Jedro

Ker je pri tožnici, invalidu III. kategorije po prej veljavnem ZPIZ s pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu, prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti (potrebne so dodatne razbremenitve pri delu in delo v skrajšanem delovnem času) in je s tem pridobila pravico do dela v skrajšanem delovnem času po ZPIZ-1, ji je toženec utemeljeno ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu in ji priznal pravico do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 10. 2008 in št. ... z dne 6. 2. 2009 ter da se tožnici prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v znesku 349,81 EUR tudi od 24. 10. 2008 dalje.

Zoper sodbo se je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožila tožeča stranka ter predlagala, da jo sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in ji prizna pravico do nadomestila. Navaja, da ji je bilo na podlagi priznane invalidnosti III. kategorije z odločbo tožene stranke z dne 4. 7. 2001 dne 17. 10. 2007 priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v znesku 349,81 EUR mesečno. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ji je tožena stranka z odločbo z dne 6. 10. 2008, kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznala dodatne omejitve v delovni zmožnosti oz. pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 8. 2008 dalje. Na tej podlagi ji je tožena stranka z odločbo z dne 29. 10. 2008 priznala pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 199,24 EUR. Delo je izgubila brez lastne volje ali krivde, zato bi ji tožena stranka morala priznati delno invalidsko pokojnino, odmerjeno v skladu z določbo 93. čl. ZPIZ-1 v višini 50 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovanki pripadala na dan nastanka invalidnosti, povečane za 40 %. Sodišče druge stopnje naj ugotovi pravilnost odločbe tožene stranke z dne 29. 10. 2008. Jasno je, da tožnica zaposlitve za 4 urno delo z omejitvami, kot so bile določene z odločbo z dne 6. 10. 2008, ne bo nikoli dobila, še vedno je prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi zato morala prejemati tudi nadomestilo plače. Zaradi znižanega nadomestila se je znašla v socialni stiski.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica je s tožbo izpodbijala dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 2. 2009, s katero je odločila, da se s 24. 10. 2008 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ter, da se izplačani zneski nadomestila po 24. 10. 2008 poračunajo. Navedena odločba je posledica sprememb v stanju invalidnosti pri tožnici. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke št.... z dne 4. 7. 2001 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo, kjer ni potrebna polna groba moč obeh rok in spretnost prstov, brez dela z vibracijskimi stroji s polnim delovnim časom od 21. 6. 2001 dalje. Iz listin v upravnem spisu, fotokopije delovne knjižice, redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 8. 2006 ter sporočila delodajalca P. d.o.o. z dne 15. 11. 2006, se vidi, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 15. 11. 2006, nato pa je bila do 15. 11. 2007 vključena v obvezno zavarovanje kot brezposelna zavarovanka na podlagi 22. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po izteku pravice do nadomestila plače pri Zavodu RS za zaposlovanje je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 17. 10. 2007 priznala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 16. 11. 2007 dalje, kar je bilo v skladu z določbo 446. čl. ZPIZ-1 v zvezi s prehodno določbo 397. čl. ZPIZ-1 o uživanju pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih. Nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev je bilo tožnici, upoštevajoč datum nastanka invalidnosti, ko je bila v delovnem razmerju, v skladu z določbo 1. alineje 126. čl. prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) odmerjeno v višini 80 % pokojninske osnove, od katere bi se tožnici na dan nastanka invalidnosti odmerila invalidska pokojnina.

Tožnici so bile na predlog osebnega zdravnika z odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2008 zaradi sprememb v zdravstvenem stanju priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja in sicer je tožena stranka določila nadaljnje omejitve, da lahko dela le s polovico polnega delovnega časa ter ne dviga bremen nad 5 kg, brez prisilne drže LSH ter brez dvigovanja rok do horizontale, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb, to je od 1. 8. 2008 dalje. Odločbe o priznanju novih pravic tožnica ni izpodbijala in je postala dokončna in pravnomočna. To po prepričanju sodišča druge stopnje pomeni, da je izpolnjen dejanski stan iz 3. odst. 397. čl. ZPIZ-1 v zvezi s 1. in 2. odst. 163. čl. ZPIZ-1 po katerih v primeru, da nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Kljub načelu ohranitve pravic, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, za te uživalce velja, da pridobijo pravice po ZPIZ-1 v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Zadošča torej poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, kar pomeni, da za spremembo glede uživanja pravic ni nujna niti potrebna sprememba kategorije invalidnosti. V času spremembe v invalidnosti tožnica ni bila zaposlena, niti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, saj je bila uživalka nadomestila. Bila je pasivna zavarovanka po 29. čl. ZPIZ.-1, po katerem so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, kot posledico bolezni še po prenehanju delovnega razmerja. Kot invalidu III. kategorije invalidnosti, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, se ji prizna pravica do delne invalidske pokojnine in sicer v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi pripadala na dan nastanka spremembe v invalidnosti, kot je določeno v 6. odst. v zvezi s 1. alinejo 2. odst. 93. čl. ZPIZ-1. Tožnica s tožbo ni izpodbijala dokončne odločbe št. ... z dne 9. 2. 2009, ki ji je bila vročena 12. 2. 2009 in s katero je tožena stranka dokončno odločila o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine v znesku 199,24 EUR na mesec od 25. 10. 2008 dalje. Odločba je postala dokončna in pravnomočna, tožnica zato ne more šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zahtevati povečanja delne invalidske pokojnine po drugi alineji 3. odst. 93. čl. ZPIZ-1 z utemeljitvijo, da je izgubila delo brez lastne volje ali krivde. Omenjena dokončna odločba ni bila predmet obravnave pri sodišču prve stopnje, pritožbene navedbe, da bi se tožnici morala priznati delna invalidska pokojnina v višjem znesku so zato neutemeljene, saj sodišče v smislu 1. odst. 63. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) presoja le dokončni upravni akt, za katerega tožeča stranka trdi, da je z njim prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih. Tožeča stranka je v tožbi to navajala le glede dokončne odločbe o ustavitvi izplačila nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Ta odločba pa je iz navedenih razlogov, zaradi sprememb v invalidnosti in s tem pridobitve pravic po ZPIZ-1, pravilna in zakonita. Navedenega ne spremeni dejstvo, da so se tožničine pravice zaradi spremembe pravne ureditve objektivno zmanjšale oz. pomenijo poslabšanje njenega socialnega statusa.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.