Jedro

Tožnik s tožbo uveljavlja sodno varstvo pravice do varstva osebnosti in dostojanstva med odvzemom prostosti in izvajanjem kazni ter plačilo neizplačanega zneska, vse v zvezi z delom, ki ga opravlja kot obsojenec v JGZ. Sodno varstvo pravic obsojencev v zvezi z opravljanjem dela je zagotovljeno pred delovnim sodiščem in to sodno varstvo izključuje upravni spor.

Izrek

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Novem mestu.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zaradi plačila 3.736,15 € in na odpravo in spremembo upravnega akta (5. člen Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o količnikih za določitev osnovnih plačil, o kriterijih in merilih za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela obsojencev ter o nagradah mladoletnikov), na prepoved nadaljevanja dejanja, na odpravo posledic dejanja zaradi kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin tožnika s plačilom zneska v višini 3.736,15 € z obrestmi. V tožbi pravi, da je zaradi neupoštevanja zakonov in Ustave RS materialno prikrajšan za čas od 21. 2. 2011 do 31. 12. 2012 za znesek v višini 3.736,15 €. Tožnik uveljavlja svoje pravice v zvezi z delom v zaporu. Tožnik zavrača trditve v obvestilu o odločitvi glede pritožbe, saj so pravno nevzdržne. Tožnik je skladno z prvo alineo 25. člena pravilnika dne 15. 11. 2012 podal ugovor zoper obračun plačila za mesec oktober v. d. direktorju JGZ A. Tožnik je skladno s 25. členom pravilnika dne 26. 11. 2012 podal tudi pritožbo generalnemu direktorju UIKS zoper odločitev v.d. direktorja JGZ A., št. 81/36, z dne 21. 11. 2012. Tožnik je dne 24. 1. 2013 prejel obvestilo o odločitvi organa na pritožbo zoper odločitev v.d. direktorja JGZ A. z dne 21. 11. 2012 št. 81/36 glede uveljavljanja tožnikovih pravic v zvezi z delom v zaporu. Tožnik trdi, daje 5. člen pravilnika o dopolnitvah sprejet v nasprotju z 2. členom Ustave RS in 21. členom Ustave RS, saj se izvaja nad njim ekonomsko nasilje, ker ne prejema plačila po zakonu, ampak bistveno manjše. Ravno tako v primeru nezmožnosti za delo tožniku ne pripada po zakonu nobeno nadomestilo.

