Jedro

Iz najemnih pogodb ne izhaja, da toženki v zameno za vzdrževanje nepremičnine ne bi bilo potrebno plačevati najemnin. Pogodbi vsebujeta izrecne določbe o višini najemnine in hkratni obveznosti toženke za redno vzdrževanje stanovanjske hiše. Sodišče sme stranki naložiti zgolj izvedbo dajatve, ki je zapadla do konca glavne obravnave, zato je zahtevek za plačilo uporabnine v višini 350,00 EUR v obdobju po koncu glavne obravnave preuranjen.

Izrek

I. Pritožbi zoper III. točko izreka se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se obdobje plačevanja prisojenega mesečnega nadomestila v višini 350 EUR omeji na čas od 1. 1. 2016 do 24. 5. 2016. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 4. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo plačilo uporabnine za uporabo stanovanjske hiše na naslovu ..., in sicer v višini 250 EUR mesečno za obdobje od 1. 5. 2015 do 31. 12. 2015 in v višini 350 EUR mesečno od 1. 1. 2016 dalje do prenehanja obveznosti, pri čemer vsa plačila zapadejo prvega dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti (III. točka izreka). Tožbo za ugotovitev, da obstoji obveznost toženke za plačilo uporabnine v višini 400,00 EUR mesečno od 1. 1. 2013 dalje, je zavrglo (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek v preostalem delu je zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je na račun tožnice naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.813,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (sklep o dovolitvi spremembe tožbe ni izpodbijan s pritožbo) se iz vse pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicujoč se na dejstvo, da je odstopnica terjatve (družba K., d. o. o.) postala dejanska lastnica sporne nepremičnine šele 27. 2. 2014, meni, da pred tem ni mogla nasprotovati uporabi stanovanja. Tedanji lastnik A. A. je namreč uporabo dopuščal ter s tem privolil v lastno prikrajšanje. Meni, da je sodišče prve stopnje lastništvo nepremičnine zmotno presojalo na podlagi rednega izpiska iz zemljiške knjige, ki ne omogoča zanesljive ugotovitve dejanskega prehoda lastninske pravice. Uveljavlja tudi napačno porazdelitev dokaznega bremena (dokaz lastništva nepremičnine je bil na tožnici) in pravil o materialno procesnem vodstvu (toženko, ki je v postopku nastopala brez pooblaščenca, bi moralo sodišče ustrezno opozoriti na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena). Le na tej podlagi bi toženka lahko vedela, da mora v zvezi z lastništvom nepremičnine predložiti primeren zemljiškoknjižni izpisek. Ker odstopniku terjatve nepremičnina do leta 2014 ni pripadala, ni mogel nasprotovati njeni uporabi, niti tožnici odstopiti terjatev do toženke. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem razmerja med toženko in vsakokratnim lastnikom sporne nepremičnine. Glede na okoliščine konkretnega primera bi se moralo ukvarjati tudi z zatrjevano privolitvijo v prikrajšanje. Zgolj dejstvo, da lastnik nepremičnine ne uporablja, pri tem pa ne zahteva dopustitve rabe nepremičnine, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Ker nasprotovanja uporabi hiše ni bilo, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sklicuje se tudi na določbo 311. člena ZPP, ki ne dopušča odločanja o terjatvah, ki so zapadle po koncu glavne obravnave.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnica od toženke zahteva plačilo uporabnine za uporabo stanovanjske hiše od januarja 2013 dalje, in sicer v višini 400,00 EUR mesečno. Trdi, da je z družbo K., d. o. o. dne 18. 3. 2015 sklenila Pogodbo o odstopu terjatev (priloga A2, v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere je prevzela terjatve iz naslova zapadlih in nezapadlih mesečnih uporabnin nasproti toženki, ki vsaj od 1. 1. 2013 neupravičeno in brez pravne podlage uporablja stanovanjsko hišo v lasti odstopnice. Toženka nasprotno trdi, da tovrstne terjatve ne obstojijo, saj so bile v celoti poplačane oziroma je bil dolg s strani odstopnice oziroma njenega pravnega prednika v celoti odpuščen. Navaja tudi, da so tovrstne terjatve neprenosljive ter da je lastnik stanovanjske hiše privolil, da se slednja uporablja brezplačno.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pogodba o odstopu terjatev veljavna, da so terjatve prenosljive in kot take lahko predmet prenosa. Da do odpusta toženkinih obveznosti ni prišlo oziroma da odstopnica terjatev v brezplačno uporabo nepremičnine ni privolila, je sodišče ugotovilo na podlagi najemnih pogodb, sklenjenih dne 6. 12. 2012 in 1. 9. 2015, ter zaslišanja toženke. Sodba tako vsebuje razloge o vprašanju privolitve v prikrajšanje (primerjaj zlasti točko 31, 33 in 38) in jo je mogoče preizkusiti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Toženka s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne more spremeniti, saj je sodišče pojasnilo, zakaj ji ne verjame. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenih najemnih pogodb ne izhaja, da toženki v zameno za vzdrževanje nepremičnine ne bi bilo potrebno plačevati najemnin. Pogodbi tako vsebujeta izrecne določbe o višini najemnine in hkratni obveznosti toženke za redno vzdrževanje stanovanjske hiše. Enako velja tudi za obdobje od 6. 12. 2013 do 1. 9. 2015, ko toženka sicer za uporabo nepremičnine ni imela sklenjene pogodbe, a je stanovanjsko hišo kljub temu uporabljala. Ker ji ni uspelo dokazati, da bi v tem obdobju uporabnine plačevala oziroma da bi z odstopnico terjatev sklenila drugačen dogovor, ji sodišče utemeljeno ni sledilo. Tovrstne dokazne ocene ne spremeni niti pobotnica (priloga B4), s katero odstopnica toženki potrjuje, da so vse njene obveznosti poravnane. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno ugotovilo, da je bila takšna pobotnica podpisana po sklenitvi Pogodbe o odstopu terjatev in kot taka pomeni poskus izigravanja tožnice kot prevzemnice terjatev, ki je utemeljeno verjela, da odstopljene terjatve obstojijo.

