Jedro

Pravica do izvajanja dokazov obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja uspeha izida dokazovanja, temveč jamči samo izvedbo dokaza v primeru, ko sodišče dokaznemu predlogu ugodi.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 89947/2024 z dne 12. 8. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta zapora, stransko denarno kazen v skupnem znesku 800,00 EUR in stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Obsojencu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti in odločilo o načinu izvršitve stranske denarne kazni ter o trajanju stranske kazni izgona tujca iz države. Obsojencu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov ter odločilo, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), medtem ko se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, pritožbene stroške po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa naložilo v breme proračuna.

2.Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da obdolženca oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje.

3.Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil z vlogo, s katero Vrhovno sodišče naproša, naj mu zniža izrečeno zaporno in denarno kazen ter ne izreče stranske kazni izgona tujca iz države.

4.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti z njeno dopolnitvijo in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Ocenila je, da gre pri vložničinih navedbah predvsem za uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), medtem ko zatrjevane kršitve zakona niso podane. Sodišči sta se v zadostni meri opredelili do obsojenčevega zagovora in do dokaza s forenzičnim pregledom njegovega mobilnega telefona, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz razlogov sodbe so razvidne tudi jasne ugotovitve sodišč o subjektivnih elementih kaznivega dejanja, na podlagi katerih so bile nato pravilno uporabljene določbe kazenskega zakonika, zato vložnica z zatrjevanjem nasprotnega ne more uspeti.

5.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

Vsi očitki zahteve za varstvo zakonitosti se navezujejo na obsojenčev zagovor v kazenskem postopku o tem, da je prevoz tujcev opravil v prepričanju, da opravlja delo v okviru sklenjenega delovnega razmerja po tem, ko je sprejel ponudbo za zaposlitev iz oglasa, objavljenega na družbenem omrežju Facebook.

Vložnica prvenstveno trdi, da v kazenskem postopku "ni bil ustrezno izveden" dokaz s forenzičnim pregledom obsojenčevega telefona, saj je obsojenec v svojem zagovoru trdil, da je imel na njem shranjeno fotografijo zaposlitvenega oglasa, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi v njegovo škodo presodilo, da fotografija ni bila najdena. V zahtevi za varstvo zakonitosti je v tem okviru zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar vložnica pri tem ne utemeljuje nobenih pomanjkljivosti v izreku sodbe, nejasnosti ali pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe oziroma precejšnjega nasprotja v odločilnih dejstvih med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami ali zapisniki, kar bi bili lahko razlogi za uveljavljanje navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vložnica po vsebini nakazuje kvečjemu na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe (29. člen Ustave RS), vendar brezuspešno, saj pravica do izvajanja dokazov obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja uspeha izida dokazovanja, temveč jamči samo izvedbo dokaza v primeru, ko sodišče dokaznemu predlogu ugodi. V obravnavani zadevi je bilo v postopku na predlog obrambe opravljeno ponovno vrednotenje zavarovanih podatkov, ki so bili pridobljeni s preiskavo obsojencu zaseženih elektronskih naprav, a omenjeni oglas ni bil najden, kar je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe obrazložilo in dokazno ocenilo (9. točka obrazložitve sodbe). Vložnica se z dokazno presojo pravnomočne sodbe ne strinja, vendar s tem ne uveljavlja nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Drugi sklop vložničinih navedb se nanaša na presojo pravnomočne sodbe o obsojenčevi krivdi za očitano kaznivo dejanje. Vložnica ponavlja obsojenčev zagovor in s sklicevanjem na prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča trdi, da je v obravnavani zadevi prišlo do ustne sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pri čemer naj bi obsojenec prevoz tujcev opravil v prepričanju, da deluje kot zaposlena oseba. V tem kontekstu uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker naj bi bil obsojenec uporabljen samo kot orodje za storitev kaznivega dejanja s strani tretje osebe, vendar s svojimi izvajanji po vsebini tudi v tem delu ne preseže uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona je lahko podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo,1 česar vložnica v konkretnem primeru ne trdi, temveč uveljavlja, da je sodišče sprejelo zmotne dokazne zaključke o tem, da se je obsojenec zavedal protipravnosti svojega ravnanja in očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, kar ne more biti predmet preizkusa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojenec v svoji vlogi ponavlja zagovor, izraža obžalovanje zaradi storjenega kaznivega dejanja ter prosi, da se mu zaporna kazen in stranska denarna kazen znižata, stranska kazen izgona tujca iz države pa ne izreče. Njegove navedbe pomenijo po vsebini bodisi uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) bodisi zavzemanje za drugačno izbiro in odmero kazenskih sankcij, kar je lahko razlog za vložitev pritožbe po 374. členu ZKP, ne pa razlog za vložitev zahteve po prvem odstavku 420. člena ZKP.

C.

10.Zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP glede na navedeno niso podane, zahteva pa je bila v pretežnem delu vložena v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

11.Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe.

12.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 219/2000 z dne 10. 1. 2002, I Ips 161/2001 z dne 4. 9. 2003, I Ips 177/2003 z dne 3. 3. 2005, I Ips 22615/2014-70 z dne 12. 5. 2016 in druge.