2. Določilo 5. člena pravilnika o dopolnitvah je sprejet v nasprotju z prvim odstavkom 54. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki zagotavlja osnovo za izračun plačila obsojencev 25 odstotkov osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja. Tožnik trdi, da je 5. člen pravilnika o dopolnitvah sprejet v nasprotju z 4. členom zakona, ki pravi, da so med izvrševanjem kazenskih sankcij obsojencu zagotovljene vse pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete ali omejene z zakonom. Tu se izpostavlja predvsem plačilo za delo, saj pravilnik o dopolnitvah neposredno posega v tožnikove pravice do poštenega plačila, ki mu pripada po zakonu. Tožnik trdi, da je odgovor v. d. direktorja JGZ A. zmoten s trditvijo, da se urne postavke osnovne plače izračunajo skladno z 11. členom pravilnika ter da se upošteva 25 odstotkov osnovne plače 1. plačnega razreda iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Pravilnik kakor tudi pravilnik o dopolnitvah ne urejata osnove za izračun plačila za delo obsojencev, saj to ureja zakon v prvem odstavku 54. člena in ni niti potrebe po dodatni razlagi, saj je zakon popolnoma jasen. Tožnik se ne strinja z trditvijo toženca, da se upošteva skladno s Pravilnikom za izračun urne postavke osnovna plača 1. plačnega razreda ZSPJS. Tarifna skupina in količniki se uporabljajo za določitev osnovnih plačil glede na usposobljenost, strokovnost, prizadevnost. Sprememba ZSPJS je vplivala na osnovo za izračun plačila za delo obsojencev (prehod na nov plačni sistem) in je bila potreba po spremembi četrtega odstavka 10. člena pravilnika, s čimer se je zmanjšala vrednost količnikov za 90% (s tem se je posledično zmanjšalo plačilo za delo obsojencev, da je ostalo v okviru-približno 25 odstotkov) in s tem prilagodila osnova za plačilo obsojencev, ki je 25 odstotkov orientacijsko primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja, ki ga opravlja obsojenec, saj bi v primeru samega znižanja plačil za delo obsojencev za 90% bilo grobo poseženo v osnovne pravice obsojencev. Sprememba pravilnika je posledica spremembe ZSPJS oz. prehoda na nov plačni sistem. Pravilnik in pravilnik o dopolnitvah sta torej očitno določila novo osnovo. Zato sta v tem delu v nasprotju z drugo alineo 21. člena in 2. členom Ustave RS. V tožnikovem primeru je to orientacijsko ali primerljivo delovno mesto ovrednoteno s IV tarifnim razredom, 18. plačni razred-50 kategorija dela (6. člen Aneksa 1 k Pogodbi o zaposlitvi št. 12411-4). To nedvoumno potrjuje tudi Predlog za dodatne dni dopusta po 43. členu PIKZ za leto 2011 in 2012, obračunski list tožnika za oktober (urna postavka), odgovor JGZ A. št. 81/9 z dne 30. 7. 2012 in št. 81/13 z dne 22. 8. 2012. Tožnik je bil razporejen 21. 2. 2011 na delovno mesto v JGZ A. v orodjarno, kjer še sedaj opravlja delo. Iz zgoraj navedenega eksplicitno sledi, da je tožnik izvedel za nastanek škodljivih posledic ne prej, kot v mesecu oktobru 2012. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, da sodišče: - ugotovi, da je bilo z dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, - prepove nadaljevanja dejanja, - odpravi posledice dejanja s tem, da se tožniku izplača za nazaj neizplačani znesek v višini 3.736,15 € do 3l. 12. 2012 z obrestmi in nadaljnje neizplačane zneske do izreka sodbe - da odpravi in spremeni napadeni pravni abstraktni upravni akt. Tožnik predlaga, da se ga zaradi dejstva, da je že dolgo časa na prestajanju zaporne kazni, da ima minimalne prihodke, ki niso stalni prihodkov in nima premoženja, oprosti plačila sodnih taks.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da gre v konkretnem primeru v zvezi z obračunom plačila za delo za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja delovnega prava. Za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja pa je pristojno delovno sodišče. Meni, da ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer tožbo na delovno sodišče. Prav tako pa meni, da mu z obračunom plačila ni bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Meni, da upravni spor v konkretnem primeru ni možen, saj akt, ki ga tožnik izpodbija, ni upravni akt v skladu z 2. členom ZUS-1 niti ne gre za posamični akt oziroma dejanje, s katerim bi organ posegal v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika in zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

4. V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da je tožena stranka spregledala trditev tožnika v pritožbi zoper odločitev v.d. direktorja JGZ A. z dne 21. 11. 2012, št. 81136, kjer na drugi strani v drugem odstavku tožnik zatrjuje, da pravilnik in pravilnik o dopolnitvah neposredno posegata tudi v tožnikove pravice, pravni interes oziroma pravni položaj. V konkretnem primeru se torej ni odločalo o pravilnosti obračuna plačila za delo, ampak o poseganju posameznih aktov ali dejanj organa v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Posledica poseganja posameznih aktov ali dejanj organa v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika pa je nepravilno obračunavanje plačil. Napačna je ocena tožene stranke, da ne gre za dokončni upravni akt, o zakonitosti katerega odloča Upravno sodišče v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-)1. Določilo 3. odstavka 25. člena pravilnika je nedvoumno v smislu, da se zoper odločitev direktorja javnega gospodarskega zavoda oziroma upravnika zavoda obsojenec lahko pritoži direktorju uprave.

