Jedro

Zavarovanec tožene stranke kot profesionalna organizacija, ki se ukvarja s turizmom in ki ve, da bodo v hotelu nastanjeni različni ljudje (starejši, mlajši, tudi ljudje s telesnimi hibami), bi se moral zavedati, da morajo biti prehodi še posebno varni. 13,5 centimetrov visok prag iz prehoda iz sobe na balkon ne pomeni običajnega prehoda, saj je pri takšnem prehodu potrebna prav posebna skrbnost in vedenje o tem, da je stopnica bistveno višja, kot je to običajno, zato tudi dvigovanje noge ni običajno, ampak mora oseba takšen gib posebej ozavestiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče razsodilo o temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke tako, da je ugotovilo, da obstaja povračilna obveznost tožene stranke tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku 20. 9. 2006 pri padcu v hotelu S. v obsegu 80 %, v obsegu 20 % pa je dolžna trpeti škodo tožeča stranka sama. Tožnica se je 20. 9. 2006 ponoči v sobi št. 116 kompleksa T. K. – S. v hotelu S. poškodovala, ko je šla iz sobe na balkon in se je spotaknila na podboju in visokem spodnjem robu balkonskih vrat, ki je bil visok od 10 do 15 centimetrov. Pri padcu si je zlomila gleženj leve noge. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke tožnici odškodninsko odgovoren za škodo po načelih krivdne odgovornosti, v skladu z določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženkino povračilno zavezo je presojalo na podlagi splošnega načela, da se mora vsak vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu povzročil škodo ter načela skrbnosti, ob upoštevanju, da se toženkin zavarovanec ukvarja z zdraviliškim turizmom, zato velja zanj pravilno poostrene odgovornosti (OZ čl. 6/II). Sodišče je obrazložilo, da gostje balkone uporabljajo, 13,5 centimetrov visok prag med sobo in balkonom, pa glede na običajne in vsakdanje izkušnje pri hoji in prehajanju iz prostora v prostor, predstavlja oviro, ki ni običajna. To pa so okoliščine, pri katerih se lahko pričakuje, da bi lahko gostom ovirale prehod na balkon in da obstoji večja možnost, da se bodo pri hoji v takšnem prag zadeli in poškodovali. Zato zavarovanec tožene stranke ni zadostno poskrbel za varnost gostov ter je zato ravnal nedopustno. Tožničini prispevek pa je sodišče videlo v tem, da bi morala biti pri gibanju ponoči iz sobe na balkon bolj pozorna na tla pred seboj.

Tožena stranke je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču očita napačne zaključke glede njihove odškodninske odgovornosti in meni, da se od povprečno skrbnega človeka pričakuje, da bo pred prehodom iz sobe na balkon v primeru slabe vidljivosti v sobi prižgal luč, odgrnil zavese in pozorno pogledal na pohodno površino pod sabo ter posledično primerno visoko dvignil nogo ter varno prestopil prag. Meni, da ji ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja oziroma opustitve. Razlog za poškodbo je na strani tožnice, ki pri hoji ni bila previdna. Prag med prehodom iz sob na balkon je nekaj povsem pričakovanega in običajnega, tako kot so običajni tudi pločniki na cesti. Tudi iz mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da višina pragov s predpisi ni predpisana, kar je sodišče povzelo v razlogih sodbe. Zato menijo, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi bila tožnica povprečno skrbna pri hoji na balkon in bi si, v kolikor je bilo v sobi temno, predhodno prižgala luč ter odrgnila zaveso in pogledala pod noge. Zato je sodišče napačno ugotovilo, da obstaja njihova odškodninska odgovornost, pri tem se je tudi napačno oprlo na judikat Vrhovnega sodišča. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka odgovorna na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke na podlagi 131. člena OZ, po katerem mora tisti, ki drugemu povzroči škodo le-to povrniti, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Na toženi stranki je torej dokazno breme o tem, da dokaže da ni kriva za nastanek škode, medtem ko mora tožeča stranka dokazati ostale elemente odškodninske odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar pritožbeno ni sporno, da se je tožnica poškodovala, ko je iz sobe v hotelu last zavarovanca tožene stranke, ponoči in v temi stopila na balkon, pri tem pa zadela v prag, ki je bil glede na nivo tal v sobi dvignjen za 13,5 centimetrov. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da višinska razlika med najvišjim nivojem praga in tlemi na balkonu znaša 6,5 centimetrov in da zavese na notranji strani segajo 5 do 7 centimetrov od tal. Zagrnjena zavesa prikriva balkonska vrata in prag.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe potem, ko je zaslišalo izvedenca gradbene stroke, zaključilo, da gradbeni predpisi ne določajo kakšna je lahko višina praga. Zato je tudi pravilno navedlo, da toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati, da je glede višine pragu in okvira vrat na prehodu iz sobe na balkon, ravnal v nasprotju s predpisi. Vendar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča kljub temu sodišče pravilno zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni ravnal s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od profesionalne osebe, to je s skrbnostjo strokovnjaka. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Pri tem zadostuje že malomarnost oškodovalca, saj odgovarja tudi, če se je zavedal možnosti nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala ali pa, da se možnosti nastanka škode sicer ni zavedal, a bi se je moral in mogel glede na vse okoliščine. Tu je še posebno važna profesionalna skrbnost, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot kriterij odgovornosti. Sodišče je pravilno navedlo, da bi se moral zavarovanec tožene stranke kot profesionalna organizacija, ki se ukvarja s turizmom in ki ve, da bodo v hotelu nastanjeni različni ljudje, tako starejši kot tudi mlajši, pa tudi ljudje s telesnimi hibami, zavedati, da morajo biti prehodi še posebno varni. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča 13,5 centimetrov visok prag iz prehoda iz sobe na balkon, ne pomeni običajnega prehoda, saj je sodišče pravilno navedlo, da je pri takšnem prehodu potrebna prav posebna skrbnost in vednost o tem, da je stopnica bistveno višja, kot je to običajno, zato tudi dvigovanje noge ni običajno, ampak mora oseba takšen gib posebej ozavestiti. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ne glede na to, da je izvedenec navedel, da predpisi ne urejajo posebej takšnega prehoda, bi se moral zavarovanec tožene stranke zavedati, da takšen prehod sam po sebi predstavlja oviro, ki ni običajna. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da gre za povsem običajen prehod. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe v delu, ko pritožnica vso odgovornost pripisuje tožnici, saj tožnica pri tem, ko je šla v nočnem času na balkon, ni bila dolžna prižigati luči, še posebno, ker v sobi ni bila sama. Od gosta se ne more zahtevati, da mora ponoči, ko stopa na balkon prižgati luč v sobi, saj bi se na tak način od gosta zahtevala večja pazljivost kot pa od profesionalne organizacije. Zavarovanec tožene stranke bi moral takšen nenavaden prehod posebej zavarovati ali s svetlobnimi znaki ali na kakršenkoli drug način. Sodišče prve stopnje je pravilno povedalo, da bi tožena stranka glede na to, da se je ukvarjala z zdraviliškim turizmom, morala ravnati z večjo skrbnostjo, bolj profesionalno ter poskrbeti za varnost pohodnih površin in prehodov. Pravilno je tudi ocenilo, da 13,5 centimetrov visok prag ne more predstavljati takšne pohodne površine, ki bi bila običajna. Zato so zaključki sodišča o tem, da tako visoki prehodi niso niti vsakdanji niti pogosti, pravilni. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da njihovemu zavarovancu ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja, oziroma opustitve in da so vsi razlogi za poškodbo le v sferi tožnice.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine in pravilno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165,154).