Jedro

Da pa bi se tožeča stranka lahko sklicevala na pogodbeno subrogacijo, bi morala dokazati, da sklenjena pogodba (A6) zaobsega tudi zavarovanje terjatve, ki izhaja iz kreditne pogodbe, ki jo je kot kreditojemalec sklenila tudi tožena stranka dne 22.10.1992 (A3).

Same določbe pogodbe o zavarovanju (A6), ki kot predmet pogodbe opredeljuje zavarovanje potrošniških kreditov (1.člen, upoštevaje aneksa št.1/92 - A7 in 1/91 - A8) takšnih trditev (v smislu

1.odst.99.čl. ZOR) ne podpirajo, saj kažejo zgolj na določen segment kreditnih pogodb, kot predmeta zavarovanja. Sodišče prve stopnje pa je takšen pomen zavarovalni pogodbi (A6) pripisalo s sklicevanjem na

2.odst. 99.čl. ZOR, v okviru česar bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati takšen namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka se je ob zatrjevanju takšne razlage zavarovalne pogodbe (tč. IV. pripravljalne vloge z dne 9.12. 2002) sklicevala zgolj na listinske dokaze. Ugotavljanje prave volje pogodbenih strank kot podlage za razlago pogodbe pa predstavlja dejansko podlago odločitve sodišča prve stopnje, do katere je prišlo na podlagi dokazne ocene listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. S takšnimi dejanskimi ugotovitvami pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 528.934,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1994 do plačila zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka tožene stranke v znesku

252.745,00 SIT, v petnajstih dneh.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti

79.900,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 528.434,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1994 do plačila, solidarno z obveznostjo C.R.po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 225/02, z dne 30.1.2003. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

142.805,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2004 do plačila, od tega 103.205,00 SIT solidarno z obveznostjo Cukrov Ranka po citirani sodbi opr. št. VIII Pg 225/02. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti toženi stranki zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ni konkretizirano opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere naj bi storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato je pritožbeno sodišče v tej smeri izpodbijano sodbo preizkušalo zgolj v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, vendar kršitev iz 2. odst. 350. člena ZPP ni ugotovilo.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala iz naslova subrogacije za plačilo, katerega je izvršila kot izpolnitev neporavnanih obveznosti tožene stranke do Banke d.d. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala na sklenjeni pogodbi z Banko d.d. o zavarovanju potrošniških kreditov z dne 13.6.1991 (A6).

Sodišče prve stopnje je podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka našlo v določbi 300. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ureja zakonito subrogacijo. Citirana pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, v 7. členu ureja prehod pravic sklenitelja pogodbe do kreditojemalcev z izplačilom odškodnine na zavarovalnico, to je tožečo stranko, kar pomeni, da bi lahko v konkretnem primeru šlo zgolj za subrogacijo po 1. odst. 299. člena ZOR in ne za zakonito subrogacijo po 300. členu ZOR, na kar pravilno opozarja tudi pritožnica v pritožbi.

Da pa bi se tožeča stranka lahko sklicevala na pogodbeno subrogacijo, bi morala dokazati, da sklenjena pogodba (A6) zaobsega tudi zavarovanje terjatve, ki izhaja iz kreditne pogodbe, ki jo je kot kreditojemalec sklenila tudi tožena stranka dne 22.10.1992 (A3).

Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi sledilo trditvi tožeče stranke, da je s pogodbo z dne 13.6.1991 (A6) prevzela kritje vseh škodnih primerov, ki so banki nastali zaradi neplačila kreditov po kreditnih pogodbah banke s svojimi komitenti. Same določbe pogodbe o zavarovanju (A6), ki kot predmet pogodbe opredeljuje zavarovanje potrošniških kreditov (1.člen, upoštevaje aneksa št.1/92 - A7 in 1/91 - A8) takšnih trditev (v smislu 1.odst.99.čl. ZOR) ne podpirajo, saj kažejo zgolj na določen segment kreditnih pogodb, kot predmeta zavarovanja. Sodišče prve stopnje pa je takšen pomen zavarovalni pogodbi (A6) pripisalo s sklicevanjem na 2.odst. 99.čl. ZOR, v okviru česar bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati takšen namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka se je ob zatrjevanju takšne razlage zavarovalne pogodbe (tč. IV. pripravljalne vloge z dne 9.12. 2002) sklicevala zgolj na listinske dokaze.

