Jedro

Če rok za prostovoljno izpolnitev nedenarne obveznosti v izvršilnem naslovu ni določen, institut sodnih penalov ne pride v poštev. Sodišče roka ne more določiti s sklepom izdanim na podlagi 1. odstavka 212. člena ZIZ (ki nima narave sklepa o izvršbi). Po 2. odstavku 21. člena ZIZ rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (če v izvršilnem naslovu ni določen), namreč določi sodišče v sklepu o izvršbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov zavrne.

Upnika sta dolžna dolžniku nerazdelno povrniti 552,48 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni po prejemu sklepa sodišča druge stopnje.

Upnika svoje stroške pritožbenega postopka nosita sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 20. 4. 2010 izdalo sklep o sodnih penalih, s katerim je dolžniku določilo dodaten petnajstdnevni rok, da upnikoma izroči projekt izvedenih del ter bančno garancijo za odpravo skritih napak ter odločilo, da mora v primeru, da v dodatnem roku zahtevane obveznosti ne izpolni, upnikoma za vsak dan zamude od dneva, ko se izteče dodatni rok za izpolnitev obveznosti, plačati sodne penale v višini 50,00 EUR. Stroške upnikov je odmerilo na 186,48 EUR.

Zoper sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dolžnik ne razpolaga s predmetom izvršbe. Zaradi pravdne zadeve, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. X Pg 2434/2008 in začasne odredbe v tej zadevi opr. št. Zg 9/2008, banka ne želi izdati bančne garancije. Izvršba je preuranjena, saj je za zmožnost izpolnitve izvršbe potrebno počakati do zaključka tega postopka. Sodni penali so zato neutemeljeni in postavljajo dolžnika v nepravičen položaj, ki mu bo povzročil nepopravljivo škodo, saj bo plačeval penale za stvar, ki je nima v posesti in je ne more izročiti. Predmet izvršbe ne obstaja. Dolžnik tudi ne more izročiti projekta izvedenih del, prav tako zaradi objektivnih razlogov. Hišo je kupcema prodal in predal v V. gradbeni fazi, katero kupec dogradi v skladu z zakonom, sam naroči projekt izvedenih del in nato pridobi potrebno uporabno dovoljenje.

Upnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodni penali se lahko določijo za nedenarne obveznosti, ki jih dolžnik ni pravočasno izpolnil (212. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, 269. člen Obligacijskega zakonika). Dolžnikova neizpolnitev nedenarne obveznosti v paricijskem roku, določenem s pravnomočno odločbo oziroma izvršilnim naslovom, je materialnopravna predpostavka za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov (1. odstavek 212. člena ZIZ). V predlogu upnika navajata, da dolžnik svoje obveznosti po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 5617/2008-II z dne 14. 7. 2008, do današnjega dne (dne vložitve predloga – 27. 11. 2009), ni izpolnil. Vendar pa pritožbeno sodišče po vpogledu v navedeni izvršilni naslov (priloga A4), ugotavlja, da v njem rok za izpolnitev (paricijski rok) ni določen. V 2. točki izreka (zamudne) sodbe se toženi stranki res nalaga izročitev projekta izvedenih del ter bančne garancije, pri čemer pa rok za izpolnitev ni določen. Če pa paricijski rok v izvršilnem naslovu ni določen, institut sodnih penalov ne pride v poštev. Sodišče ga namreč ne more določiti s sklepom izdanim na podlagi 212. člena ZIZ. Po 2. odstavku 21. člena ZIZ rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, če je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen, določi sodišče v sklepu o izvršbi. Sklep o naložitvi (določitvi) sodnih penalov (niti sklep o plačilu), nima narave sklepa o izvršbi. To jasno izhaja iz 1. (in 2.) odstavka 212. člena ZIZ, saj sodišče izda sklep o izvršbi šele na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov. To pa pomeni, da upnika navedeno pomanjkljivost lahko odpravita le z vložitvijo predloga za izvršbo (za prisilno izvršitev nedenarne obveznosti ugotovljene s pravnomočno odločbo), v katerem bo sodišče na podlagi 2. odstavka 21. člena ZIZ določilo tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Odločitev sodišča prve stopnje, da predlogu za določitev sodnih penalov ugodi, je torej materialnopravno napačna. Ker na pravilno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog upnikov za izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov, zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Na pritožbene navedbe ni odgovarjalo, saj je šlo za navedbe, ki za odločitev niso bile odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker je dolžnik s pritožbo uspel, sta mu upnika dolžna povrniti pritožbene stroške in sicer 440,40 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov in 20% DDV (92,08 EUR), skupaj torej 552,48 EUR, v roku osmih dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker z odgovorom na pritožbo upnika nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).