5. Tožnik je skladno s 25. členom pravilnika dne 26. 11. 2012 podal pritožbo generalnemu direktorju UIKS zoper odločitev v.d. direktorja JGZ A., št. 81136, z dne 21.11.2012, ki jo je prejel dne 23. 11. 2012 v zvezi z ugovorom zoper obračun plačila za mesec oktober 2012, saj se ne more nikakor strinjati z obrazložitvijo, glede na informacije, ki mu jih je uspelo pridobiti v mesecu novembru. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo zoper odločitev v.d. direktorja JGZ A. št. 720-400/2010/53 z dne 21. 1. 2013, po skoraj dveh mesecih in po tožnikovi zahtevi za izdajo upravnega akta z dne 14. 1. 2013. Tožnik tudi smatra, da je tožena stranka upravni organ, ki mora postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar naj bi imelo za posledico, da so akti izdani v postopku pritožbe upravni akti. Zmotno je tudi mnenje toženega, da ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer tožbo na delovno sodišče. 6. Tožnik meni, da je med drugim delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Zakon o delovnih razmerjih ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Tožnik nima osnove v Zakonu o delovnih razmerjih, saj ni zaposlen, nima pogodbe o zaposlitvi, niti ni pravno formalno obravnavan kot delavec, ampak kot obsojenec, kar lahko potrdi z dopisom št. 720-400/20 10/24-1 002, z dne 17. 8. 2012 , ki ga je prejel na poizvedbo z dne 12. 8. 2012, kjer je jasno napisano, da se obsojenec razporedi na delo. Tožnik ugotavlja, da je prišlo do pisne pomote, zaradi nevednosti in neukosti tožnika, zato toženi na osnovi pisne napake pravilno navaja, da tožnik zahteva presojo skladnosti 11. člena pravilnika s 54. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1).

7. Toženi pojasnjuje, da se vsak obsojenec prostovoljno odloči za delo v zavodu, kar je kontradiktorno izjavi na drugi strani odgovora, kjer pojasnjuje, da se obsojenci na delo v JGZ A. razporedijo na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (kar je razvidno tudi iz dopisa št. 720-400/2010124-1002, z dne 17. 8. 2012), kjer pa ni nikjer zaslediti kakršenkoli dokaz, ki bi potrjeval toženčevo trditev o prostovoljni odločitvi obsojencev. ZIKS-1 v 14-16 členu med drugim določa tudi delo obsojencev. Ravno tako tudi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, ki v 37. členu med drugim navaja, da se obsojenci razporejajo na delo v zavodu in zunaj zavoda v skladu z osebnim načrtom. Osebni načrt pa sestavi strokovna skupina, ki določi ali se bo obsojenec izobraževal ali delal, odvisno od obsojenčevega potenciala, zmožnosti in obsojenčevih potreb. Če obsojenec neopravičeno odkloni delo ali na delo ne gre pet dni zaporedoma, se z zapisom v njegovem osebnem načrtu ugotovi, da so mu prenehale pravice iz dela. Obsojencu se za izpolnjevanje osebnega načrta lahko podelijo ugodnosti, ki pa jih izgubi, če ne izpolnjuje osebnega načrta. Nenazadnje pa ni pomembno, ali je delo prostovoljno, ali pa obvezno, saj se tožnik ne pritožuje zaradi obveznega dela, saj smatra da nima te pravice, ker noben zakon, nobeno priporočilo odbora ministrov Svet Evrope državam članicam o Evropskih zaporskih pravilih, niti nobena evropska konvencija ne ščiti zapornika pred obveznim delom, saj je tudi v Hišnem redu ZPKZ Dob v 14. členu določeno, da so obsojenci dolžni izven rednega delovnega časa opravljati tudi druga dela, ki so potrebna za vzdrževanje čistoče in reda v zavodu, urejanje okolice oddelka in drugih površin v zavodu v skladu s 51. členom ZIKS-l; dejstvo je, da se izvaja ekonomsko nasilje. Za bolj jasen pogled, zakaj obsojencem pripada okvirno 25 odstotkov osnove orientacijskega delovnega mesta tožnik predlaga vpogled v komentar prvega odstavka 54. člena ZIKS-l avtorja Aldo Carli in Miha Wohinz (Bonex založba 2001), ki potrjuje tožnikove navedbe in dokazujejo toženčevo aroganco.

