Jedro

Po določbah prvega odstavka 38. člena ZZ je direktor lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je imenovan, s tem da so v drugem odstavku istega člena taksativno navedeni razlogi, iz katerih je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, med drugim v primeru, če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda.

Izrek

I. Tožbi se ugodi.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Svet Mestne občine A. je z izpodbijanim sklepom tožnico z dnem 26. 2. 2014 razrešil z mesta direktorice javnega zavoda B. 2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da se v zadevi ponovno odloča o razrešitvi tožnice z mesta direktorice na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 469/2014 z dne 29. 1. 2015, ki je tožbi tožnice ugodilo in prvi izdani sklep o razrešitvi z dne 27. 2. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Po ponovni preučitvi zadeve se tožnico (ponovno) razreši z dnem 26. 2. 2014, in sicer zaradi negospodarnega ravnanja s sredstvi iz 8. alineje 11. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda B. (v nadaljevanju Odlok) in zaradi zanemarjanja ter malomarnega opravljanja njenih dolžnosti, zaradi katerega nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda iz 4. alineje drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) oziroma 5. alineje 11. člena Odloka.

3. Razlog za razrešitev tožnice pred potekom mandata so po navedbah v obrazložitvi njena ravnanja, ki so ji bila očitana že v razveljavljenem (pravilno: odpravljenem) sklepu, ob ustrezni uporabi materialnega prava in njegovi utemeljitvi, na katero napotuje že omenjena sodba naslovnega sodišča. Postopek razrešitve je tožena stranka začela zaradi ustnih in pisnih opozoril s strani pristojnih organov zavoda o nepravilnostih pri poslovanju javnega zavoda, pri tem pridobila ustrezna soglasja ter z razlogi za razrešitev seznanila tožnico, ki se je o razlogih opredelila v izjavi.

4. V nadaljevanju obrazložitve (III. točka) pristojni organ obširno povzame ter polemizira z vsebino izjave, ki jo je dala tožnica v zvezi z obnovo strehe Mestne hiše ter na podlagi njene izjave in dejanskih ugotovitev v IV. točki zaključi, da je tožnica pri tem projektu zanemarjala svoje dolžnosti direktorice in ravnala negospodarno, zanemarjanje in malomarno opravljanje dolžnosti pa ima za posledico nastanek oziroma možnost nastanka hujše motnje pri opravljanju dejavnosti Zavoda, s tem da je bila motena predvsem dejavnost iz 1. alineje 6. člena Odloka (zbira, evidentira, konservira, ureja, dokumentira, hrani ter strokovno in znanstveno raziskuje gradivo, predmete, pisne, tiskane, slikovne, zvočne, likovne in druge vire s svojega delovnega in geografskega področja).

5. V tej zvezi pojasni, da so bila v proračunu tožene stranke za leto 2013 zagotovljena sredstva v višini 60 000,00 EUR za obnovo strehe, v mesecu aprilu 2013 izdelana projektna dokumentacija in v oktobru 2013 projekt elektroinštalacij. Od zagotovljenih sredstev je bilo realiziranih le 11 250,00 EUR, v ostalem pa tožnica, čeprav bi to morala storiti, ni poskrbela za realizacijo načrtovane obnove ter hkrati pristojne organe zavajala s tem, da je navajala, da projekt obnove strehe in s tem poraba sredstev nista ogrožena. Podaljševanje časa obnove je vplivalo tako na kvaliteto vzdrževanja podstrešnih prostorov kot celotne stavbe, saj je dotrajano ostrešje resno ogrožalo predmete, ki so bili shranjeni na podstrešju, čeprav je primerna hramba gradiva osnovna naloga Zavoda. Ogrožalo pa je tudi mimoidoče, saj je s strehe že odpadala opeka. Vsega tega se je zavedala tudi tožnica, kar je razvidno iz programa dela. Zato je bilo treba muzealije, ki so bile na podstrešju ogrožene, preseliti v depoje na C. cesto, s čimer so nastali nepotrebni dodatni stroški in že omenjene hujše motnje pri opravljanju dejavnosti Zavoda. Pri tem je Zavod upravljalec omenjene nepremičnine in bi jo bil zato v skladu z Uredbo o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti dolžan vzdrževati v skladu s finančnim načrtom, kar je tudi dolžnost direktorja javnega zavoda v skladu z 12. členom Odloka. Če bi tožnica kot direktorica Zavoda ravnala odgovorno, bi obnovo strehe glede na takratne okoliščine (v letu 2013) lahko realizirala in bi to tudi morala storiti. Ker tega ni storila, so nastale hujše motnje, le-te pa bi bile lahko še večje v primeru izredno slabega vremena in posledičnega zamakanja. Poleg tega je njeno vodenje stalno povzročalo negotovost pri strokovnih delavcih in na ta način oviralo delovni proces, kar je razvidno iz dopisa z dne 18. 11. 2013, porušeno pa je tudi zaupanje tožene stranke kot ustanovitelja, in so zato podani utemeljeni razlogi za razrešitev tožnice pred potekom mandata.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Poleg tega sodišču predlaga, da odloči o povračilu nastale škode.

