Jedro

Na podlagi ugotovitve, da sam zdrs ne bi povzročil zloma in da do zdrsa ni prišlo pri takem tožnikovem dejanju, ki ne bi bilo dovoljeno (se pravi, da ni šlo za tako oddaljeno ali nenavadno posledico, s katero glede na normalen tek dogodkov ne bi bilo mogoče računati), je stališče sodišč, da tožnikovo ravnanje ni pretrgalo vzročne zveze, pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 6.900.000 SIT (sedaj 28.793,19 EUR) z zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo sorazmernega dela tožnikovih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je v prvem odločanju toženkini pritožbi delno ugodilo in v obsodilnem delu sodbo sodišča spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo na 5.900.000 SIT (sedaj 24.620,26 EUR) in ustrezno spremenilo odločitev o stroških. V ostalem delu je toženkino pritožbo zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožnikovo pritožbo.

3. Vrhovno sodišče je toženkini reviziji ugodilo, tožnikovi reviziji pa delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila zavrnjena toženkina pritožba, in v delu, v katerem je bila zavrnjena tožnikova pritožba glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V drugem odločanju je sodišče druge stopnje pritožbi obeh strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (glede odmere odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu) potrdilo. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je druga poškodba, ko je tožniku med zdravljenjem prve poškodbe v kopalni kadi spodrsnilo in si je pri tem ponovno poškodoval levo golen, v vzročni zvezi s prvo poškodbo in da odgovarja tudi za škodo zaradi druge poškodbe. Do padca je prišlo, ker je tožniku spodrsnilo, in ne, ker bi k temu pripomogla prejšnja poškodba. Šlo je za tožnikovo lastno nerodnost. Zato nista podani vzročna zveza in toženkina odgovornost. Posledično bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati le posledice prve poškodbe, ne pa tudi druge. Tudi sicer je odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in strahu previsoka. Po toženkinem mnenju bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine v višini 1.500.000 SIT (in ne 2.700.000 SIT), za strah pa 300.000 SIT (in ne 500.000 SIT). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža v skladu z njenim predlogom.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s toženkino odgovornostjo za škodo, ki je posledica ponovnega zloma dne 25. 1. 2001, ni utemeljen. Sledeč dejanskim ugotovitvam izpodbijanih sodb - je tožnik v prometni nesreči dne 24. 8. 2000 utrpel večkosovni zlom desne golenice, zlom desne mečnice, odprt zlom notranjega gležnja desne goleni, raztrganino na desnem stopalu, udarnino in raztrganino na glavi ter odrgnine po obeh kolenih, - je tožniku dne 25. 1. 2001 v kopalni kadi spodrsnilo, udaril je ob njo in se ponovno poškodoval: prišlo je do ponovnega zloma ploščice in premika še nezaraslega dela kosti na mestu prejšnjega zloma golenice, - je bil ponovni zlom in premik kosti posledica upočasnjenega zaraščanja predhodnega zloma desne golenice, na to pa tožnik ni bil opozorjen in o tem tudi ni bilo nobenega podatka, - sam zdrs ne bi povzročil zloma.

8. Na podlagi ugotovitve, da sam zdrs ne bi povzročil zloma (primarni vzrok za novo poškodbo je bila torej še vedno poškodba, za katero odgovarja toženka) in da do zdrsa ni prišlo pri takem tožnikovem dejanju, ki ne bi bilo dovoljeno (se pravi, da ni šlo za tako oddaljeno ali nenavadno posledico, s katero glede na normalen tek dogodkov ne bi bilo mogoče računati), je stališče sodišč, da tožnikovo ravnanje ni pretrgalo vzročne zveze, pravilno.(1)

9. V obravnavani zadevi tudi niso podane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo možno del odgovornosti pripisati tožniku. Sodišče je izrecno ugotovilo, da tožnik ni bil opozorjen na posledice upočasnjenega zaraščanja zloma, kar pomeni, da od njega ni bilo mogoče zahtevati posebne pazljivosti. Poleg tega toženka zatrjuje le tožnikovo nerodnost, ta izraz pa sam za sebe pove premalo, da bi bilo na tej podlagi mogoče sklepati na tako stopnjo neskrbnosti, ki bi narekovala uporabo pravil o deljeni odgovornosti.

10. Neutemeljen je tudi toženkin očitek o previsoko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah. Izpodbijana sodba ustrezno upošteva merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena in iz 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), tj. načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

11. Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je tožnik 4 dni trpel trajno hude, 7 dni občasne hude, 10 dni trajne srednje hude, 45 dni občasne srednje hude, 30 dni trajne lahke in več mesecev občasno lahke bolečine, ostale pa so mu lahke bolečine ob večjih obremenitvah, spremembi vremena in nenadnih nerodnih gibih. Med nevšečnostmi sta upoštevali dve operaciji, skupno 13 dni trajajočo hospitalizacijo, infuzije, odvzem krvi, sredstva proti bolečinam, razgibavanje, preveze, 15 rentgenskih pregledov, ostale zdravniške preglede in uporabo bergel skoraj ves čas zdravljenja, ki je trajalo 15 mesecev. Odškodnina v višini 2.700.000 SIT, kar je v času sojenja na prvi stopnji predstavljalo 15,9 povprečnih neto plač, ustrezno odraža ugotovljeni obseg škode. V zvezi s strahom je sodišče ugotovilo, da je tožnik kratek čas po nezgodi trpel hud strah, nato pa ves čas zdravljenja še strah glede njegovega izida, saj ni vedel, ali bo lahko hodil in opravljal poklicno delo, za katerega se je v času škodnega dogodka šolal. Odškodnina v znesku 500.000 SIT (2,9 povprečnih neto plač) je primerna. Odškodnini za obe obliki škode tudi ustrezno odražata razmerje med manjšimi, srednjimi, večjimi in katastrofalnimi škodami.

12. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo II Ips 537/2003 z dne 16. 9. 2004.