Jedro

Akceptni nalog je namenjen za zavarovanje plačila točno določene terjatve in ni vrednostni papir. Zato ga upnik samega zase ne more prenesti na drugega tudi v primeru, če dolžnik v njem ni navedel komu ga je izročil in za kakšen posel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v 1. točki izreka ugotovilo, da tožeča stranka ni porok kreditojemalca G. p.o. - v stečaju za njegove obveznosti do tožene stranke po pogodbi št. 4105/707-20346 z dne 23.12.1993, v 2. točki pa naložilo toženi stranki, da izroči tožeči stranki v roku osmih dni akceptna naloga št. C 6399457 in C6399458. Toženi stranki je v 4. točki izreka še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke in stranskega intervenienta.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Po oceni pritožbe je prvostopna sodba nepravilna, nerazumljiva, sama s seboj v nasprotju, prvostopno sodišče pa je nepravilno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj je upoštevalo le navedbe tožeče stranke in stranskega intevenienta, ne pa tudi dokazov, ki jih je predložila tožena stranka. Obrazlaga, da sta bila sporna akceptna naloga dana tudi za kredit, ki je bil odobren stranskemu intervenientu s strani tožene stranke dne 23.12.1993. Šlo je le za obnovo prvotnega kredita kar je v skladu s 4. členom sklenjene poroštvene pogodbe z dne 16.6.1993. Pritožba ni utemeljena.

Glede na 1. odstavek 498. člena ZPP je sodišče nadaljevalo postopek po določilih starega ZPP/77. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta pravdni stranki sklenili poroštveno pogodbo z dne 16.6.1993 (priloga A1) za obveznosti iz kreditne pogodbe z dne 17.6.1993, s katero je tožena stranka odobrila stranskemu intervenientu G. kratkoročni kredit v višini 20,000.000,00 SIT, z rokom vračila do 17.8.1993. Le na osnovi te pogodbe in poroštvene izjave z dne 17.6.1993 (priloga A2), je dala tožeča stranka toženi stranki oba sporna akceptna naloga. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil rok vračila tega kratkoročnega kredita (za katerega je tožeča stranka izročila oba akceptna naloga) dvakrat podaljšan, stranski intervenient pa je kredit z obrestmi v celoti vrnil toženi stranki dne 19.10.1993. Akceptni nalog je namenjen za zavarovanje plačila točno določene terjatve in ni vrednostni papir. Zato ga brez izrecnega dovoljenja dolžnika (v konkretnem primeru tožeče stranke), ni mogoče niti prenesti na drugega, niti za drug posel tudi v primeru, da iz njega ne izhaja komu je izročen in za kakšen posel (v konkretnem primeru sta bila izdana bianco akceptna naloga). Ker se akceptni nalog tretira kot naročilo - mandat je potrebno v teh primerih, kot pravilno navaja izpodbijana sodba uporabiti določila XVIII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), predvsem določili 751. in 753. člena ZOR.

Ker je torej lahko namenjen akceptni nalog le za zavarovanje točno določene terjatve in ga ni mogoče prenašati, pa navedeno v posledici tudi pomeni, da sta bila oba akceptna naloga predložena po poroštveni pogodbi z dne 16.6.1993 izdana le za kredit z dne 17.6.1993 in ju ni bilo mogoče prenesti še na drugo kreditno pogodbo (z dne 23.12.1993), ki sta jo kasneje sklenila stranski intervenient tožeče stranke in tožena stranka. Tožeča stranka namreč poroštvene izjave za slednji kredit ni dala, niti ni sklenila s toženo stranko poroštvene pogodbe kot pri prejšnjem kreditu z dne 17.6.1993. Zato je tudi pravilna odločitev izpodbijane sodbe v 1. točki njenega izreka, da za omenjeni kredit tožeča stranka ni porok za kreditojemalca G. Glede na samo naravo akceptnega naloga, pa omenjena akceptna naloga po kreditni pogodbi z dne 23.12.1993 tudi ni mogoče uporabiti, saj ju je dala tožeča stranka toženi stranki izrecno za kredit z dne 17.6.1993 in na podlagi poroštvene pogodbe z dne 16.6.1993. Tako se izkažejo vsa ostala razglabljanja tožene stranke v pritožbi za brezpredmetna. Tako tudi ni pomembno kakšen je bil v zvezi s tem odnos med tožečo stranko in stranskim intervenientom G. Bistveno je, da tožeča stranka toženi stranki za kredit z dne 23.12.1993 ni dala poroštvene izjave oziroma z njo sklenila poroštveno pogodbo, niti ni izrecno privolila, da se lahko oba bianco akceptna naloga, ki ju je dala za drug kredit z dne 17.6.1993 uporabita tudi za kredit z dne 23.12.1993. Iz vsebine pogodbe z dne 23.12.1993 namreč ni razvidno, da bi šlo za obnovo kreditne pogodbe z dne 17.6.1993, niti ni razvidno, da bi pri tej pogodbi tožeča stranka sodelovala.

Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na izjavo tožeče stranke z dne 16.7.1993. Ne glede na to, da je v tej izjavi tožeča stranka privolila, da se lahko uporablja oba sporna akceptna naloga, tudi za višji kredit v višini 25,000.000,00 SIT (ne le v višini 20,000.000,00 SIT) je logično, da je bila ta izjava dana za kredit z dne 16.6.1993, ker le ta kredit še ni bil odplačan (rok vračila dne 17.8.1993). V nobenem primeru pa se ta izjava ne more nanašati na kredit z dne 23.12.1993, saj je bila dana izjava v času, ko je bil v teku še prvi kredit z dne 17.6.1993. Zato konstruktu tožene stranke, da sta bila oba sporna akceptna naloga dana tudi za drugi kredit z dne 23.12.1993, ni mogoče slediti. Niti predložene listine, niti zaslišane priče kaj takega ne potrjujejo. Brez izrecnega dovoljenja tožeče stranke, ki iz podatkov v spisu ni razvidno, namreč akceptnega naloga na drug posel oziroma drugo pogodbo ni možno prenesti.

Pritožbeni razlogi tako niso podatni kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. členom ZZP/77. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni zaznamovala.