8. Pravno zmotni so nadalje pritožbeni očitki, da družba K., d. o. o. ne more biti upravičena do plačila uporabnine, saj se je v zemljiško knjigo vpisala šele dne 27. 2. 2014. Sodišče prve stopnje je na podlagi rednega izpiska iz zemljiške knjige ugotovilo, da je lastninska pravica vpisana z začetkom učinkovanja vpisa z dnem 28. 9. 2012. Ob tem velja dodati, da je na način vknjižbe v zemljiško knjigo opozorila tudi tožnica, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2016, zato dodatno materialno procesno vodstvo v tej smeri ni bilo potrebno. Tožnica je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča uspela dokazati, da je bila družba K., d. o. o. lastnica sporne nepremičnine že od 28. 9. 2012 in prikrajšana zaradi toženkinega neplačevanja najemnin/uporabnin. Dokazno breme, da je bil dejanski lastnik nepremičnin A. A., je bilo tako na toženki, ki v tej smeri ni ponudila nobenih dokazov.

9. Pritožba pa utemeljeno opozarja na kršitev 311. člena ZPP. Ker sme sodišče stranki naložiti zgolj izvedbo dajatve, ki je zapadla do konca glavne obravnave, je zahtevek za plačilo uporabnine v višini 350,00 EUR tudi v obdobju po koncu glavne obravnave, preuranjen in ga je zato potrebno zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako (358. člen ZPP), da je plačevanje uporabnine v višini 350 EUR mesečno omejilo, in sicer na obdobje od 1. 1. 2016 do 24. 5. 2016 (do konca glavne obravnave). Ker pritožba v preostalem delu ni bila utemeljena in tudi uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani, jo je pritožbeno sodišče v ostalem zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da je pritožnica s pritožbo uspela le v zanemarljivem delu, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).