Jedro

Na podlagi prepričljive in logične dokazne ocene je pravilen zaključek prvega sodišča, da je tožnik s podjemno pogodbo prevzel izdelavo gradbenega odra. Izdelati bi ga moral skladno s predpisi in standardi, zato za škodo, ki mu je nastala, odgovarja sam.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se zavrneta ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 29.084,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V sklepu z dne 24. 2. 2016 je posebej odmerilo pravdne stroške tožencev in tožniku naložilo povračilo zneska 1.404,18 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper obe odločitvi. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja zmotno ugotovitev, da je kot gradbeni strokovnjak in podjetnik s tožencema sklenil podjemno pogodbo oz. pogodbo o delu, s katero se je zavezal v imenu svoje gradbene družbe in za njen račun postaviti lesen gradbeni oder in opleskati opaž. Poudarja, da ni poklicni gradbenik, niti nima tehnične izobrazbe. Po poklicu je sadjar in vinogradnik, gradbenih del pa se je priučil, da je lahko preživljal družino in sebe. Nobene logike ni v izjavah prvega toženca in prič A. A. ter B. B., da jih je ob škodnem dogodku prosil, naj ne omenjajo njegove družbe. Prva skrb so mu bile posledice poškodbe in preživetje. Če pa je prvemu tožencu in pričam dejal, naj ne omenjajo podjetja, je to storil kvečjemu zato, ker bi morala toženca kot investitorja izpolniti obveznosti po 82. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO). Izpostavlja obveznosti tožencev, ki bi jih v skladu z ZGO morala opraviti. Gradbena pogodba mora biti po določbi drugega odstavka 649. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) sklenjena v pisni obliki, sicer je nična, če iz namena predpisa ne izhaja kaj drugega. Poudarja, da je šlo v danem primeru za delo na črno. Za izposojo lesenega gradbenega odra, vijakov in orodja se je dogovarjal toženec. S tem je postal imetnik gradbenega odra in vseh pripomočkov ter delov. Za montažo je zagotovil stare, že rabljene in poškodovane ter zarjavele vijake. Toženec je pridobil sosede in prijatelje za pomoč, kar je nenavadno, če bi tožnik kot gradbeni strokovnjak in podjetnik res prevzel postavljanje gradbenega odra. V tem primeru bi bil sam dolžan poskrbeti za ustrezno število usposobljenih delavcev in jih najeti za svoj račun. Nobena od prič ni videla in potrdila, da je ravno tožnik pritrdil prečko, ki je popustila. Brez načrta in po občutku sestavljen lesen gradbeni oder je nevarna stvar; za škodo, ki izhaja iz nevarne stvari, pa odgovarja njen imetnik. Barvanje opažne deske z zasilnega odra je tožniku naročil prvi toženec, ki bi se moral zavedati, da gre za nevarno stvar in tožniku prepovedati oz. onemogočiti vzpenjanje in hojo po odru. Montaža odra je bila že laično gledano močno strokovno nepravilna. Izvedena je bila s starimi, zarjavelimi in prekratkimi vijaki. Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vključno s stroškovnimi posledicami. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper sklep o odmeri pravdnih stroškov in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvo sodišče bi moralo o zahtevi za povrnitev stroškov odločiti v sodbi ali v sklepu, s katerim se postopek pred njim konča. Postopek v tej pravdni zadevi se je končal s pisno sodbo, v kateri pa sodišče ni odločilo o plačilu stroškov postopka. Izdani sklep je neutemeljen, ker toženca v pravdi še nista uspela, saj se je tožnik zoper sodbo pritožil. Sodba ni pravnomočna, zato tožnikova obveznost povračila stroškov tožencema še ni nastala in zapadla. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni v smeri, da toženca sama nosita stroške postopka, oz. glede na uspeh pritožbe zoper izpodbijano sodbo tožencema naloži plačilo tožnikovih stroškov.

4. Toženca v odgovoru na pritožbi pritrjujeta pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlagata zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih odločb. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvega sodišča, da ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Dejstvo, da gradbeni oder ni bil varno in pravilno postavljen, med pravdnima strankama ni sporno. Tožnik je padel zato, ker oder ni bil pravilno postavljen; popustil je vijak, ki je pritrjeval nosilne prečke za podporo pohodnih površin na gradbenem odru.

7. Na podlagi pravnorelevantnih dejstev in izvedenega dokaznega postopka je sodišče pravilno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna podjemna pogodba, na podlagi katere se je tožnik zavezal sestaviti gradbeni oder in pobarvati opaž. Prepričljiva in logična dokazna ocena prvega sodišča, napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, izkazuje, da je bil organizator dela – pri postavljanju gradbenega odra – tožnik. Slednji je pri tožencih ustvaril vtis, da je gradbeno usposobljeni strokovnjak; v času škodnega dogodka pa je njegovo gradbeno podjetje še vedno obstajalo. Da je tožnik delo opravljal preko svoje družbe, izhaja iz izpovedi C. C., ki ji je sodišče v celoti sledilo. Glede na takšne okoliščine pritožnikova zatrjevanja, da v resnici ni gradbeni strokovnjak, marveč sadjar in vinogradnik, ki se je gradbenih del le priučil, ne morejo imeti želene teže. 8. Pritožbeni očitki v zvezi z neupoštevanjem kogentnih določb gradbene pogodbe so neutemeljeni, saj je v danem primeru – upoštevaje naravo del – prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnimi strankami sklenjena podjemna pogodba. Pritožnik ni uspel izkazati zatrjevanj o neustreznosti materiala za sestavo gradbenega odra. V skladu z določbo 625. člena OZ bi bil dolžan naročnika opozoriti na napake materiala. V primeru, da material za naročeno delo ne bi bil primeren, bi lahko odstopil od pogodbe.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da gradbeni oder sam po sebi ni nevarna stvar, lahko pa postane zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, pri čemer je treba v tem primeru uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti. Na podlagi prepričljive in logične dokazne ocene je pravilen zaključek prvega sodišča, da je tožnik s podjemno pogodbo prevzel izdelavo gradbenega odra. Izdelati bi ga moral skladno s predpisi in standardi, zato za škodo, ki mu je nastala, odgovarja sam.

10. Prvo sodišče je odgovorilo na vsa pravnorelevantna vprašanja. Ustrezno je argumentiralo ugotovitev, da je vijake privijal tožnik, pa tudi ugotovitev, da je tožnik v imenu naročnika prevzel odgovornost za projekt sestave gradbenega odra, zato bi moral poskrbeti za ustrezno varnost. Ob odsotnosti ustrezne trditvene podlage za krivdno odgovornost tožencev ter neizkazano objektivno odgovornost je pravilen zaključek prvega sodišča, da toženca nista odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena istega zakona, pazi po uradni dolžnosti.

O pritožbi zoper sklep

11. Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo s posebnim sklepom. O stroškovnem zahtevku se praviloma odloči v sodbi oz. sklepu, s katerim se postopek pred sodiščem konča. V ustaljeni sodni praksi pa ima to pravilo določene izjeme in ena od njih je tudi v obravnavanem primeru, ko je moralo sodišče predhodno pridobiti podatke o izgubljenem zaslužku prič. Razlog za poseben sklep o stroških je sodišče pojasnilo že v sami sodbi, zato so pritožbeni očitki povsem neutemeljeni.

12. Ker pritožbi nista utemeljeni, pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Navedbe tožencev iz odgovora na pritožbo pa niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, toženca pa jih morata nositi sama.