Jedro

Tožnik ni dokazal, da je do nezgode prišlo zaradi padca v udarno jamo in ni podlage za odškodninsko odgovornost. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena, zaradi nepotrebnosti oz. nerelevantnosti dokaza pa se dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča oz. če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je toženi stranki dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 495,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke tožniku nerazdelno dolžne plačati 5.314.008,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 33.528,00 SIT od dne 25.9.2005 dalje do plačila, 80.480,00 SIT od dne 15.12.2002 dalje do plačila, 5.200.000,00 SIT od dne 4.10.2004 dalje do plačila ter mu nerazdelno dolžne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V 2. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.931,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženim strankam pa v plačilo naloži vse stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v dopolnitev dokaznega postopka pred drugega sodnika.

Pritožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo z napačno argumentacijo, da tožnik ni uspel dokazati, da je do same poškodbe prišlo na v tožbi zatrjevani način. Sodišče je odločitev oprlo na zapis iz medicinske dokumentacije in dokumentacijo pri tožnikovemu delodajalcu, da je tožniku zablokirala zavora motorja, pri čemer pa zgolj zaradi teh nepopolnih zapisov tožnik ne more nositi škodljivih posledic. Tožnik je bil po nezgodi močno poškodovan, niti ni vedel zase in ni mogel vplivati na same zapise. Tudi iz izpovedbe priče J. G., ki ni vedela, ali je informacije o tožnikovi nezgodi posredoval tudi njegov sodelavec, pa izhaja, da je bil postopek pri tožnikovemu delodajalcu izpeljan bolj po domače. Sodišče bi se moralo o načinu poškodovanja in kraju škodnega dogodka opreti na podrobno tožnikovo izpovedbo, zaslišati pričo K. J. ter izvesti ostale dokaze. Sodišče namreč glede na pomanjkljiv dokazni postopek sploh ni moglo ugotoviti vzroka tožnikovega padca. Bistvo postopka je prav to, da do tožnikovega padca sploh ne bi prišlo, če bi bila cesta v voznem stanju in je ugotavljanje, ali je tožnik zaviral ali ne, nepotrebno in nepomembno. Ne drži ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da je padel zaradi nepredvidene luknje na cestišču, saj to dejstvo izhaja iz tožnikove izpovedbe, medicinske dokumentacije in pričanja K. J., ki je jasno povedal, da je tožnik padel na prekopu ceste in mu je na kraju dogodka tudi pomagal dvigniti motor. Sodišče ni izvedlo predlaganega ogleda kraja samega in postavilo izvedenca cestnoprometne stroke, pri čemer zavrnitve teh dokaznih predlogov ni zadostno obrazložilo. Prav tako ni jasno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo odsotnost pasivne legitimacije drugotožene stranke, če je sprva obrazložilo, da dokaznih predlogov glede pasivne legitimacije drugo- in tretjetožene stranke ni izvajalo. Tožnik zatrjuje tudi, da so napačno odmerjeni pravdni stroški, toženim strankam je bilo neutemeljeno priznanih 42 točk nad 100 odvetniškimi točkami.

