Jedro

Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje je zato na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka v 8 dneh dolžna plačati tožeči stranki 415,95 EUR glavnice ter zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov le te, specificiranih v točki I izreka izpodbijane sodbe ter pravdne stroške v višini 208,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 9, 10 in 13 obrazložitve, s trditvijo, da sodišče ni presodilo vseh dokazov, ter da tožeča stranka namerno ni predložila kopij popisa in CN23 obrazca, iz česar bi se videlo, kdo je dejansko oddal pošiljke, hkrati pa, da je ugotovitev sodišča, da sta družbi povezani, ker imata istega direktorja, v nasprotju z ekonomsko in pravno logiko. Iz teh razlogov pa nasprotuje tudi stroškovnemu delu v točki 15. V pritožbi postavlja nasprotni zahtevek, da ji je tožeča stranka dolžna plačati 444,10 EUR, o čemer naj bi odločilo pritožbeno sodišče.

3.Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku ter hkrati tožeči stranki priznalo vse stroške tega postopka, ki se je začel na podlagi s strani tožeče stranke vloženega izvršilnega predloga1. Ugotovilo je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena Pogodba o opravljanju poštnih in ostalih storitev (v nadaljevanju Pogodba)2, na podlagi katere je tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitve prenosa poštnih pošiljk, prodaje blaga ter ostale storitve po ceniku. Tožeča stranka je Pogodbo dne 24. 10. 2023 odpovedala, ker tožena stranka svojih obveznosti po njej ni izpolnjevala. Za opravljene storitve, ki vključujejo zakonske zamudne obresti in pa terjatve na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1), je tožeča stranka predložila ustrezne listine (računi in pogodbena določila), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, o čemer ima sodišče prve stopnje obširne in argumentirane razloge3.

6.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ter je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo tako glede odločitve o glavni stvari, kot tudi odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje v nadaljevanju odgovarja zgolj na izpostavljene pritožbene graje:

7.Obravnavana zadeva je gospodarski spor majhne vrednosti. Zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato so bile v smislu 480. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v postopku uporabljene določbe tridesetega Poglavja ZPP (442. - 458. člen), na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ta postopek vodilo. V postopku na drugi stopnji o zadevi odločila sodnica posameznica (peti in šesti odstavek 458. člena ZPP).

8.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju izhajalo iz pravilne uporabe materialnega prava ter na tej podlagi ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki tvorijo dejansko stanje, ki v postopku na drugi stopnji ob dejstvu, da gre za gospodarski spor majhne vrednosti, ne more biti predmet pritožbene presoje. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje je zato na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano.

9.Vse pritožbene graje izpostavljene s strani tožene stranke merijo na napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, v presojo katerega se sodišče druge stopnje, kot že zgoraj rečeno, ne sme in ne more spuščati, ker gre za nedopusten pritožbeni razlog. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, vendar skozi prizmo bistvenih kršitev dejansko uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tako npr. graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, zakaj šteje, da so bile določene storitve opravljene za toženo stranko, kljub temu, da je bila na posameznih popisih oddanih pošiljk navedena njena podružnica (A21). Izpodbijanje dokazne ocene o obstoju pravno odločilnega dejstva pa pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka sicer dokazni oceni, ki jo sodišče prve stopnje v zvezi s tem podaja4, konkretizirano ne nasprotuje. Navedba sodišča prve stopnje, ki jo izpostavlja pritožba, da je v nasprotju s pravno in ekonomsko logiko zaključek, da sta družbi, ker imata istega direktorja povezani pa predstavlja zgolj dodaten razlog, ki naj bi potrjeval, da so bile storitve s strani tožeče stranke opravljene za toženo stranko, sicer dokazna ocena tega dejstva izhaja iz listinske dokumentacije. Pritožbena graja v navedeni smeri se zato izkaže za neutemeljeno.

10.Sodišče druge stopnje zato odgovarja zgolj na pritožbena izvajanja v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka določenih navedb tožeče stranke ni zanikala, v posledici česar je štelo njene trditve za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje po trditvah pritožbe predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8 točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je sicer v postopku v sporu majhne vrednosti dopusten pritožbeni razlog. Tožena stranka v pritožbi pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ni zanikala navedb tožeče stranke o tem, da je oddajala blagovna pisma za tujino, za katere je bilo potrebno vnašati podatke v računalnik, za vsako pošiljko izpisati naslovnico, ki se je zalepila na pošiljko in potrdilo za pošiljatelja, za kar je priložila elektronske popise oddanih pošiljk5. Vendar tožena stranka graja, da sodišče v zvezi s to okoliščino ni presodilo vseh dokazov, kajti tožeča stranka se je v dokaz tem navedbam sklicevala na kopije popisa in CN23 obrazce, ki pa jih ni predložila. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi ostalih dokazov, pri čemer predložitev dokazov, kopije popisa in CN23 obrazce, tožena stranka od tožeče stranke v postopku ni zahtevala, zato se na neizvedbo le-teh ne more sklicevati. Sodišče prve stopnje je zato tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno upoštevalo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP ter štelo, da je tožena stranka te trditve priznala.

11.Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da tožeča stranka v prejšnji točki navedenih dokazov namenoma ni predložila (kopij popisa in CN23 obrazce, s čimer posega v vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet pritožbene presoje, saj je sodišče druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje v sporih majhne vrednosti vezano. Poleg tega gre za v pritožbi zatrjevano dejstvo, ki ga tožeča stranka prvič izpostavlja v pritožbi, zato to dejstvo predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, katere v pritožbenem postopku ni moč upoštevati. Prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov je nastopila že z vložitvijo dopolnitve tožbe in odgovora nanjo oziroma z zadnjo pripravljalno vlogo, ki sta jo stranki še lahko vložili v tem postopku.

12.Zahtevek tožene stranke, ki ga je slednja postavila v pritožbi, ki bi ga bilo smiselno šteti za pobotni ugovor, tožena stranka v pritožbenem postopku ne more več uveljavljati. Pobotni ugovor bi lahko kvečjemu uveljavljala pravočasno v postopku na prvi stopnji, v pritožbenem postopku pa je ugovor pobota nedopusten (tretji odstavek 337. člena ZPP).

13.Upoštevaje vse navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti vse v zvezi z njo nastale stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Glej točke 1 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Številka PD-3/3008/1-2020/MK z dne 17. 8. 2020 - glej točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

3Glej točko 8 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.

4Glej točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.

5Priloge k dokazu A 15.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2, 442, 458, 458/5, 458/6, 480

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.