Jedro

Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi do 31. 12. 2012 dopolnila vsaj 48 let, da bi imela status čakalke in bi ji nato ob dopolnjenem 53 letu starosti bila priznana samostojna pravica do vdovske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 14. 11. 2023 in sklep št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 6. 2023 ter zavrglo tožbo v delu, da se tožnici od 15. 4. 2023 dalje prizna pravica do vdovske pokojnine. Nadalje odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je prejemala vdovsko pokojnino na podlagi odločbe številka ... z dne 9. 5. 2014, in sicer na podlagi 3. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ‑1), ki je veljal v času smrti njenega moža. Vdovska pokojnina ji je bila priznana zaradi dolžnosti preživljanja otroka. Z odločbo z dne 30. 5. 2018 je bilo odločeno, da preneha pravica do vdovske pokojnine z 31. 5. 2018. Tožnica je na dan zavarovančeve smrti dopolnila 41 let devet mesecev, ob odpadu otroka pa je dopolnila 48 let in en mesec starosti. Pravica do vdovske pokojnine ji je prenehala ob dejstvu, da ob odpadu otroka še ni izpolnjevala zakonsko določenih pogojev po šestem odstavku 110. člena ZPIZ-1 za nadaljnje uživanje pravice do vdovske pokojnine. 392. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki je pričel veljati 1. 1. 2013 določa, da lahko družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po določbah ZPIZ-1, uveljavijo pravico do vdovske ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 109. členu ZPIZ-1. Dotlej primerljiv položaj oseb, ki sta pridobili pokojnino (oziroma status čakalca) se je bistveno spremenil s trenutkom uveljavitve ZPIZ-2. Okoliščina, da je tožnica pridobila pravico do pokojnine na podlagi dejstva nepreskrbljenih otrok in ne zaradi izpolnjenega pogoja starosti, ne more biti razumen razlog za različno priznavanje pravice do vdovske pokojnine. Odločitev, ki temelji na takem stališču je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS pa tudi s prvim odstavkom 50. člena Ustave RS. Sprejeto stališče pomeni prekomeren poseg v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo toženec soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 14. 11. 2023. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjski sklep št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 6. 2023. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se zahteva tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrže. Toženec v predsodnem postopku ni odločil po vsebini, temveč je tožničino zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v zvezi z 11. členom ZPIZ-2, zavrgel. V 4. točki 129. člena ZUP je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

7.Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje (drugi odstavek 4. točke obrazložitve) je tožnica že dne 24. 1. 2023 vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, v zvezi s katero je toženec z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 7. 3. 2023, odločil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine. Ugotovil je, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po določbi 53. člena ZPIZ-2. Prav tako niso izpolnjeni pogoji po določbi 392. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po določbah ZPIZ-1, saj niti na dan moževe smrti 25. 1. 2012 niti na dan 31. 12. 2012, ko je prenehal veljati ZPIZ-1, ni dopolnila niti 48 niti 53 let starosti. Tožnica zoper navedeno odločbo ni uveljavljala pravnih sredstev, zato je le-ta postala dokončna in pravnomočna.

8.Dolžnost sodišča je bila, da upoštevaje določbo 63. člena ZDSS-1 presodi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in prvostopenjskega sklepa toženca. Gre za odgovor na vprašanje, ali so bili v tej zadevi izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za zavrženje zahteve, ki jo je tožnica vložila 17. 4. 2023.

9.O zahtevi, ki jo je tožnica prvič vložila 24. 1. 2023, je bilo odločeno z odločbo z dne 7. 3. 2023. Toženec je z navedeno odločbo odločil o vsebini same pravice. Ob ugotovitvi, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je tožničino zahtevo zavrnil. Taka odločitev je postala pravnomočna.

10.Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v drugi zadevi. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi do 31. 12. 2012 dopolnila vsaj 48 let, da bi imela status čakalke in bi ji nato ob dopolnjenem 53 letu starosti bila priznana samostojna pravica do vdovske pokojnine.

11.S tem v zvezi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o kršitvi z Ustavo zagotovljenih pravic. Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo načelu zaupanja v pravo kot enemu od ustavnih načel pravne države. Po stališču pritožbenega sodišča ureditev v prvem odstavku 392. člena ZPIZ-2 ne nasprotuje navedenemu načelu.

12.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi pritožbene stroške.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 2/2004.

5Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

6Glej: Psp 191/2022 z dne 24. 8. 2022.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.