7. V tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke nezakonita že zato, ker tožena stranka ni spoštovala sodbe naslovnega sodišča in tožnice ni vrnila nazaj na delovno mesto direktorice, čeprav je bil sklep o razrešitvi odpravljen. Prav tako ni spoštovala nadaljnjih določb 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in novega sklepa ni izdala v zakonskem roku. Odločila je z učinkom za nazaj, kar pomeni kršitev povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Poleg tega tožena stranka v novem postopku ni spoštovala 38. člena ZZ oziroma 11. člena Odloka, saj tožnici kljub temu, da je vodila nov postopek in širila trditveno podlago, ni dala možnosti, da se izjavi o novih očitkih in ni predložila (novih) mnenj sveta in strokovnega sveta Zavoda.

8. Kolikor tožena stranka povzema dejstva, ugotovljena v prvem postopku, se tožnica z njenimi navedbami strinja. Pač pa je tožena stranka v novem postopku razloge drugače opredelila, navedla dodatne očitke v zvezi z obnovo strehe in drugače opredelila pravno kvalifikacijo očitkov. Izjavo, ki jo je dala tožnica v prvem postopku, tožena stranka netočno povzame. Izjavo je namreč dala glede na očitke, ki izhajajo iz dopisa tožene stranke z dne 30. 12. 2013, s katerim je bila pozvana k izjavi. Očitek, da ni realizirala obnove strehe, je bil le eden od očitkov, ki se na novo kvalificira ter obenem spreminja trditvena podlaga, o kateri tožnica ni imela možnosti, da se izjavi. Zato sedaj (v tožbi) dodatno navaja razloge za svoje ravnanje v zvezi z omenjenim projektom – obnovo strehe ter vse očitke, da je bilo njeno delo nevestno ter da je zanemarjala in malomarno opravljala dolžnosti direktorice, odločno zavrača. Poudari, da delovanje Zavoda v tem času (v letu 2013) ni bilo moteno bolj, kot že vsa leta, ko streha ni bila sanirana. Sicer pa tožena stranka konkretno ne pove, kakšne motnje pri izvajanju temeljne dejavnosti so nastale, saj je Zavod v letu 2013 realiziral celoten program. Zavod je deloval nemoteno naprej, tožena stranka pa je bila s potekom postopka obnove strehe sprotno seznanjena. Do izvedbe projekta v mesecu novembru 2013 ni prišlo iz objektivnih oziroma nepredvidenih razlogov in zaradi spleta okoliščin in ne zaradi malomarnega dela tožnice. Zato tožnica ni zavajala organov Zavoda, da projekt ni ogrožen. Predmeti, ki jih hrani B., so se na C. cesto selili že prej in ne zaradi zanemarjanja in malomarnega opravljanja obveznosti tožnice v zvezi z obnovo strehe. Obnova strehe, ki je bila dotrajana že vrsto let, pa je sicer potekala po začrtanem programu v letih 2013 in 2014 in je bila v letu 2014 zaključena.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