8. Zaradi dejstva, da se toženi opira na pravilnik v točkah, kjer je nezakonit, tožnik dokazuje neskladnost pravilnika z ZIKS-l in poudarja, da je potrebno pri odločitvi upoštevati zakon in ne pravilnika. Procesno ta člen povsem spreminja besedilo zakona. Ta namreč določa nekakšno konkretno odločanje o osnovi (za kar pa ni bil izdan), česar pa zakon ne vsebuje. Tožnik poudarja, da napadeni akt (obvestilo o odločitvi) ni pravni abstraktni akt. Tožnik zatrjuje, da je upravni spor po ustavi mogoč zoper vsak akt (157. člen Ustava RS), kakor tudi zoper vsako dejanje (človekove pravice), če ni določeno drugo pravno sredstvo. Predlaga, da sodišče odpravi in spremeni napadeni pravni abstraktni upravni akt in dodaja novi tožbeni zahtevek: da odpravi in spremeni napadeni akt v tožnikovo korist. 9. V naslednjem odgovoru tožene stranke tožena stranka pravi, da 185. člen ZPP določa, da v primeru ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tožeča stranka v drugopisu vloge navaja, da spreminja tožbeni zahtevek zaradi pisne pomote, nevednosti in neukosti. Tožena stranka ugotavlja, da iz tožbe jasno na več mestih izhaja, da tožeča stranka zahteva od naslovnega sodišča odpravo in spremembo 5. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o količnikih za določitev osnovnih plačil, o kriterijih in merilih za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela obsojencev ter o nagradah mladoletnikov in torej ni moč slediti navedbam tožeče stranke, da spreminja tožbeni zahtevek zaradi pisne pomote, saj po mnenju tožene stranke iz tožbe nedvomno izhaja, da je tožena stranka tak tožbeni zahtevek, da se odpravi oziroma spremeni abstraktni upravni akt, dejansko tudi želela uveljavljati. Prav tako tožena stranka meni, da razlog, da tožeča stranka spreminja tožbeni zahtevek zaradi nevednosti oziroma neukosti ne more biti opravičljiv razlog za dopustitev spremembe tožbenega zahtevka. Tožena stranka glede na navedeno spremembi tožbenega zahtevka nasprotuje.

10. Tožena stranka ugotavlja, da tudi iz drugopisa tožeče stranke ni jasno, ali tožeča stranka izpodbija dejanje organa ali posamični akt organa, niti kateri posamični akt ali dejanje organa izpodbija ter med drugim navaja, da je napadeni akt v skladu z 2. členom ZUS-1, torej dokončni upravni akt, ki pa ga po mnenju tožene stranke v okviru upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic ni mogoče izpodbijati. Tožena stranka še dodaja, da tožbeni zahtevek, da sodišče ugotovi, da je stvarno pristojno v skladu z ZUS-1 ni dopusten. V skladu z 36. členom ZUS-1 namreč na stvarno pristojnost sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Tožena stranka odločno zanika navedbe tožeče stranke o neprostovoljni odločitvi obsojencev za delo in poudarja, da vsak obsojenec, ki prestaja kazen zapora lahko dela, če to želi in če to omogočajo možnosti zavoda. Delo obsojencev, ki so na prestajanju zaporne kazni v enem izmed zavodov za prestajanje kazni zapora, je urejeno v ZIKS-1, in sicer od 45. do 57. člena ter v Pravilniku o izvrševanju kazni zapora od 37. do 46. člena. V skladu z 52. členom ZIKS-1 obsojenec dela v gospodarskih dejavnostih zavoda, na delih potrebnih za normalno poslovanje zavoda ali v okviru delovne terapije, lahko pa dela tudi zunaj zavoda pri pravnih ali fizičnih osebah, če je to skladno z njegovim osebnim načrtom. Obsojencem, ki so na prestajanju kazni zapora in so sposobni za delo ter želijo delati, se torej omogoči delo v okviru možnosti zavoda. Prvi odstavek 45. člena navedenega zakona določa, da je obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, je treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih, če ni z zakonom drugače določeno. V konkretnem primeru gre za spor o premoženjski pravici v zvezi z opravljanjem dela tožeče stranke (obsojenca) v javnem gospodarskem zavod A., ki je po mnenju tožene stranke delovnopravne narave.

