Jedro

Že iz jezikovne razlage določbe sedmega odstavka 6. člena Uredbe jasno izhaja, da se izjema, po kateri ni treba imeti posebnega dovoljenja oziroma potrdila o usposobljenosti, nanaša na vse osebe, ki prevažajo živali do razdalje največ 65 km, ne glede na to, ali gre za rejce lastnih živali ali za prevoznike, ki živali le prevažajo. Izjema za kmete, ki opravljajo prevoz lastnih živali je opredeljena le v 1. členu Uredbe, ki določa, da se samo člena 3 in 27 Uredbe uporabljata za prevoz živali, ki ga opravljajo kmetje s kmetijskimi vozili ali lastnimi prevoznimi sredstvi, kadar je treba zaradi geografskih okoliščin opraviti prevoz zaradi sezonske selitve nekaterih vrst živali, ter v primeru prevoza lastnih živali, ki ga opravljajo kmetje s svojimi prevoznimi sredstvi na razdalji manj kot 50 km od svojega kmetijskega gospodarstva.

Takšna, sicer povsem jasna besedna razlaga izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe je podprta tudi s teleološko razlago. Iz določbe 3. člena Uredbe izhaja, da je namen celotne Uredbe preprečiti neupravičeno trpljenje in poškodbe živali med prevozom oziroma zagotoviti njihovo dobro počutje. V skladu z navedeno določbo je med drugim treba zagotoviti, da je vožnja za živali čim krajša, da se med njo zadovoljujejo njihove potrebe, da je živalim zagotovljena dovolj velika površina prevoznih sredstev, ki ustreza njihovi velikosti in načrtovani vožnji, da se živalim v primernem času zagotovi voda, krma, počitek in podobno. Pri določitvi izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe je očitno prevladalo iz praktičnih izkušenj izhajajoče stališče, da prevoz živali na razdalji do največ 65 km praviloma ne traja tako dolgo, da bi za počutje živali predstavljal posebno tveganje, zato tudi za njihove prevoznike ni treba, da bi imeli opravljeno ustrezno usposabljanje in pridobljeno dovoljenje za prevoz živali.

Izrek

Izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Ljubljana, je s plačilnim nalogom, št. 12005-05-816/2013-1 z dne 7. 2. 2014, storilca prekrška spoznal za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 2. člena v zvezi s 33. točko prvega odstavka Uredbe o določitvi prekrškov za kršitev določb Uredbe Sveta (ES) o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njimi (v nadaljevanju Uredba). Izrekel mu je globo v višini 1.700,00 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec prekrška po svojih zagovornikih vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 2306/2014 z dne 7. 10. 2016 zavrnilo. Sodišče je odločilo, da je storilec prekrška dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve določbe 1. točke prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve trdi, da ravnanje, ki se očita storilcu prekrška, ni prekršek. Sklicuje se na določila Uredbe, iz katerih izhaja, da potrdilo o usposobljenosti za prevoz ni potrebno niti za lastnika, niti za prevoznika, niti za morebitno spremno osebo, pri prevozu živali, krajšem od 65 km. V obravnavanem primeru sta prekrškovni organ in sodišče napačno uporabila materialno pravo, ker sta bila oba prevoza, ki jih je opravil storilec prekrška, krajša od 65 km, zato dokazilo o usposobljenosti voznika ali spremljevalne osebe ni bilo potrebno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

4. Bistvo prekrškovnega očitka je v obravnavanem primeru bilo, da je storilec prekrška dne 16. 12. 2013 dovolil, da perutnino pelje v zakol voznik, ki ni imel opravljenega ustreznega izobraževanja za prevoz živih živali, za katerega se izda potrdilo, ki izkazuje, da je voznik usposobljen za prevoz žive perutnine, kar mu daje pravico do prevoza živih živali. Iz opisa dejanskega stanja, priloženega plačilnemu nalogu, izhaja še, da je bil storilec prekrška že pred tem večkrat opozorjen, da njegov voznik nima opravljenega ustreznega usposabljanja za prevoz perutnine, zaradi enakega prekrška pa mu je bil tudi že izdan plačilni nalog.

5. Storilčeva obramba je v postopku z zahtevo za sodno varstvo med drugim uveljavljala, da upoštevaje določbe Uredbe storilčevo ravnanje ni imelo znakov očitanega prekrška.

