Jedro

Pogodba o zaposlitvi je dvostranski akt. V kolikor je prišlo na strani tožene stranke do dileme, ali je pogodbo o zaposlitvi podpisala upravičena oseba, je to stvar presoje v sodnem postopku zaradi uveljavljanja izpodbojnosti, ne pa v tem sporu, v katerem tožnik zahteva izplačilo plač.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v II. točki izreka (pravilno v I. točki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II./1. izreka (glede razlike v plači) spremeni tako, da se na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati razliko v plači za čas od meseca maja 2001 do avgusta 2002 v skupni bruto višini 6.269.236,09 SIT (sedaj 26.161 EUR) tako, da od posameznih spodaj navedenih bruto mesečnih zneskov odvede predpisane davke in prispevke in potem tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot sledi: Bruto Sit (sedaj v Eur) Zakonske zamudne obresti

254.020,12 SIT 1060 EUR od 15.09.2001 dalje do plačila,

324.675,46 SIT 1355 EUR od 15.09.2001 dalje do plačila,

432.142,46 SIT 1803 EUR od 15.09.2001 dalje do plačila,

325.905,97 SIT 1360 EUR od 15.09.2001 dalje do plačila,

295.655,76 SIT 1234 EUR od 12.10.2001 dalje do plačila,

399.768,14 SIT 1668 EUR od 13.11.2001 dalje do plačila,

321.867,74 SIT 1343 EUR od 12.12.2001 dalje do plačila,

376.098,91 SIT 1569 EUR od 11.01.2002 dalje do plačila,

492.289,68 SIT 2054 EUR od 11.02.2002 dalje do plačila,

486.812,52 SIT 2031 EUR od 11.03.2002 dalje do plačila,

466.886,48 SIT 1948 EUR od 10.04.2002 dalje do plačila,

440.828,57 SIT 1840 EUR od 10.05.2002 dalje do plačila,

392.155,97 SIT 1636 EUR od 10.06.2002 dalje do plačila,

360.851,89 SIT 1506 EUR od 10.07.2002 dalje do plačila,

499.644,54 SIT 2085 EUR od 09.08.2002 dalje do plačila,

399.631,88 SIT 1668 EUR od 10.09.2002 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, pri čemer zakonske zamudne obresti od posameznih neto mesečnih zneskov po 1.1.2002 ne tečejo, dokler vsota zapadlih pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice. Kar tožnik iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahteva več, se zavrne.“ Izpodbijana sodba se v II./2. izreka (glede odločitve o plačilu nadomestila zaradi konkurenčne prepovedi v bruto znesku 9.508.238,16 SIT (sedaj 39.677 EUR) ter v III. točki izreka (glede odločitve o stroških postopka), razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija (glede odločitve o plačilu 13. plače) se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za leti 2001 in 2002 izplačati 13. plačo ter za mesec februar 2002 razliko takšne plače, vse v zneskih, razvidnih iz sodbe (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za čas od meseca maja 2001 do avgusta 2002 obračunati razliko v plači v skupnem bruto znesku 6.269.236,09 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz sodbe ter od njih odvesti predpisane davke in prispevke (II./1. točka izreka) in zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo za konkurenčno prepoved v času od 1.9.2002 do 31.8.2004 v bruto znesku 9.508.238,16 SIT ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz sodbe (II./2. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 769.054,22 SIT, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper takšno sodbo sta se pritožila tožnik in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o zavrnitvi zahtevkov in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da sklepa o razporeditvi z dne 29.6.2000 ni nikoli prejel, zaradi česar se ne more šteti, da je postal dokončen. Ker ga ni prejel, zoper njega ni ugovarjal. Tudi ni prejel predloga pogodbe o zaposlitvi z dne 29.6.2000 v vsebini, na katero se sklicuje tožena stranka. Sam razpolaga samo s pogodbo o zaposlitvi z dne 30.6.2000, ki je žigosana s strani tožene stranke in podpisana s strani člana uprave P.