10. V odgovoru navaja, da je v ponovnem postopku sledila sodbi naslovnega sodišča, iz katere izhaja, da je v prvem sklepu napačno uporabila materialno pravo. V ponovnem postopku so razlog za razrešitev tožnice njena ravnanja, ki se ji očitajo v že razveljavljenem (pravilno: odpravljenem) sklepu ob ustrezni uporabi materialnega prava in njegovi utemeljitvi, na katero napotuje sodba. Tožena stranka je torej v celoti spoštovala odločitev sodišča in zadevo vrnila v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan. Rok za izdajo sklepa je instrukcijski in njegovo neupoštevanje nima za posledico nezakonitosti sklepa. Ker so razlogi za razrešitev ravnanja tožnice, ki so ji bili očitani že v prvem izdanem sklepu, enaki, tožena stranka ni kršila določb postopka s tem, ko tožnici ni dala možnosti, da se izjavi. Ker je šlo za enake dejanske očitke, brez novot, ki jih pavšalno očita tožnica, njena nova izjava ni bila potrebna. Iz enakega razloga ni bilo potrebno novo mnenje obeh svetov Zavoda. V nadaljevanju odgovora tožena stranka ponovno povzame izjavo tožnice in dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na projekt obnove strehe Mestne hiše ter ponovno navede razloge, iz katerih ne sledi navedbam tožnice. Iz previdnosti še pojasni, da tožbene navedbe o tem, kaj vse je tožnica naredila od leta 2010, ko je prevzela vodenje Zavoda, za odločitev niso pomembne ter poudari, da tožnica ni pravočasno poskrbela za popravilo strehe in da so zato nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti Zavoda, ki bi bile v določenem primeru (slabega vremena) lahko še hujše. 11. Tožba ni utemeljena.

12. Tožbeni očitek, da tožena stranka ni spoštovala odločitve naslovnega sodišča s tem, ko tožnice ni vrnila nazaj na delovno mesto direktorice Zavoda, ni utemeljen. Naslovno sodišče namreč s svojo odločbo ni zgolj odpravilo izpodbijanega sklepa, temveč je zadevo vrnilo v ponovno odločanje pristojnemu organu in zato posledice, ki jih ima odprava upravnega akta in ki jih tožnica zahteva v tožbi, niso nastopile. Rok 30 dni za izdajo odločbe iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 pa je, kot pravilno poudari že tožena stranka v odgovoru na tožbo, instrukcijski in zato prekoračitev roka na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

13. Po določbah prvega odstavka 38. člena ZZ je direktor lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je imenovan, s tem da so v drugem odstavku istega člena taksativno navedeni razlogi, iz katerih je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, med drugim v primeru, če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda.

14. Za to, da se direktorja obvezno razreši, je torej po zakonski ureditvi dovolj zgolj eden od razrešitvenih razlogov iz citiranega člena in torej tudi samo tisti, ki je podlaga za razrešitev v konkretnem primeru. Zato za odločitev v zadevi oziroma za presojo načina, po katerem je bil voden ponovni postopek ter zlasti možnosti tožnice, da se izjavi, ni pomembno, da je bilo po prvem izdanem sklepu oziroma po pozivu k izjavi v prvem postopku razlogov za razrešitev več in da so se torej izjava tožnice in mnenja pristojnih organov Zavoda nanašali na drugačno – širšo podlago za odločitev. Za presojo, ali so izjava tožnice, dana v prvem postopku ter predloženi mnenji obeh organov Zavoda zadostna podlaga za odločanje v tem postopku, je torej pomembno le, ali so bili vsi navedeni (pristojna organa in tožnica) že v prvem postopku, tj. v pozivu k izjavi, v zadostni meri seznanjeni s tistim stanjem zadeve, na katerem temelji izpodbijana odločitev, saj je le v tem primeru mogoče slediti navedbam tožene stranke (v odgovoru na tožbo), da so že podani izjava in mnenji ustrezna podlaga za odločanje tudi v ponovljenem postopku.

