi podpisane samo s strani tožnika. Ko je prvostopenjski organ pregledal tudi druge primere prevozov, ki jih je opravil E. d.o.o. za druge dobavitelje, je ugotovil, da je v drugih primerih dobavitelj izdal dobavnico kot dokument, na podlagi katerega se je pisno izkazal za dobavitelja in kot tak predajal prevozniku odpadno železo. Iz vsega izhaja, da tožnik pri sklepanju poslov z družbo A. d.o.o. ni opravil vseh ukrepov, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo trdil, da je dobavitelj tudi dejanski lastnik odpadnih surovih. Dokumenti o transakciji namreč ne izkazujejo dejanskega dobavitelja oziroma lastnika, ki lahko opravi dobavo blaga. Zato se na podlagi 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 vstopni DDV tožniku ne prizna po računih, ki jih je s strani družbe A. d.o.o. prejel v letu 2007 in zanje uveljavil vstopni DDV. Vsi ti računi so bili plačani.

Drugostopenjski organ pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da v primeru prodaje stare pločevine in jekla E1, ki je bilo predmet računov št. 14/07 in št. 13/08 družbe A. d.o.o., tožniku utemeljeno ni priznal odbitka vstopnega DDV. Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2) v 3. odstavku 76. člena določa, da mora, če ta zakon ne določa drugače, davčni zavezanec dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Davčni zavezanec, ki je uveljavljal odbitek vstopnega DDV, mora torej nabave dokazati. Predloženi računi zato sami po sebi niso zadosten dokaz o dobavah. Tožnik bi moral imeti ob vsebinsko popolnih računih tudi druge listine, ki bi bile sestavljene v zvezi z dobavljanjem blaga in iz katerih bi bilo razvidno, da mu je družba A. d.o.o. v resnici opravila zaračunane dobave odpadnih surovin. Dokaz o opravljeni dobavi blaga bi lahko bila obojestranska podpisana dobavnica oziroma listina, na kateri bi izvršeno dobavo določenega blaga potrdil tako dobavitelj kakor tudi prevzemnik in ki bi se tudi ujemala z drugimi listinami; s takšno listino pa tožnik ne razpolaga v nobenem izmed navedenih primerov. Tožnik v zvezi z računi družbe A. d.o.o. ni predložil nobene dokumentacije, ki bi izkazovala, da mu je omenjena družba dobavila zaračunano blago. Davčnemu organu je predložil le prevzemnice in tehtalne liste, ki so interne listine tožnika in ki zatrjevanih dobav s strani družbe A. d.o.o. ne dokazujejo. Predložene prevzemnice in predloženi tehtalni listi niso podpisani s strani dobavitelja. Tehtalni listi ne vsebujejo podatkov o dobavitelju, ampak je na njih zgolj prostoročno pripisano „A,“, podpisani pa so s strani tehtalcev in sortirca tožnika, kot je že ugotovil prvostopenjski organ. Edina dokumenta, na katerih je podpis družbe A. d.o.o., sta sporna računa. Pisne pogodbe o odkupu odpadnih surovin tožnik z omenjeno družbo ni sklenil, z dobavnicam pa tudi ne razpolaga. Tožnik torej kot že rečeno dejanske dobave blaga ni izkazal. Iz tega razloga mu tudi utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih. Zato je ugotavljanje prvostopenjskega organa, kdo je bil dejanski lastnik zaračunanega blaga, brezpredmetno. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa se sporni računi nanašajo na fiktivne prodaje. V obravnavanih primerih pač ni prišlo do prometa blaga med izdajateljem spornih računov in tožnikom, temveč gre za fiktivne dobave družbe A. d.o.o., ki so del davčne goljufije in so prikazane na računu zgolj z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Drugostopenjski organ tudi opozarja na 77. člen ZDavP-2, da se poslovni dogodki praviloma dokazujejo z verodostojnimi listinami. Iz dokumentacije namreč mora biti brez dvoma razvidno, katere dogodke odražajo v smislu natančnega opisa poslovnega dogodka z natančno predstavitvijo njegove vsebine, da so dogodki, ki jih listine odražajo, resnično nastali. Dokumentacije v zvezi s spornimi dobavami davčni organ ni mogel pridobiti niti pri izdajatelju računa. Nepomembne za odločitev so navedbe o tem, da tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji, saj je bil razlog za nepriznavanje vstopnega DDV v tem, da zaračunane dobave družbe A. d.o.o. niso izkazane. Glede na opisan način poslovanja ter glede na neobstoj pravilne dokumentacije pa tudi