Ž.. Navedena pogodba je sklenjena od obeh strank in se jo mora kot takšno sprejeti za veljavno. Tudi sicer se je po razrešitvi s funkcije člana uprave v celoti izvajala do sredine leta 2001, saj je dobival na novem delovnem mestu enako plačo kot član uprave. Plača mu je bila neupravičeno znižana s prihodom novega predsednika uprave brez kakršnegakoli aneksa k pogodbi. Zoper sklep o razporeditvi z dne 10.5.2002 v PE Novo mesto je pravočasno ugovarjal, vendar tožena stranka o ugovoru ni odločila. Sklep ni postal dokončen, zaradi česar ne more zavezovati nobeno stranko. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi nove razporeditve ni upravičen do nadomestila iz naslova konkurenčne klavzule. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj ne obsegajo vseh potrebnih stroškov zastopanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožnikovih zahtevkov in zoper odločitev o stroških postopka. Meni, da tožnik ni upravičen do razlike med dejanskim izplačilom vsakokratne 13. plače v spornem obdobju in zneskom takšne plače, ki je bila obračunana članom uprave. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 30.6.2000 z neupravičeno osebo, zaradi česar je neveljavna. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev iz določbe drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere opozarja pritožba tožene stranke in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje (v I. točki izreka), ki ga izpodbija tožena stranka (glede plačila razlike 13. plače), pravilne dejanske in pravne razloge. Vendar takšna ugotovitev ne velja za odločitev v zavrnilnem delu sodbe (v II. točki izreka – glede premalo izplačane plače in nadomestila za konkurenčno prepoved), kar tožnik utemeljeno izpodbija. Poleg tega odločitev o stroških postopka ni v celoti skladna z dejansko potrebnimi opravili zastopanja in veljavno Odvetniško tarifo. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank odgovarja z naslednjimi razlogi.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je pri presoji sklepa o razporeditvi tožnika z dne 29.6.2000 izhajalo iz materialnopravne zmotne ugotovitve, da je postal dokončen, zaradi česar predstavlja podlago za tožnikove pravice in obveznosti iz delovnega mesta svetovalca uprave. Iz listinskih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka takšen sklep pravilno vročila tožniku. Glede tega ne zadostuje ustna izpovedba vodje kadrovske službe D.V., da je tožniku dne 29.6.2000 izročila tako sklep kot predlog pogodbe o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka takšno vročanje ustrezno pisno evidentirati, to je na način, da bi tožnik s podpisom na listinah ali na vročilnici potrdil prejem listin, oziroma če to ne bi bilo izvedljivo, opraviti poštno vročanje listin po določbah ZPP.

Po določbi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93, ki je veljal v spornem času) so se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih za določanje rokov, načina vročanja in podobno, smiselno uporabljale določbe, veljavne za postopek pred sodišči, pristojnimi za spore iz delovnih razmerij. Na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o delovnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94, ki je tudi veljal v spornem času) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. Ker določbe ZDSS neposredno ne urejajo vročanja, je potrebno glede tega uporabiti določbe o vročanju pisanj iz 11. poglavja ZPP, to je določbe od 132. do 150. člena ZPP.