15. Kar se tiče pravne kvalifikacije razloga za razrešitev iz 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da ostaja enaka, le da je v ponovljenem postopku poudarek na drugem, alternativno določenem opisu ravnanja oziroma njegovi posledici, to je na „hujših motnjah pri opravljanju dejavnosti zavoda“ in ne več na „večji škodi“, kot se zahteva po prvem opisu kršitve. Glede nastanka oziroma povzročitve večje škode, ki se kot posledica nevestnega oziroma malomarnega ravnanja tožnice navaja v prvem postopku, je namreč sodišče že izreklo, da iz opisa dejanskih okoliščin (v prvem sklepu) škoda ni razvidna, izreklo pa je tudi, da bi bilo škodo mogoče ocenjevati le v okviru nadaljnjega kriterija motenj pri opravljanju dejavnosti zavoda. Izpodbijana odločitev torej s tem – z drugačnim poudarkom glede posledice očitno sledi napotkom sodbe, medtem ko pravna kvalifikacija in tudi dejanske okoliščine, ki se ugotavljajo v zvezi z navedenim razlogom za razrešitev in na katerih sedaj temelji izpodbijana odločitev, ostajajo po presoji sodišča v bistvenem enake kot v prvem postopku. Tožnici se namreč tudi v ponovnem postopku očita, da kot odgovorna oseba, kljub zagotovljenim finančnim sredstvom s strani ustanovitelja (tožene stranke), v proračunskem letu 2013 ni izpeljala projekta obnove strehe oziroma ostrešja Mestne hiše, s katero Zavod upravlja, oziroma da je pri izpeljavi tega projekta ravnala malomarno. Tožnica se je o teh očitkih po podatkih spisov nedvomno lahko izjavila že v prvem postopku, saj je iz izjave, ki jo je dala na poziv tožene stranke, razvidno, da je že v njej obširno in vsebinsko enako kot to stori v tožbi, opisala svoje videnje poteka dogodkov. Pri tem se potek dogodkov kot takšen, opisan v izjavi, ne razlikuje od tistega, ki ga opiše tožena stranka v svoji odločbi. O stališčih tožnice, ki jih vsebuje izjava, se tožena stranka v izpodbijanem sklepu izreče, izreče pa se tudi sicer o vseh relevantnih okoliščinah in na tej podlagi zaključi, da za pravočasno izvedbo projekta ni bilo objektivnih ovir in zato ravnanje tožnice oceni kot malomarno. Z oceno tožene stranke se strinja tudi sodišče, saj glede na opisani (in obenem nesporni) potek dogodkov tudi po presoji sodišča ni videti utemeljenih razlogov za to, da niso bila še pravočasno, to je v letu 2013, ko so bila zagotovljena sredstva iz proračuna tožene stranke, izpeljana načrtovana obnovitvena dela na nepremičnini. In končno – če je bil bolniški stalež tožnice še opravičljiv razlog za to, da je bila tožnica v kritičnem času (v novembru 2013) odsotna in da ni bila podpisana pogodba z izvajalci obnovitvenih del, pa njen letni dopust to gotovo ni bil, še zlasti, ker bi tožnica lahko za podpis pogodbe pooblastila enega svojih namestnikov, in torej njena odsotnost ni bila neodklonljiva ovira za izvedbo projekta.

16. Že v pozivu k izjavi tožnici in obema organoma Zavoda je bilo tudi navedeno, da so zaradi poškodovane strehe ogrožene muzealije v depojih na podstrešju Mestne hiše ter da je bilo zato potrebno predmete preseliti v depoje na C. cesto. Zato sodišče sledi stališču odgovora na tožbo, da dejanski očitki tožnici tudi v tem pogledu, to je v pogledu posledic njenega ravnanja pri izvedbi projekta, niso novi, le da so bili v prvem postopku drugače (pravno) kvalificirani kot škoda in ne kot hujša motnja pri izvedbi dejavnosti. Zato po presoji sodišča, drugače kot povsem posplošeno zatrjuje tožnica v tožbi, ni videti razlogov, iz katerih bi bila potrebna nova izjava tožnice v ponovljenem postopku. Iz istega razloga pa tudi ni videti, da bi bilo pred ponovno odločitvijo v zadevi potrebno novo mnenje sveta in strokovnega sveta Zavoda.

