Jedro

Smrt moža tožničine matere, ki nesporno ni bil biološki oče in ne posvojitelj tožnice, ni mogoče šteti kot okoliščino za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah 8. odstavka 2. člena ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, dalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 11.11.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 16.1.2002. Tožena stranka se je strinjala z organom prve stopnje, da po določbah 8. ostavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/2000, 28/2000 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN) tožnici statusa žrtve vojnega nasilja-otrok ubitega starša ni mogoče priznati, saj očim A.Ž., ki ga je okupator ustrelil dne 2.5.1944, ni bil njen oče. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo potrdilo odločitev tožene stranke. Po določbah ZZVN je žrtev vojnega nasilja otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali je bil ubit kot talec. Iz citiranih zakonskih določil tako izhaja, da je priznanje statusa, kot ga uveljavlja tožnica, vezano na starševstvo, torej na biološko in pravno priznano razmerje otroka do njegovega starša. Zato je bil njen zahtevek pravilno zavrnjen, saj je nesporno, da med tožnico in A.Ž. tako razmerje ni obstajalo, tožnica pa tudi ni izkazala eventualne posvojitve.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da se je njena mati z A.Ž. morala poročiti zaradi preživetja sebe in štirih mladoletnih otrok. Ta je postal krušni oče otrok in je bil do njih dober in razumevajoč. Navaja, da je imel resen namen skleniti uradno posvojitev, vendar pa so ga vojni dogodki prehiteli. O tem ne hrani nobenih dokumentov, a je kljub temu prepričana, da bi se posvojitev resnično zgodila. To lahko potrdita tudi priči A. in J.A. Dalje tožnica še navaja, da se je očim vključil v NOB ter se domov trikrat vrnil ranjen. Ko se je meseca maja 1944 vračal v partizansko enoto, ga je zagledal sovaščan, pripadnik domobrancev, ter ga na mestu ustrelil. S tem se je za njeno družino začelo novo, še hujše trpljenje. Sodišče prosi za ugodno rešitev pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje kot dejansko in pravno podlago za svojo odločitev, so v skladu s podatki upravnega spisa in imajo podlago v določbah ZZVN, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo. Tudi po presoji tega sodišča so do statusa, kot ga uveljavlja tožnica, upravičene le osebe, ki so v relevantnih okoliščinah druge svetovne vojne izgubile enega ali oba starša. Smrt moža tožničine matere, ki nesporno ni bil ne biološki oče in ne posvojitelj tožnice, zato ni mogoče šteti kot okoliščino za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah 8. odstavka 2. člena ZZVN.

Sodišče pa ni moglo upoštevati pritožbenih ugovorov, da je imel A.Ž. resen namen skleniti posvojitev, saj je v obravnavani zadevi bistveno, kakšno je bilo razmerje med njim in tožnico v trenutku njegove smrti. Zato dokazovanje bodoče posvojitve, ki ga v pritožbi predlaga tožnica z zaslišanjem prič, na navedeno razmerje ne more vplivati. Ob tem pa sodišče še pripominja, da je po 1. odstavku 71. člena ZUS v pritožbenem postopku mogoče predlagati izvedbo dokazov, ko pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji, česar pa pritožba ne zatrjuje. Prav tako pa na drugačno odločitev ne morejo vplivati navedbe v pritožbi, da je očim za otroke skrbel in jim izkazoval veliko mero ljubezni, saj te okoliščine za presojo upravičenosti do statusa po 8. odstavku 2. člena ZZVN niso pomembne.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.