Tožena stranka v sporu ni dokazala, da je v primeru tožnika pri vročanju navedenih listin postopala na tako predpisan način. Zato stališče sodišča prve stopnje, ki je mimo navedenih razlogov štelo, da je tožena stranka tožniku pravilno vročila sklep o razporeditvi z dne 29.6.2000, in da je takšen sklep zaradi opustitve tožnikovega ugovora postal dokončen, ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je zmotno materialnopravno presojalo tudi pogodbo o zaposlitvi tožnika, ki je bila med strankama sklenjena po razrešitvi s funkcije člana uprave. Tožena stranka je v dokazne namene predložila zgolj svoj predlog pogodbe, ki s strani tožnika ni bila podpisana. Dočim se je tožnik izkazal s pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalca uprave z dne 30.6.2000, ki sta jo očitno sklenili obe stranki. Na strani delodajalca vsebuje tako žig kot podpis člana uprave P.Ž., ki ni zanikal pristnosti svojega podpisa. V sporu je dokazano, da je bil P.Ž. po razrešitvi tožnika dne 16.6.2000 imenovan na izpraznjeno mesto člana uprave, na katerega so bile prenešene pristojnosti splošnih in kadrovskih zadev. Zato je povsem razumljivo, da se je tožnik (v razmerju do uprave) glede vsebine pogodbe o zaposlitvi dogovarjal samo z njim. V kolikor P.Ž. za to ne bi bil pristojen, oziroma bi imel od uprave drugačna navodila, bi lahko odklonil kakršnokoli pogodbeno dogovarjanje s tožnikom glede pravic in obveznosti na novem delovnem mestu svetovalca uprave.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja pogodba dvostranski akt, za katero se enakopravno odločita obe stranki, ki ju tudi enako zavezuje. Pogodba o zaposlitvi ima podlago v delovnopravnih predpisih, vendar se glede vprašanj, ki jih takšni predpisi ne urejajo, smiselno uporabljajo obligacijski predpisi. Tako je potrebno glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi izhajati iz Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 – 57/89, ki je v spornem času veljal kot republiški predpis). To pomeni, da je potrebno glede vprašanja ponudbe in sprejema predloga pogodbe, sposobnosti strank, razlage pogodbenega zapisa, izpodbojnosti, ničnosti ter ostalih pogodbenih vprašanj upoštevati konkretne določbe ZOR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sta bili pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 30.6.2000 upoštevani določbi 32. in 39. člena ZOR, to je pri obeh strankah ponudba in sprejem pogodbe. V kolikor je prišlo na strani tožene stranke pri podpisu do dileme, da je pogodbo na njeni strani podpisala neupravičena oseba, nadalje do vprašanja napake volje, zmote o predmetu ali do kakršnegakoli dvoma o nepravilnosti pogodbe, je to lahko samo razlog na strani tožene stranke in stvar presoje v drugem sodnem postopku zaradi izpodbijanje veljavnosti pogodbe, za kar so predpisani ustrezni roki (117. člen ZOR). Nikakor pa ne za presojo v tem delovnem sporu, saj jo nobena od strank ne izpodbija. Poleg tega se glede nje ne more trditi, da bi bila nična. Zato pritožbeno sodišče glede pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.2006, ki je podpisana s strani obeh strank, ne najde razlogov, da ne bi bila sprejemljiva. Nenazadnje jo je tožena stranka po tožnikovi razrešitvi v celoti izvrševala, tudi glede višine plače, ki jo tožena stranka smatra za sporno, saj je tožnik na novem delovnem mestu dejansko (v skladu z ustaljeno prakso) prejemal enako plačo kot član uprave. V kolikor pa je bila njegova plača po nastopu novega predsednika uprave v sredini leta 2001 znižana, tožena stranka za takšno ravnanje ni imela nobene podlage, saj bi jo lahko znižala samo v skladu z aneksom k pogodbi o zaposlitvi oziroma z ustreznim pisnim sporazumom med strankama. Na takšno ugotovitev ne vpliva dejstvo, na katerega se sklicuje tožena stranka, da je bila s strani tožnika seznanjena s sklenjeno pogodbo šele v mesecu septembru 2001. Jasno je, da je tožnik po znižanju plače (kar bi v enaki situaciji storil vsak delavec) takoj opozoril na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Če pa tožena stranka z izvodom pogodbe, ki jo je na njeni strani pravilno podpisal član uprave, ni razpolagala, je takšno okoliščino pripisati samo njej, ne pa tožniku. V skladu z ugotovljenimi razlogi je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi tožnikovega zahtevka iz naslova plačila razlike v plači zmotno materialnopravno razsodilo.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP ugodilo tožnikovi pritožbi in v II./1. točki izreka izpodbijane sodbe (glede plačila razlike plače za čas od meseca maja 2001 do avgusta 2002) spremenilo odločitev, tako da je ugodilo zahtevku, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Vendar ne v celoti o zahtevku iz naslova zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih razlik plače (njihovo višino je izračunala tožena stranka), saj je moralo glede obresti upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Po navedeni odločbi je razveljavljen 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da od pripadajočih posameznih mesečnih neto zneskov razlike plače po navedenem datumu zakonske zamudne obresti ne tečejo, dokler vsota zapadlih pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice (anatocizem), naprej pa ne več. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče višji obrestni zahtevek zavrnilo, kot je vse to razvidno iz izreka te sodbe.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zahtevku zaradi plačila nadomestila iz naslova konkurenčne prepovedi materialnopravno zmotno presojalo sklep o razporeditvi tožnika z dne 10.5.2002 na delovno mesto svetovalca v PE Novo mesto. Tožniku je bil sicer navedeni sklep s strani tožene stranke pravilno vročen. Vendar je zoper njega ugovarjal, tožena stranka pa o ugovoru ni odločila. Tako sklep ni postal dokončen in kot takšen nima nobenih pravnih učinkov. Tožnik tudi nikoli ni delal na lokaciji v Novem mestu, temveč ves čas na sedežu tožene stranke v Ljubljani. Zato je potrebno za presojo navedenega denarnega zahtevka in tožnikovega delovnopravnega statusa do dne 31.8.2002 izhajati zgolj iz sklenjene zaposlitve in iz vsebine v njej dogovorjenih pravic in obveznosti.

Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da bi moral tožnik v zvezi s sklepom z dne 10.5.2002 uveljaviti sodno varstvo na podlagi določbe prvega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki je v spornem času veljal kot republiški predpis). Predmet spora ni izpodbijanje tega sklepa, saj tožnik takšnega zahtevka v tožbi ni postavil, temveč plačilo nadomestila iz naslova konkurenčne prepovedi, dogovorjene v 17. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.2000. Tožnik je imel podlago za vložitev tožbe zaradi plačila nadomestila iz naslova konkurenčne prepovedi v določbi drugega odstavka 83. člena ZTPDR. Sodišče prve stopnje je zmotno razsodilo, ko zavrnilo takšen zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo v II./2. točki izreka (glede zavrnitve zahtevka za plačilo nadomestila iz naslova konkurenčne prepovedi) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku preizkusiti utemeljenost tožnikovega zahtevka iz naslova plačila nadomestila zaradi konkurenčne prepovedi po vsebini. V tej zvezi bo izhajalo iz določbe 17. člena v zvezi s 13. členom pogodbe o zaposlitvi. Po izvedbi potrebnih dokazov (listinah in zaslišanih pričah) bo moralo ugotoviti, če je tožnik v obdobju, ki ga je zavezovala konkurenčna klavzula na delovnem mestu pri novem delodajalcu, kakorkoli prepovedano ali škodljivo deloval zoper toženo stranko z uporabo strokovnih znanj in izkušenj, ki jih je pridobil v času prejšnje zaposlitve in sodijo oziroma predstavljajo delovno področje ter dejavnost tožene stranke. Dokazno breme o tem je na toženi stranki. Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo o zahtevku ponovno razsodilo, kot tudi o pritožbenih stroških, ki so pridržani za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (v III. točki izreka). Sodišče prve stopnje bo moralo o stroških ponovno odločiti, v tej zvezi pravilno izhajati iz vrednosti spora ter jih priznati strankam v skladu z dejansko potrebnimi stroški zastopanja in veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03).

Pritožbeno sodišče se je za delno razveljavitev sodbe odločilo kljub določbi 30. člena ZDSS-1. Po navedeni določbi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Vendar je pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je potrebno po vsebini glede zahtevka o upravičenosti tožnika do nadomestila iz naslova konkurenčne prepovedi v celoti izvesti dokazni postopek, to je presoditi o vseh vsebinskih vprašanjih tega zahtevka tako po temelju kot višini, kar na morebitni pritožbeni obravnavi, katere namen je le v dopolnitvi postopka, takšno izvajanje dokazov ne bi bilo smotrno.

K pritožbi tožene stranke: Neutemeljena je pritožba, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za odločitev o plačilu razlike 13. plače. Tožnik je bil na novem delovnem mestu svetovalca uprave upravičen do višine plače člana uprave, ki mu je šla v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V tej zvezi je tožena stranka izračunala, koliko je bil tožnik iz tega naslova prikrajšan. Glede na to, da so takrat člani uprave dobili v celoti poravnana takšna izplačila, je v skladu z ugotovljenimi razlogi do njih upravičen tudi tožnik. Iz teh razlogov pritožba tožene stranke, ki opozarja na neobstoj pravne podlage za ugoditev takšnemu tožnikovemu zahtevku, ne more biti sprejemljiva. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno pritožbo in v delu odločitve, ki jo izpodbija (v I. točki izreka), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da v zadevi (glede ugoditve zahtevkov iz naslova 13. plače) kumulativni znesek tožnikovih terjatev proti toženi stranki znaša manj kot je revizijski minimum (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je moralo v skladu z določbo 5. točke 31. člena in 32. členom ZDSS-1 odločati o tem ali dopusti revizijo. V skladu z določbo 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za presojo, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.