Ugotavljanje prave volje pogodbenih strank kot podlage za razlago pogodbe pa predstavlja dejansko podlago odločitve sodišča prve stopnje, do katere je prišlo na podlagi dokazne ocene listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. S takšnimi dejanskimi ugotovitvami pa se pritožbeno sodišče, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, ne strinja. Sodišče prve stopnje je kot odločilne upoštevale naslednje ugotovitve:

1. skupen namen sopogodbenikov za plačilo vseh škodnih primerov zaradi neplačila kreditov po kreditnih pogodbah banke s svojimi komitenti izhaja iz odškodninskega zahtevka banke (A2), ki se sklicuje na zavarovalno pogodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna in v izrecnem nasprotju z navedeno listino (A2), saj se banka v navedeni pogodbi ne sklicuje na citirano pogodbo o zavarovanju. Listina pa se sklicuje na drug temelj za prehod terjatve na tožečo stranko in sicer na izjavo o odstopu pravic, ki naj bi jo banka tožeči stranki šele izstavila po prevzemu nakazila.

2. Sodišče prve stopnje utemeljuje veljavnost zavarovalne pogodbe tudi za sporno kreditno pogodbo (A3) na samem dejstvu plačila tožnika. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu I Cpg 481/2003 z dne 11.12.2003, zgolj plačilo tujega dolga še ne pomeni podlage za subrogacijo, če ni izkazane podlage iz 1. odst. 299. člena oziroma 300. člena ZOR.

3. 5. člen kreditne pogodbe (A3) dokazuje, da je bil kredit zavarovan. Tudi ta ocena sodišča prve stopnje je zmotna. Z navedeno določbo sta se sklenitelja zavarovalne pogodbe zgolj zavezala, da bosta zavarovala odplačilo kredita s sklenitvijo zavarovalne pogodbe in plačilom zavarovalne premije. Navedena določba torej ne izkazuje, da sta kreditojemalca s to pogodbo prevzela breme kritja stroškov zavarovanja, katerega sodišče prve stopnje ocenjuje kot običajen način zavarovanja bančnega kredita, to je, da zavarovalno pogodbo sklene banka v breme kreditojemalca. Na podlagi citirane določbe 5. člena kreditne pogodbe torej ni mogoče sklepati, da je bila pogodba zavarovana z zavarovalno pogodbo, na katero se sklicuje tožeča stranka (A6).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dokazne listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, iz česar je sklepalo na relevantno dejstvo, to je, da je bila s sklenitvijo zavarovalne pogodbe (A6) zavarovana tudi terjatev banke iz naslova kreditne pogodbe z dne 22.10.1992 (A3). Pritožbeno sodišče se pri tem ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se vprašanje izvajanja zavarovalne pogodbe tiče zgolj samih strank pogodbe, oziroma, da se položaj tožene stranke ni poslabšal v primeru, ko tožeča stranka uveljavlja povrnitev plačila, ki ga je izvršila banki. Navedena ugotovitev bi bila relevantna zgolj v primeru, da bi tožeča stranka izkazala, da je ob plačilu tožeče stranke hkrati prišlo do prehoda terjatve iz banke na tožečo stranko.

Samo v tem primeru tožena stranka ne bi bila več v negotovosti, da bi isto obveznost zoper njo uveljavljal tudi prvotni upnik.

Ker tožeča stranka s predloženimi dokazi ni uspela dokazati veljavnosti zavarovalne pogodbe (A6) tudi za zavarovanje terjatve banke iz kreditne pogodbe s toženo stranko (A3), s tem ni dokazala, da je z izplačilom zneska po odškodninskem zahtevku z dne 28.12.1993 (A2) vtoževana terjatev prešla na tožečo stranko, v posledici česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (2. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o spremembi sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom, je dolžna povrniti nastale potrebne pravdne stroške toženi stranki in sicer za odvetniške storitve za odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo (2 x 300 točk), zastopanje na narokih za glavno obravnavo (75 točk + 2 x 300 točk), za sestavo pritožbe z dne 20.3.2003 (375 točk), vse povečano za 20% DDV ter plačane taksne obveznosti za odgovor na tožbo in za pritožbo (4.545,00 SIT + 30.400,00 SIT).

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer za sestavo pritožbe z dne

14.3.2005 (375 točk) in plačano takso za pritožbo (30.400,00 SIT).