11. V naslednji pripravljalni vlogi tožnik meni, da iz tožbe ne izhaja, da je tožnik hotel uveljaviti odpravo in spremembo 5. člena Pravilnika o količnikih za določitev osnovnih plačil, o kriterijih in merilih za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela obsojencev ter o nagradah mladoletnikov, saj bi v tem primeru bila tožena stranka minister za pravosodje in minister za delo, družino in socialne zadeve, ki sta pravilnik izdala. Ravno tako je tožnik v tožbi navedel, da na osnovi navedenega tožeča stranka predlaga sodišču, da izvede predložene dokaze, da obvestilo o odločitvi odpravi in v okviru tožbenega zahtevka meritorno odloči o stvari. Tožnik je hotel čim bolj natančno razložiti napačno uporabo pravilnika in nima namena izpodbijati določil pravilnika. Tožnik ni edini, ki opravlja delo v JGZ A., in ki mu je kršen 21. člen Ustave, torej kršitev človekove osebnosti in dostojanstva in obstaja možnost, da se pritoži še kakšen drugi obsojenec. Tožnik je mnenja, da je jasno da tožnik izpodbija konkreten upravni akt - obvestilo o odločitvi, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko (meritorno) odločitev o materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi tožnika, in ki vsebuje elemente dokončnega upravnega akta. Tožena stranka je organ, ki je izdal obvestilo o odločitvi. Tožnik zatrjuje ponovno, da je napadeni akt v v skladu z 2. členom ZUS-1, torej dokončni upravni akt. Tožena stranka zanika navedbe tožnika o neprostovoljni odločitvi obsojencev za delo in omenja prvo in drugo alinejo 4. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne omenja pa tretje, ki pravi: pojem prisilno ali obvezno delo v zvezi s tem členom ne vključuje: dela, ki se zahteva pri rednem prestajanju zapora v skladu z določbami 5. člena te konvencije. Tožena stranka v Letnem poročilu UIKS 2012 na strani 68 navaja: obsojencem, ki brez opravičenih razlogov niso pripravljeni redno delati, zavodi zunaj zavodskih ugodnosti praviloma niso podeljevali. Tožnik je že obrazložil v dopisu dne 6. 5. 2013, da je toženi napačno ocenil, da gre v konkretnem primeru za spor o premoženjski pravici v zvezi z opravljanjem dela v JGZ A. Tožnik zatrjuje kršitev 2l. člena Ustave, torej kršitev človekove osebnosti in dostojanstva in navaja obvestilo o odločitvi, s katerim je bilo poseženo v njegovo ustavno pravico človekove osebnosti in dostojanstva.

12. Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

13. Po določbi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po določilu 1. odstavka 17. člena ZPP sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno za obravnavanje zadeve. Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (1. odstavek 19. člena ZPP).

14. Tožnik s tožbo uveljavlja sodno varstvo pravice do varstva osebnosti in dostojanstva med odvzemom prostosti in izvajanjem kazni iz 21. člena Ustave ter plačilo neizplačanega zneska v zvezi z delom, ki ga tožnik opravlja kot obsojenec v JGZ A. 15. Po določbi prvega odstavka 1. člena ZUS-1 (in prvem odstavku 157. člena Ustave) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