Tožene stranke v odgovoru na pritožbo pritožbi v celoti nasprotujejo, predlagajo zavrnitev zahtevka in naložitev plačila pritožbenih stroškov tožniku ter navajajo, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti. Očitki o pomanjkljivem dokaznem postopku so neutemeljeni, saj ogled na kraju samem po 8 letih nima nobenega smisla, prav tako pa je sodišče pričo K. J. že podrobno zaslišalo in njegovo izpovedbo podrobno in argumentirano ter v povezavi z ostalimi dokazi ocenilo. Vztrajajo, da je bila dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o tem, da naj bi do padca prišlo zaradi zablokiranja zavore in ne zato, ker naj bi tožnik zapeljal v udarno jamo, povsem pravilna in argumentirano pojasnjena. Po njihovi oceni je vse preveč okoliščin, ki kažejo, da je tožnik spreminjal navedbe o nesreči, da bi od toženih strank uveljavil odškodnino. K temu sodi tudi poskus reševanja nastale situacije s pritožbenim zatrjevanjem, da naj bi bilo sunkovito zaviranje potrebno zaradi nekvalitetnega cestišča. Sodišče je dolžno upoštevati in raziskovati le trditveno podlago, navedeno do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ne pa navedeno v pritožbi. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da je verzija, da je padel zaradi blokade zavore, izključena in ne more sedaj v pritožbi uveljavljati, da sta možni obe varianti nastanka škodnega dogodka hkrati. Tožene stranke tudi ne razumejo, zakaj tožnik trdovratno vztraja pri nadaljevanju pravde, in to celo zoper vse toženke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnikova pritožba v pretežni meri nasprotuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča glede obstoja škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval tožnik, pritožbeno sodišče ji ne sledi, temveč v celoti sprejema natančno obrazloženo, logično in zato prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Ta je bila namreč napravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako, da so bili najprej analizirani trije listinski dokazi glede vzroka tožnikovega padca (odpustno pismo SB C., obrazec ER-8 o prijavi poškodbe pri delu in listine o prijavi poškodbe v internih knjigah pošte). Ocenilo je tudi izpovedbe prič M. Z., J. G. in K. J. ter jih primerjalo z nasprotujočo tožnikovo izpovedbo. Življenjsko sprejemljiva je ocena, da drugačen opis nastanka škodnega dogodka (padec, potem ko je tožniku zablokirala zavora na motorju) v navedenih listinskih dokazih ni posledica naključnih pomot zunaj tožnikovega vpliva, kot zatrjuje pritožba, temveč tožnikovih trditev v bolnišnici in pri delodajalcu takoj po poškodbi. Razlogi za oceno o neprepričljivosti tožnikove izpovedbe so jasno izpostavljeni (nekonsistentnost med trditvami in izpovedbo, ali je pred padcem zavijal desno ali levo; spremembe v izpovedovanju, ali je takoj po padcu klical sodelavca ali nadrejene). Zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni dokazov za nastanek škodnega dogodka na način, kot ga je v postopku zatrjeval tožnik (padec zaradi nezavarovane udarne jame), tako logično sledi iz analize posamičnih dokazov.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da samo dejstvo zaviranja sploh ni odločilno, saj do njega ne bi prišlo, če bi bila cesta brezhibna. Sodišče je skladno z razpravnim načelom vezano na pravilno podano trditveno podlago strank. Navedba, da sta tožnikovo zaviranje in blokada zavore v vzročni zvezi s padcem zaradi udarne jame, je nedopustna novota, ki je sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Ves čas do konca glavne obravnave je namreč tožnik zanikal, da bi padel, ker mu je na motorju blokirala zavora in ni zatrjeval nikakršne vzročno-posledične povezanosti z zaviranjem in padcem zaradi udarne jame, kot utemeljeno poudarjajo tožene stranke v odgovoru na pritožbo. Tožnik bi moral za obstoj neposlovne odškodninske odgovornosti, tako krivdne (1. odstavek 131. člena OZ) kot objektivne (2. odstavek 131. člena OZ v zvezi s 149. in 150. členom OZ), najprej dokazati obstoj škodljivega dejstva v skladu s trditvami, podanimi do konca glavne obravnave, oz. konkretno, da se je poškodoval, ker je na cesti pri stanovanjski hiši N. T. 8 padel v nezavarovano udarno jamo. Ker tega ni uspel dokazati, ni podane že prve predpostavke odškodninske odgovornosti in je bilo ugotavljanje pravno priznane škode, vzročne zveze in odgovornosti toženih strank nerelevantno. Prvostopenjsko sodišče je tožnikov zahtevek zato pravilno zavrnilo.

Nadalje so neutemeljeni pritožbeni očitki o neizvedenih dokazih in pomanjkljivi zavrnitvi dokaznih predlogov. Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna, sodišče mora izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Sodišče tudi ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, ko je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov, četudi bi potrdila zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena, zaradi nepotrebnosti oz. nerelevantnosti dokaza pa se dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča oz. če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 720/2003 z dne 13.4.2005). Prvostopenjsko sodišče je zaslišalo pričo K. J. prav o načinu tožnikovega poškodovanja in kraju škodnega dogodka, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Prav tako je zadostno in specificirano obrazložilo vsakega od zavrnjenih dokaznih predlogov, pri čemer pa drži pritožbena navedba, da je glede zavrnitve ogleda kraja dejanja obrazložitev pavšalna. Upoštevaje očitno nerelevantnost ogleda zadevne udarne jame po številnih letih po škodnem dogodku, ki se je tam nahajala zgolj začasno med deli na cestišču, pritožbeno sodišče ocenjuje, da prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba podrobneje navajati razlogov za zavrnitev. Sodišče pa se strinja, da je nelogična navedba na začetku obrazložitve, da dokazov o pasivni legitimaciji drugo- in tretjetožene stranke ni bilo potrebno izvajati, nato pa obrazložitev, da drugotožena zagotovo ne more biti pasivno legitimirana, ker ni bila izvajalec del na zadevni cesti. Glede na jasnost izpodbijane sodbe, da odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na nedokazanosti že prve predpostavke odškodninskega delikta, je del obrazložitve o pasivni legitimaciji drugotožene stranke odveč, a brez škodljivega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče tudi ne sledi očitkom o napačni odmeri pravdnih stroškov, saj naj bi iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 2. odstavku na str. 10 izhajalo, da je prvostopenjsko sodišče toženim strankam neupravičeno priznalo 42 točk nad 100 točk. V navedenem odstavku izpodbijane sodbe so pravdni stroški specificirani, iz česar je razvidno, da se 42 točk nanaša na priznane materialne stroške odvetnika toženih strank v skladu s 13. členom Odvetniške tarife. Pri tem pa je prišlo do očitne pisne pomote, saj je spornih 42 točk 1 % od presežka skupne vrednosti odvetniške storitve v višini 5.200 točk nad 1000 točk (in ne 100 točk), kar je iz konteksta nedvomno razvidno.

Na podlagi navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena iz uveljavljanih razlogov niti iz razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi 353. člena ZPP je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), je pa dolžan v roku 15 dni toženim strankam povrniti njihove priglašene stroške za odgovor na tožbo v višini 900 točk po Odvetniški tarifi (tar. št. 21 OT v zvezi z 9. členom OT) oz. 413,10 EUR in 20 % DDV v znesku 82,62 EUR, skupno 495,72 EUR. Toženim strankam jih mora plačati v roku 15 dni, sicer bo dolgoval še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.