17. Tožnica dejanskim ugotovitvam o tem, da so bile zaradi poškodovanega ostrešja ogrožene muzealije in da je iz tega razloga prišlo do njihove selitve na drugo lokacijo, ne ugovarja. Ugovarja razlogom za nastanek takšnih posledic, saj naj bi le-ti po navedbah v tožbi nastopili že pred letom 2013 in s tem pred začetkom izvedbe projekta oziroma med samo izvedbo in ne zaradi neizvedbe projekta. Ugovarja torej vzročni zvezi med nastankom „hujših motenj“ in njenim ravnanjem pri izvedbi projekta. Obenem pa s takšnimi ugovori sama pove, da je bila obnova strehe nujno potrebna in se zato njeno ravnanje pri izvedbi projekta še v večji meri pokaže kot neustrezno. Da so bile zaradi dotrajane strehe ogrožene muzealije, ki so se nahajale na podstrešju Mestne hiše, namreč, kot že rečeno, ni sporno. Nobenega spora pa tudi ni o tem, da sodi prav hramba muzejskih predmetov v osnovno dejavnost muzeja. To pa pomeni, da predstavlja ogroženost muzealij, ki jo nenazadnje dokazuje njihova selitev, hujšo motnjo, ki je nastala oziroma bi z njihovim poškodovanjem ali celo uničenjem lahko nastala pri dejavnosti Zavoda, in s tem posledico iz 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ oziroma iz 5. alineje prvega odstavka 11. člena Odloka, kot se to ugotavlja v izpodbijanem sklepu.

18. Že v prvem postopku pa se tožnici v zvezi z istim ravnanjem (obnovo ostrešja Mestne hiše) očita tudi, da ni ravnala gospodarno, ter da je s tem podan razlog za razrešitev iz 8. alineje prvega odstavka 11. člena Odloka. Enako se ji očita v izpodbijanem sklepu, ki tokrat v skladu z napotki sodišča vsebuje obširno obrazložitev. Pri tem se tožena stranka, prav tako skladno z sodbo sodišča, ne opre le na dejanske ugotovitve o tem, da tožnica o problematiki strehe ni poročala organom ustanovitelja oziroma Zavoda, temveč na dejanske ugotovitve o ravnanju tožnice pri izvajanju projekta v celoti, ter pri tem po presoji sodišča v zadostni meri utemelji svoj zaključek, da je tožnica kot direktorica in s tem odgovorna oseba Zavoda pri izvajanju osnovne – muzejske dejavnosti in pri upravljanju nepremičnega premoženja – Mestne hiše, kar je tudi dolžnost direktorja javnega zavoda v skladu z 12. členom Odloka, ravnala negospodarno. Tožbeni ugovor, da je bila streha dotrajana že vrsto let ter da tožena stranka kot ustanovitelj muzeja in lastnica Mestne hiše ves ta čas ni zagotovila sredstev za njeno obnovo, tudi v pogledu navedene kršitve ne vzdrži pravne presoje, saj to že spet, tako kot v primeru prvega očitanega razloga za razrešitev, pomeni le, da bi morala tožnica kot direktorica z ozirom na kritično stanje ostrešja in zagotovljena sredstva za njegovo obnovo s še z večjo stopnjo skrbnosti opravljati svojo funkcijo ter na ta način poskrbeti, da bi se načrtovana obnova ostrešja tudi dejansko izvedla.

19. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je zavrnilo tožbo, pa tudi ni podlage za odločanje o povračilu škode, ki se zahteva v tožbenem predlogu.

20. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

21. Sodišče je določilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).