16. Med strankama ni sporno, da tožnik ni v delovnem razmerju z JGZ A. v smislu točke b.) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), saj je bil tožnik kot obsojenec na podlagi osebnega načrta matične št. ... z dne 22. 2. 2011 dne 21. 2. 2011 razporejen na delo v JGZ A. v oddelek orodjarna. Po določbi 48. člena ZIKS-1 se v okviru možnosti zavoda pri razporeditvi obsojenca na delo upoštevajo tudi želje obsojenca, kar kaže na to, da ne gre za popolno svoboden dogovor o opravljanju določenega dela. V tem osebnem načrtu, ki sta ga v konkretnem primeru podpisala tožnik ter vodja oddelka II. obsojencev, je navedeno tudi, da tožniku v skladu z določbo 45. člena ZIKS-1 pripadajo vse pravice iz dela po splošnih predpisih, razen če ni z ZIKS-1 drugače določeno. Tožnik torej nima pogodbe o delovnem razmerju z JGZ A. in tudi po zakonu ni upravičen do takšne pogodbe, saj je na prestajanju zaporne kazni in ima status obsojenca tudi med opravljanjem dela v JGZ A. Zaradi tega po mnenju Upravnega sodišča delovno in socialno sodišče ne more biti pristojno za odločanje o predmetni tožbi na podlagi točke b.) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ampak kvečjemu na podlagi točke h.) istega člena. Po tej določbi je namreč delovno in socialno sodišče pristojno za odločanje o individualnem delovnem sporu, za katerega tako določa zakon. Po mnenju Upravnega sodišča v predmetni zadevi gre za »delovni spor« v smislu besedila prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kajti tožnik pri JGZ A. dela s polnim delovnim časom, po navodilih delodajalca; na podlagi prvega odstavka 23. člena Pravilnika o količnikih za določitev osnovnih plačil, o kriterijih in merilih za ocenjevanje uspešnosti in rezultatov dela obsojencev ter o nagradah mladoletnikov (Pravilnik/2002, Uradni list RS, št. 52/2002, 86/2009) »sredstva za plačilo za delo« zagotavlja javni gospodarski zavod, ki se obračunava in izplačuje obsojencu kot »plačilo za delo« mesečno za nazaj z aktom, ki vsebuje tudi pravni pouk o možnosti vložitve ugovora (24 in 25. člen Pravilnika/2002); plačilo za delo pa se določa glede na kakovost in količino opravljenega dela (nadpovprečni in podpovprečni uspeh pri delu), zahtevnost in težavnost dela, delovne pogoje in prispevek k zmanjšanju stroškov (2. in 3. odstavek 54. člena ZIKS-1). Četudi tožnik ne more s celotnim plačilom za delo svobodno razpolagati (prvi odstavek 57. člena ZIKS-1), zgoraj navedene značilnosti dela, ki ga opravlja tožnik, nedvomno kažejo, da je predmetni spor delovni spor v smislu prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Vendar pa je za odločitev o tem, da je za sojenje v tej zadevi pristojno delovno in socialno sodišče, treba ugotoviti še, ali obstaja določba v ZIKS-1, ki določa, da je za tovrstne delovne spore pristojno delovno in socialno sodišče v smislu točke h.) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 in da gre za učinkovito in primarno sodno varstvo, ki izključuje upravni spor (odločbi Ustavnega sodišča Up-547/2004, 3. 3. 2005, odst. 10-11, Up-661/2004, 12. 1. 2006). Po mnenju Upravnega sodišča tem zahtevam zadostuje določba 45. člena ZIKS-1, po kateri obsojencu, ki med prestajanjem kazni zapora dela polni delovni čas in med delom neopravičeno ne izostaja z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, oziroma ki pri delu dosega glede na svoje sposobnosti primeren uspeh, »je treba zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih,« če ni z zakonom drugače določeno.

17. Tožena stranka ni uveljavljala, da tožnik ni opravljal dela s polnim delovnim časom, da je med delom neopravičeno izostajal z delovnega mesta več, kot je razlog za prenehanje delovnega razmerja po splošnih predpisih, ali da pri delu ne dosega glede na njegove sposobnosti primernega uspeha, zato Upravno sodišče izhaja iz zakonske zahteve 45. člena ZIKS-1, da je treba tožniku zagotoviti vse pravice iz dela po splošnih predpisih. Pravica, ki se veže na delo, pa je tudi pravica do sodnega varstva glede zakonitega plačila za delo obsojenca. Tožnik namreč sodno varstvo pravice do dostojanstva med izvajanjem kazni zapora veže izključno na pravilno oziroma zakonito izplačilo mesečnega zneska za opravljeno delo.

18. Dejstvo, da Pravilnik/2002 v 25. členu določa pravico do ugovora zoper obračun plačila in možnost pritožbe generalnemu direktorju uprave, kar samo po sebi ne izključuje pristojnosti delovnega in socialnega sodišča, ne pomeni, da je s tem zakonodajalec uredil pristojnost za odločanje o sporih v zvezi z obračunom plačila za delo obsojencev v upravnem sporu. Glede na ureditev v točki h.) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 v zvezi z 45. členom ZIKS-1 bi bila namreč pristojnost sodišča v upravnem sporu podana samo pod pogojem, da bi zakonodajalec izrecno določil, da je odločitev o obračunu plačila obsojencu upravni akt oziroma da je za sodno varstvo pravic obsojencev v zvezi z opravljanem dela iz poglavja »delo obsojencev« iz ZIKS-1 pristojno sodišče v upravnem sporu. Takšne določbe pa v ZIKS ni.

19. Na tej podlagi Upravno sodišče meni, da je primarno sodno varstvo v tej zadevi zagotovljeno pred Delovnim in socialnim sodiščem v Mariboru na podlagi točke h.) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 v zvezi z 45. členom ZIKS-1 in da to sodno varstvo izključuje upravni spor v predmetni zadevi, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 23. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.