Jedro

Bistvena za odločitev sodišča o obstoju tožnikovega delovnega razmerja od 2. 11. do 31. 12. 2010 je ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku v skladu z določbami ZDR vročila pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 11. 2010, na katero se je sicer sklicevala.

Izrek

V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za plačilo plače za čas od 1. 4. 2010 do 1. 11. 2010 se revizija zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 11. 2010, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas trajalo do 31. 12. 2010. Hkrati je v skladu s tožbenim zahtevkom toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova neizplačanih plač za čas od 1. 4. 2010 do 31. 12. 2010 izplača bruto znesek 6.607,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih neto zneskov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranka kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do njenih dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki bi potrdile, da je zaradi siceršnje nelikvidnosti v letu 2010 tožniku med letom na račun plače na roke izplačeval določene denarne zneske in da je tožnik v mesecu novembru 2010 sam prenehal z delom, prav tako pa v zvezi z obveznostjo plačila plače ni upoštevalo določenih dokaznih listin. Navaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 23. 11. 2010 poslana na naslov bivališča v Ljubljani, ki je bil naveden v njegovi pogodbi o zaposlitvi in da je bilo materialno pravo v zvezi s to odpovedjo zmotno uporabljeno.

4. Glede odločitve o tožnikovem denarnem zahtevku za čas od 1. 4. do 1. 11. 2010 revizija ni dovoljena, glede odločitve o obstoju delovnega razmerja za čas od 2. 11. do 31. 12. 2010 pa ni utemeljena.

5. Na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je v premoženjskih individualnih delovnih sporih revizija dovoljena, če je dovoljena po zakonu, ki ureja pravdni postopek. Na podlagi 2. točke tega člena pa je revizija vedno dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja.

6. Tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo plače za čas od 1. 4. do 1. 11. 2010 ni vezan na spor o obstoju delovnega razmerja, saj je bil obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki sporen le za čas od 2. 11. do 31. 12. 2010. Vrednost spora v zvezi s plačilom plače za čas do 1. 11. 2010 ni dosegala vrednosti 40.000,00 EUR, ki je v drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) navedena kot pogoj za dovoljenost revizije brez njene predhodne dopustitve s strani sodišča. Ker torej v tem delu revizija po zakonu ni dovoljena, tožena stranka pa tudi ni predlagala njene dopustitve, je sodišče glede odločitve o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka na podlagi 377. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

7. Bistvena za odločitev sodišča o obstoju tožnikovega delovnega razmerja od 2. 11. do 31. 12. 2010 je ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) vročila pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 11. 2010, na katero se je sicer sklicevala. Da bi v skladu z določbami 87. člena ZDR tožena stranka tožniku navedeno odpoved osebno vročila, niti sama ni trdila, ker je navajala, da se je tožnik v tem času nahajal doma v Bosni. Hkrati ni dokazala, da bi tožniku vročila odpoved po pravilih pravdnega postopka na naslovu njegovega začasnega bivališča v Ljubljani, niti da bi zaradi odhoda tožnika v Bosno odpoved objavila na oglasnem mestu na svojem sedežu (tretji odstavek 87. člena ZDR). Glede na določbe prvega odstavka 87. člena ZDR pa je vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu v vsakem primeru pogoj za njeno učinkovanje. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki vse do 31. 12. 2010. 8. Glede na navedeno so vse druge navedbe in ugotovitve v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na katero se je sklicevala tožena stranka, za odločitev o obstoju tožnikovega delovnega razmerja za čas od 2. 11. do 31. 12. 2010 in o pravicah iz delovnega razmerja v tem obdobju pravno nepomembne in na drugačno odločitev niso mogle vplivati.

9. Ker revizijski razlogi v zvezi z odločitvijo o obstoju delovnega razmerja tožnika do 31. 12. 2010 niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP v tem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.