drugostopenjski organ pripominja, da je verjetno tudi tožnik glede na odstop od siceršnjega poslovanja moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije. Njegovo ravnanje namreč močno odstopa od skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Tožnik je vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega stanja ter napačno uporabljenega materialnega predpisa. Tožnik opozarja, da inšpektor ni niti poskušal ugotoviti, kaj šele dokazati, da je tožnik vedel, da gre pri družbi A. d.o.o. morda za missing trader družbo. Davčni zavezanec tudi nima nobenih pravnih možnosti pregledovati knjigovodske listine drugih pravnih oseb, zlasti pa ali je ta firma odvajala DDV, kot ga je bila po zakonu dolžna odvajati. Poleg tega pa je šlo za pravni subjekt, s katerim je tožnik sklenil le dva pravna posla. Za tožnika je v razmerah recesije bistveno, da preverja, ali mu bo družba, s katero sklepa posle blago plačala oziroma mu izročila blago. Tožnik opozarja državo, kaj je storila za potrebe tega, da bi od neplačnika missing traderja izterjala denar. Iz rednega izpisa iz sodnega registra ni bilo namreč mogoče ugotoviti, da bi bila družba A. missing trader. Po tožnikovem mnenju ni šlo za navidezno ali fiktivno prodajo z izdajanjem lažnih računov. Očitno tudi DURS ne dvomi o tem, da je tožnik blago prejel. Tožnik ima tudi urejeno dokumentacijo, iz katere je razvidna sledljivost prejetega blaga, pa tehtalni list, pa prevzemnico blaga s podpisi pristojnih oseb, kar pa so seveda verodostojne knjigovodske listine, ki dokazujejo prevzem blaga, na osnovi katerega je A. d.o.o. izstavil dva računa. Družba je torej opravila dobavo blaga in ni šlo za navidezen pravni posel. V davčnem postopku tudi ni bilo dokazano, da bi predstavniki družbe A. d.o.o. sporno blago pridobili s kaznivim dejanjem, na primer tatvine. DURS kot država v državi tolmači predpise za vsak primer posebej, kot se mu dozdeva. Potrebno je upoštevati določila Obligacijskega zakonika, ki ne določa nikakršne oblike za sklenitev pogodbe, razen v izjemnih primerih. Za tožnika je bilo v ustno sklenjenem pravnem poslu, ki je za te primere dovoljen, bistveno zgolj to, da je prejel blago, ga stehtal, napisal prevzemnico, ki je verodostojna knjigovodska listina, se pogodil o ceni s prodajalcem in nato, na podlagi izdanega računa, blago prodajalcu tudi plačal. Na ta način je bil posel korektno sklenjen. Tožnik blaga ni uporabil za namene svojih davčnih transakcij, saj je tožnik uporabil kupljeno blago za to, da ga je predelal v svojem proizvodnem procesu. Nikjer v ZDDV-1 ni napisano, da tožnik ne bi bil upravičen do odbitka DDV, četudi bi šlo resnično za dobave blaga, katerih predloženi listinski dokazi ne izkazujejo, da jih je opravil izdajatelj računov. Prav zato je država sprejela spremembe oziroma dopolnitve zakona. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 1335/2008, kjer je šlo za primer, ko promet blaga po prejetih računih od določenih družb dejansko ni bil opravljen, ker ni bilo dobavnic, ni bilo tehtalnih listin, niti ni bilo prevoznih dokumentov, direktor družbe pa ni vedel povedati, s katerimi osebami je pri navedenih družbah posloval in da gre za fiktivne posle. Pri tožniku so v vseh primerih sledili dobavi blaga dokumenti, ki so potrebni za knjiženje in ki ob resnični strokovni preveritvi ne dajo dvoma, da prometa ne bi opravila oseba, ko je izstavila račune. Tožnik opozarja, da se sodba Evropskega sodišča C-342/87 in C-2454/98 v njegovem primeru ne moreta uporabljati, saj je bil promet blaga opravljen (dokler DURS ne dokaže nasprotno) in da DURS lahko v davčnem postopku ugotavlja dejstvo, vendar tako, da dejansko stanje pravilno ugotovi in na takšno dejansko stanje pravilno uporabi materialni predpis. Opozori tudi, da je zaradi nezakonitega ravnanja DURS-a prišlo do velikega oškodovanja tožnika ter da takšno ravnanje pomeni nevestno delo po določilu 262. člena Kazenskega zakonika. Opozori tudi na pravilno oziroma nepravilno uporabo sodb Sodišča ES ter na dejstvo, da tožnik ni bil dolžan v preteklosti prepoznavati davčnih utajevalcev, ker bi morala zanje poskrbeti država. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se izpodbijani odločbi odpravita, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge v obeh odločbah in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V tem upravnem sporu je sporno vprašanje nepriznavanja odbitka vstopnega DDV tožeči stranki za računa, ki mu jih je izstavila pravna oseba A. d.o.o. in za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je tako imenovani neplačujoči gospodarski subjekt oziroma tudi tako imenovani missing trader, tožniku pa očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti skladno s prakso Sodišča Evropske unije (C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi). Tudi po presoji sodišča je možno v predmetni zadevi zaključiti, da je bila navedena oseba neplačujoči gospodarski subjekt. Obveznost DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno oziroma takrat, ko je storitev opravljena. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavi blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Odbitni DDV se davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (63. člen ZDDV-1). Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi izdajatelj računov A. d.o.o. dejansko opravil izročitev blaga, ki so bile zaračunane z obema računoma, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka. Bistveno v zadevi je torej vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala, da mu je omenjena družba dobavila zaračunano blago. Ugotovitve, na katerih temelji zaključek davčnega organa, da sta računa, s katerima je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka, fiktivna, res izhajajo iz okoliščin, iz katerih je davčni organ utemeljeno sklepal, da je družba A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt. Iz ravnanja tožeče stranke in iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek davčnega organa, da ni izkazano, da bi storitve opravila družba A. d.o.o.. Ta družba ne izkazuje nobenih dejanskih pogojev, da bi zaračunane storitve tudi opravila. Pri družbi A. d.o.o. prvostopenjski organ na podlagi okoliščin, ki jih navaja, zaključuje, da gre za missing traderja, kakor take subjekte opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004 z dne 29. oktobra 2004 (kot gospodarske subjekte, registrirane kot davčne zavezance za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobijo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV in dobavljajo to blago ali storitve z DDV, vendar ne plačajo dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu). Zato sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa.

Prvostopenjski organ je sicer tožniku očital, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV ter se pri tem sklicuje na ugotovljene objektivne okoliščine. Tudi po presoji sodišča so bile objektivne okoliščine izvedenih transakcij takšne, da bi lahko tožnik sklepal, da je poslovanje družbe A. d.o.o. neobičajno, vendar pa je v zadevi za odločitev bistveno, da tožnik ni izpolnil dokaznega bremena, ki od njega zahteva, da dokaže, da bi mu neka davčna ugodnost šla (76. člen ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Glede na to, da je davčni organ podvomil v resničnost poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično dejansko stanje, predložiti dokaze. Računi sami po sebi niso zadosten dokaz o dobavah. Tožnik bi, da bi lahko uspešno uveljavljal odbitek vstopnega DDV, moral razpolagati tudi z drugimi listinami, ki bi bile sestavljene v zvezi z dobavami blaga in iz katerih bi bilo razvidno, da mu je družba A. d.o.o. v resnici opravila zaračunane dobave odpadnih surovin. Glede ostalih tožbenih ugovorov se sodišče sklicuje že na nadrobno obrazložene argumente druge stopnje. Dodatno pa sodišče še dodaja, da so sodbe Sodišča EU obvezujoče na način, da razlagajo predpise Evropske unije in njihova uporaba ne pomeni retroaktivnost pravnih predpisov, kot to želi odločitvi prvostopenjskega organa očitati tožnik. Glede na povedano so tudi očitki tožnika prvostopenjskemu organu o nevestnem opravljanju službe v smislu kaznivega dejanja, irelevantni. Tožnik ni uspel dokazati, da mu gre v smislu davčnega prava neka ugodnost, zato mu je prvostopenjski organ upravičeno naložil plačilo davka, kot to izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.