6. Sodišče je te navedbe zahteve za sodno varstvo v razlogih sodbe presodilo ter navedlo, da izjema, ki je urejena v sedmem odstavku 6. člena Uredbe, velja za rejce lastnih živali, ki živali prevažajo do 65 km od kraja odhoda do namembnega kraja, ne pa za prevoznike, ki zgolj prevažajo živali, ali za lastne potrebe ali za potrebe tretjih oseb. Ti morajo po presoji sodišča imeti opravljeno ustrezno usposabljanje, ne glede na razdaljo, na kateri prevažajo živali. Sodišče se je v razlogih sodbe oprlo še na (x) točko 2. člena Uredbe, ki določa, da je prevoznik „katerakoli fizična ali pravna oseba“, ki prevaža živali za lastne potrebe ali za potrebe tretje osebe. Na podlagi navedene določbe je zaključilo, da se izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe uporabljajo zgolj za osebe (in ne za prevoznike), ki prevažajo živali „do določene razdalje na določeni relaciji“.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna razlaga Uredbe v delu, v katerem določa, kdo mora imeti dovoljenje za prevoz živali, ni pravilna. V prvem odstavku 6. člena Uredbe je določeno, da nihče ne deluje kot prevoznik, če nima dovoljenja, ki ga je izdal pristojni organ v skladu s členom 10(1) ali za dolge vožnje v skladu s členom 11(1). V četrtem odstavku istega člena Uredbe je določeno, da prevozniki zaupajo ravnanje z živalmi osebju, ki je opravilo ustrezno usposabljanje. Peti odstavek Uredbe določa, da nihče ni voznik ali spremna oseba na cestnem vozilu, ki prevaža domače kopitarje ali domače govedo, ovce, koze, prašiče ali piščance, če nima potrdila o usposobljenosti v skladu s členom 17(2). V določbi sedmega odstavka 6. člena je določena izjema, po kateri se prej navedene določbe ne uporabljajo za osebe, ki prevažajo živali do razdalje največ 65 km od kraja odhoda do namembnega kraja.

8. Že iz jezikovne razlage določbe sedmega odstavka 6. člena Uredbe jasno izhaja, da se izjema, po kateri ni treba imeti posebnega dovoljenja oziroma potrdila o usposobljenosti, nanaša na vse osebe, ki prevažajo živali do razdalje največ 65 km, ne glede na to, ali gre za rejce lastnih živali ali za prevoznike, ki živali le prevažajo. Izjema za kmete, ki opravljajo prevoz lastnih živali je opredeljena le v 1. členu Uredbe, ki določa, da se samo člena 3 in 27 Uredbe uporabljata za prevoz živali, ki ga opravljajo kmetje s kmetijskimi vozili ali lastnimi prevoznimi sredstvi, kadar je treba zaradi geografskih okoliščin opraviti prevoz zaradi sezonske selitve nekaterih vrst živali, ter v primeru prevoza lastnih živali, ki ga opravljajo kmetje s svojimi prevoznimi sredstvi na razdalji manj kot 50 km od svojega kmetijskega gospodarstva.

9. Takšna, sicer povsem jasna besedna razlaga izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe je podprta tudi s teleološko razlago. Iz določbe 3. člena Uredbe izhaja, da je namen celotne Uredbe preprečiti neupravičeno trpljenje in poškodbe živali med prevozom oziroma zagotoviti njihovo dobro počutje. V skladu z navedeno določbo je med drugim treba zagotoviti, da je vožnja za živali čim krajša, da se med njo zadovoljujejo njihove potrebe, da je živalim zagotovljena dovolj velika površina prevoznih sredstev, ki ustreza njihovi velikosti in načrtovani vožnji, da se živalim v primernem času zagotovi voda, krma, počitek in podobno. Pri določitvi izjeme iz sedmega odstavka 6. člena Uredbe je očitno prevladalo iz praktičnih izkušenj izhajajoče stališče, da prevoz živali na razdalji do največ 65 km praviloma ne traja tako dolgo, da bi za počutje živali predstavljal posebno tveganje, zato tudi za njihove prevoznike ni treba, da bi imeli opravljeno ustrezno usposabljanje in pridobljeno dovoljenje za prevoz živali.

10. Kot v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, je glede na določila Uredbe treba imeti opravljeno posebno usposabljanje za prevoz živali zgolj v primeru, ko so te izpostavljene prevozu na razdalji več kot 65 km, ne glede na to, ali jih prevažajo prevozniki ali pa njihovi lastniki oziroma rejci.

11. Ni pa mogoče slediti predlogu Vrhovnega državnega tožilstva v zahtevi za varstvo zakonitosti, da Vrhovno sodišče postopek o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 ustavi, ker je bila v obravnavanem primeru razdalja obeh prevozov, ki sta očitana storilcu prekrška, krajša od 65 km. Trditev zahteve, da sta bila prevoza opravljena na razdalji 31 in 35 km, se opira na nova dejstva, ki v izpodbijani pravnomočni odločbi (plačilnem nalogu oziroma sodbi) niso bila ugotovljena, zato po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

12. Vendar pa v primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, to je tistih dejstev, na katere je vezana uporaba materialnega prava, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva, s sodbo, s katero je odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Če bi se v obravnavanem primeru izkazalo, da drži trditev zahteve, da je bila razdalja prevozov živali 31 in 35 km, bo sodišče pri ponovnem odločanju o zahtevi za sodno varstvo moralo to dejstvo upoštevati in pravilno uporabiti izjemo, določeno v sedmem odstavku 6. člena Uredbe.

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.